"Človek najtežje življenjske bitke bije s sabo, in to sploh ni lahko"

Tik pred božičnimi prazniki nas je razžalostila vest, da nas je v 71. letu starosti za vedno zapustil Joe Cocker. Angleški rok-bluz glasbenik s prepoznavnim hripavim glasom je v svoji bogati karieri premagal odvisnost od mamil in alkohola, bitko z rakom na pljučih pa je žal izgubil.

"Človek najtežje življenjske bitke bije s sabo, in to sploh ni lahko" (foto: profimedia, getty images) profimedia, getty images
25. 1. 2015

John Robert Cocker se je rodil 20. maja 1944 v Sheffieldu v angleški grofiji Južni Yorkshire. Luč sveta je ugledal kot mlajši sin državnega uslužbenca Harolda Cockerja in gospodinje Marjorie 'Madge' Lee.

Joe

Vzdevek Joe so mu že v ranem otroštvu nadeli njegovi vrstniki, ker si je prosti čas najraje krajšal z družabno igro kavboj Joe. Odraščal je pod močnim glasbenim vplivom Raya Charlesa in Lonnieja Donegana, prvo glasbeno izkušnjo pa je doživel že pri 12 letih, ko ga je starejši brat Victor med nastopom s svojo skupino povabil na oder.

"Glasba je bila zame že od nekdaj edini smisel življenja, vedno sem se najbolje počutil, ko sem se postavil pred mikrofon in z občinstvom zapel kakšno pesem. Ljudje so srečni, ko pojejo, potem pa ta občutek sreče prenesejo tudi name, ne glede na to, kako se počutim tik pred tem, ko stopim pred njih," je občutke na odru nekoč slikovito opisal Joe, ki je kariero pop pevca začel že kot najstnik, in sicer pod psevdonimom Vance Arnold.

S spremljevalnim bendom Vance Arnold and the Avengers je bil predskupina znanih glasbenih izvajalcev iz prve polovice šestdesetih let, v rojstnem mestu je leta 1963 nastopil celo pred skupino The Rolling Stones.

Joe

Leto dni pozneje je podpisal pogodbo z glasbeno založbo Decca in izdal prvi singel. Šlo je za priredbo znane pesmi I'll Cry Instead, ki so jo v originalu prepevali fantje iz skupine The Beatles. Čeprav je singel doživel pravi polom, zaradi česar je omenjena založba ob koncu leta 1964 prekinila pogodbo z njim, je prav ta pesem napovedovala razsežnosti njegovega potenciala.

"Šestdeseta so bila zelo zanimiva leta in marsikaj se je dogajalo. Ljudje so bili nekako poletni in so uživali v prav vsakem dnevu. Imeli so velike načrte in sanjarjenja, kar s seboj prinaša neverjeten optimizem. Zdelo se mi je, da je v zraku nad glavo vsakega visel napis z velikimi črkami: 'Vse je mogoče, če si to želimo.' Bil sem prepričan, da bi mi uspelo v vsakem poslu, in tako je bilo tudi z dekleti. To so bila leta svobodne ljubezni," je spomine na šestdeseta obujal zvezdnik, ki pa je izrazito nerad govoril o zasebnem življenju, o katerem je posledično zelo malo znanega.

Joe

Zavedajoč se, da je prerasel lokalni bend, s katerim je igral na začetku kariere, je sredi šestdesetih s klaviaturistom Chrisom Staintonom ustanovil novo skupino, ki jo je poimenoval The Grease Band. V njej je zbral izvrstne glasbenike, basista Alana Spennerja, kitarista Henryja McCullougha, bobnarja Brucea Rowlanda in ritem kitarista Neila Hubbarda.

Joe je tudi s to skupino v glavnem nastopal v pubih, nato pa je nadarjene fante opazil glasbeni producent Denny Cordell, ki jim je uredil nastope v priljubljenem londonskem klubu Marquee.

Joe

Leta 1968 je Joe objavil singel Marjorine, ki je postal uspešnica, istega leta pa še singel With a Little Help from My Friends, še eno priredbo skupine The Beatles. Zanimivo je, da je solo kitaro pri tej pesmi igral legendarni Jimmy Page iz ravno tako legendarne skupine Led Zeppelin. Pesem je postala velika uspešnica, kmalu po njeni objavi pa je luč sveta ugledal še njegov debitantski album With a Little Help from My Friends.

Pri njegovem nastajanju so ob Staintonu med drugim sodelovali še multiinštrumentalist Stevie Winwood ter kitarista Page in Albert Lee. Ploščo so poleg naslovne pesmi obeležile uspešnice Feelin' Alright skupine Traffic in dve priredbi Boba Dylana, Just Like a Woman in I Shall Be Released.

Tudi pri nastajanju drugega albuma s preprostim naslovom Joe Cocker! so sodelovali številni znani gostujoči glasbeniki, med njimi bobnar Rowland, kitarist Clarence White, pianist in kitarist Leon Russell ter spremljevalni pevki Rita Coolidge in Bonnie Bramlett.

Največje uspešnice so ponovno postale priredbe pesmi članov skupine The Beatles, Let it Be, Something in She Came in Through the Bathroom Window, pesem Delta Lady, ki jo v originalu prepeva Russell in je posvečena Riti Coolidge, pa je postala ena od največjih uspešnic v vsej Cockerjevi karieri.

Leta 1969, ko je izšel njegov drugi album, je Joe s svojo spremljevalno skupino nastopil na legendarnem glasbenem festivalu Woodstock in postal svetovna zvezda.

Joe

Po tem uspehu se je odločil, da bo nastopal pod svojim imenom, ob sebi je obdržal samo Staintona, skupina The Grease Band pa je nadaljevala svojo pot kot bluz-rok bend.

"Čeprav se tega ne načrtuje, vedno pride dan, ko se vsak poda po neki drugi poti. Mi smo se razšli, a smo ostali v stikih in od nekdaj podpirali drug drugega. Poznali smo se od začetka in zavedali smo se, kako zelo je kruh, ki ga jemo, grenak in plesniv. Verjemite, tega ni lahko pozabiti. Rastli smo skupaj, a za vse je bilo bolje, da se v prihodnost podamo v dveh različnih smereh," je pojasnil razloge za razpad benda, s katerim si je zagotovil svetovno slavo.

Z novo spremljevalno skupino pod vodstvom Staintona in Russella, v kateri je med drugim igral tudi sloviti saksofonist Bobby Keys, je leta 1970 izdal enega od najrazburljivejših koncertnih albumov v zgodovini roka - Mad Dogs & Englishmen.

Že sedem let pred tem pa se je nekaj pomembnega zgodilo tudi v njegovem zasebnem življenju.

Zapletel se je namreč v ljubezensko razmerje s sosedo Eileen Webster, s katero je preživel 13 let.

Joe

"V življenjih dveh ljudi obstaja nekaj faz: ko se zaljubita, ko se vzljubita in ko vsa čustva izginejo. Nobena od njih ni lahka, a vsako se da preživeti. Včasih si zaželim, da se nikoli ne bi zaljubil, potem pa dojamem, da ne bi mogel živeti, če ne bi bilo osebe, za katero in zaradi katere bi živel," je izjavil legendarni glasbenik, ki pa - povsem v svojem slogu - nikoli ni eksplicitno govoril o razlogih za konec razmerja.

Kot neuradni glavni razlog so nekateri omenjali njegovo odvisnost od mamil in alkohola, ki je bila še posebej izrazita prav v sedemdesetih letih.

V tistem obdobju je bil odmeven incident iz leta 1972, ko so ga na avstralski turneji skupaj s še šestimi člani benda aretirali zaradi posedovanja marihuane in mu ukazali, da mora v 48 urah zapustiti deželo tam spodaj.

Joe je može postave ubogal, se zaprl v studio in začel objavljati kakovostne albume. Leta 1973 je luč sveta ugledal Something To Say, na katerem se je znašla priredba pesmi Midnight Rider slovite ameriške zasedbe The Allman Brothers Band, že leto dni pozneje pa se je na prodajnih policah pojavil album I Can Stand a Little Rain, pri katerem je sodeloval tudi slavni pianist Nicky Hopkins.

Leta 1975 je glasbene sladokusce razveselil z albumom Jamaica Say You Will, leto dni pozneje je sledil Stingray, leta 1978 pa je album Luxury You Can Afford navdušil ves planet.

Na začetku osemdesetih je presenetil z nekoliko drugačnim glasbenim slogom, ki so ga poslušalci sprejeli z odobravanjem.

S skupino The Crusaders je posnel pesem I'm So Glad I'm Standing Here Today, ki je bila nominirana za grammyja, prva mesta svetovnih glasbenih lestvic pa je zasedal z uspešnico Up Where We Belong, ki jo je zapel v duetu z Jennifer Warnes in ki jo lahko slišimo v kultni romantični drami Častnik in gentleman.

Joe

Pesem je postala mednarodna uspešnica, zasedla je prvo mesto slovite Billboardove lestvice in prejela zlati globus ter oskarja v kategoriji najboljše izvirne pesmi, Joe in Jennifer pa sta zanjo osvojila grammyja.

Pozneje je uspešnice nizal kot po tekočem traku, pesmi, kot so Unchain My Heart, You Can Leave Your Hat On in You Are So Beautiful, so več mesecev zasedale prva mesta svetovnih top lestvic, Joe pa je po omenjenem Luxury You Can Afford izdal še 15 studijskih albumov, kar pomeni, da jih je v svoji bogati karieri izdal kar 22.

In to čeprav je v sedemdesetih bil bitko z odvisnostjo od heroina in alkohola, ki mu je vzela veliko moči.

"Odvisnosti so zapletena stvar. Človek najtežje življenjske bitke bije s sabo, in to sploh ni lahko. Nikoli ne veš, kateri demon te bo napadel, ko se soočaš z njimi," je skoraj desetletje po tem, ko je bila odvisnost v njegovem življenju povsem zanesljivo le še stvar davne preteklosti, izjavil Joe, ki se je dve leti po koncu ljubezenske zgodbe z Eileen preselil v Santa Barbaro.

V sončni Kaliforniji je užival na ranču, ki je bil v lastništvu slovite igralke Jane Fonda. Usoda je poskrbela, da je posestvo, ki si ga je izbral za življenje, dobil prav zahvaljujoč bodoči soprogi Pam Baker, ki je bila njegova velika oboževalka, a ga takrat še ni poznala.

Pam

Prav Pam je namreč prepričala Jane, da mu je dala v najem svoj ranč. Blizu je bil poletni kamp, v katerem je kot upraviteljica delala prav Pam, ki je bila slovitemu glasbeniku tako zelo všeč, da - potem ko jo je prvič zagledal - kar ni mogel umakniti pogleda z nje.

Kmalu sta začela romantično razmerje, 11. oktobra 1987 pa sta s poroko poskrbela, da je njuna ljubezen postala uradna.

"Pam je najčudovitejša ženska, ki sem jo kdaj spoznal, in prepričan sem, da bi bil brez nje izgubljen človek. Čvrsto me drži na trdnih tleh in ne dovoli, da bi me karkoli poneslo. To je pogumna ženska, ki se odločneje spopada z mojimi težavami, kot se sam," je v romantičnem zanosu dejal zvezdnik, ki je s soprogo vse do svoje smrti živel na družinskem posestvu Mad Dog Ranch v mestu Crawford v ameriški zvezni državi Kolorado.

Tistim, ki so se spraševali, zakaj Joe in Pam v dolgoletnem srečnem zakonu nikoli nista postala starša, pa je odgovarjal s trditvijo, da nikakor ne bi mogel uskladiti očetovstva in kariere.

"Zakon je zapletena institucija, ki ima svoje vzpone in padce. Ni se lahko spopadati z vsem, kar prinaša s seboj, za nama s Pam pa je veliko tega. Prav gotovo bi bil najsrečnejši človek na svetu, če bi imela otroke, a nikoli mi ne bi uspelo uskladiti starševstva in kariere. Kdo ve, kdo vse bi trpel, to pa bi me zelo razžalostilo ..." se je v nekem intervjuju izpovedal sicer zelo skrivnostni umetnik.

Čeprav nikoli ni postal oče, pa je pogosto poudarjal, da je srečen in izpolnjen človek, in sicer prav zaradi ljubljene Pam, ki ga je več kot tri desetletja spremljala skoraj na vsakem koraku. In to je počela vse do 22. decembra lani, ko je Joe izgubil bitko z rakom na pljučih.

Za revijo Story napisal Tim Jeras
Fotografije: Profimedia, Getty images

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri