John Galliano: Bil je suženj alkohola

Imel je preprosto vse – zvezde so ga oboževale, njegove kreacije so nosila največja svetovna imena, bil je neprekosljiva modna avtoriteta in velik genij. Morda celo največji v novejši zgodovini modne industrije. Toda od nekdaj je znano, da je modni svet neusmiljen in številni se težko soočajo s ceno zvezdniškega uspeha.

Dokazov je veliko, od Alexandra McQueena in Yvesa Saint Laurenta do velikega britanskega oblikovalca Johna Galliana, ki je skoraj povsem izginil s scene po tem, ko je marca 2011 v pariškem baru La Perle vinjen žalil neki judovski par. Dve leti po medijskem molku in zdravljenju je v ekskluzivnem intervjuju za julijsko številko revije Vanity Fair eden od do nedavnega največjih svetovnih modnih avtoritet, 52-letni John Galliano, prvič spregovoril o aferi, zaradi katere je bil skoraj čez noč vržen z modnega prestola in zaradi katere je postal eden od najbolj osovraženih in kritiziranih oseb v modnem svetu.

"To je nekaj najhujšega, kar sem v življenju izrekel, a definitivno nisem tako mislil," je rekel o incidentu, v katerem je v vidno alkoholiziranem stanju žalil par z besedami, da ima rad Hitlerja in da bi morali njune starše ubiti v plinskih komorah. Francosko sodišče ga je po hitrem postopku spoznalo za krivega antisemitskega žaljenja in mu dosodilo denarno kazen. Veliko hujša od denarne kazni pa je bila javna obsodba. In seveda izguba službe pri Diorju.

Redki so ga branili

"Pomočnik mi je rekel, da obstaja neki video. Ko sem videl posnetek, sem računalnik vrgel na tla in bruhal. Strah pred videnim me je paraliziral. Poskušal sem dojeti, zakaj toliko sovraštva do nekega naroda. Zdaj dojemam, da sem bil tako prekleto jezen in da sem vso to jezo usmeril proti temu narodu. Bil sem tako nezadovoljen s seboj, da sem rekel najodvratnejšo stvar, ki sem se je spomnil. Dve leti sem preživel tako, da sem bral knjige o holokavstu in judovski preteklosti, se pogovarjal z ljudmi in spoznaval njihovo vero," je dejal Galliano, ki se danes še kako zaveda teže izrečenih besed, in poudaril:

"Celo danes vsak dan odkrivam, koliko ljudi sem prizadel." Večina je najostreje obsodila njegov antisemitski izpad, redki pa so se mu postavili v bran in njegove nepremišljene izjave pripisali dolgoletnim težavam z alkoholom in mamili. Danes Galliano končno priznava svoje težave z alkoholom, ki so na srečo le še stvar preteklosti: "Nisem pil, da bi bil kreativen. Nikoli nisem čutil potrebe, da bi pil zaradi tega. Na začetku mi je bil alkohol le v oporo, da sem zdržal, ko sem bil v svojem svetu, zunaj Diorja. Potem pa sem začel piti tudi po določenih kolekcijah. Toda več ko je bilo kolekcij, pogostejše so bile moje alkoholne avanture. In tako sem postal suženj alkohola."

Uspavalne tablete

Galliano pa se ni ustavil tukaj. Svojo alkoholno odvisnost je sčasoma nadomestil z mamili. "Pozneje sem začel jemati uspavalne tablete, potem pa ponovno druga zdravila, ker se nisem nehal tresti. Tudi po pet dni nisem spal. Okoli sebe sem imel ogromne količine alkohola, steklenice, ki so mi jih podarjali drugi. Na koncu sem jemal vse, kar se je znašlo v dosegu rok, vodko, vodko-tonik, vino ... Mislil sem, da mi alkohol pomaga proti nespečnosti. Napaka. Poleg tega je bilo v moji glavi veliko glasov, ki so mi zastavljali toliko vprašanj. Mislil sem, da imam vse pod nadzorom, in nikoli nisem imel moči priznati, da sem v resnici alkoholik," se je pokesal in spregovoril tudi o svojem zvezdniškem statusu.

Z današnje časovne distance je zatrdil, da je ves čas živel v ogromnem balonu, v katerem so drugi delali namesto njega in zanj: "Moja osebnost je postala velika maska. Samo v zaodrju sem imel pet ljudi, ki so v vrsti čakali, da mi pomagajo in da jim razdelim zadolžitve. Ena oseba mi je nosila cigarete, druga je bila zadolžena za to, da mi jih prižiga. Po drugi strani pa nisem imel pojma niti o tem, kako funkcionira običajni bankomat." Bankomata torej ni znal uporabljati, s škarjami pa je bil pravi virtuoz, a so mu pri največjem svetovnem podjetju luksuznih izdelkov, slovitem francoskem LVMH, kljub temu le nekaj dni po incidentu dali odpoved. V rekordnem roku je bil odstavljen z mesta kreativnega direktorja Diorja, izgubil pa je tudi številne druge poslovne angažmaje.

Danes odkrito in brez jeze govori o tem, da so mu nekateri ljudje z najvišjih položajev v podjetju, med drugim Sidney Toledano, generalni direktor Diorja, in tudi Bernard Arnault, predsednik uprave LVMH, hoteli pomagati, a je do zadnjega trenutka bahavo zavračal pomoč. "Poskušali so intervenirati in mi govorili, da bom umrl, če ne spremenim načina življenja. Ko so mi to rekli, sem odpel srajco, jim pokazal svoj mišičasti, nabildani torzo in jim zastavil retorično vprašanje: 'Ali mislite, da je to telo alkoholika?'"

Prva oseba, ki jo je poklical po incidentu, je bil Bill, njegova desna roka pri Diorju, s katerim je sodeloval več kot 30 let. "Rekel mi je: 'John, ali sploh dojemaš, kaj si naredil?!' Odgovoril sem mu, da približno dojemam, a v resnici se nisem mogel soočiti z resnico, preprosto nisem mogel priznati." In to so bile zadnje besede, ki sta si jih nekoč neločljiva sodelavca pri velikih modnih projektih izmenjala ... Danes je srečen in hvaležen, saj se zaveda, da bi bil zdaj najverjetneje v duševni bolnišnici ali globoko pod zemljo, če se ne bi končalo tako, kot se je: "Vem, da zveni bizarno, a hvaležen sem za vse, kar se je zgodilo. Ogromno sem se naučil o sebi in v sebi sem ponovno odkril dečka, lačnega kreativnosti. Ponovno sem odkril moč, za katero sem mislil, da sem jo izgubil. In na srečo sem živ."

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ