Jessica Lange: Bila je natakarica in to preklemansko dobra natakarica

Jessica Lange, ena izmed junakinj romantične drame Zaobljuba ljubezni, ki je pred kratkim igrala v naših kinih, je na lastni koži občutila, da je pot do slave včasih izredno trnova. Kljub temu pa se nikoli ni bala svojega posla, od katerega so ji pomembnejši le njeni trije otroci.

Jessica Lange: Bila je natakarica in to preklemansko dobra natakarica (foto: story press) story press
14. 4. 2012

Jessica Phyllis Lange se je rodila 20. aprila 1949 v Cloquetu, majhnem mestu v Minnesoti.

Na svet je prijokala kot tretja hčerka trgovskega potnika Alberta Johna Langa 'Ala' in Dorothy Florence Sahlman, učiteljice s finskimi koreninami. Potomec nemško-nizozemskih priseljencev Al in njegova soproga Dorothy sta imela pred Jessico Ann in Jane, po Jessici pa sta dobila še sina Georgea. Čeprav je sanjarila, da bo postala plesalka, je bila Dorothy gospodinja in je doma skrbela za otroke. Zakonca Lange sta s svojim naraščajem živela pravo nomadsko življenje. Pogosto so se selili iz enega mesteca v Minnesoti v drugo, zato ni čudno, da je Jessica svoje otroštvo pozneje opisala kot pravo cigansko življenje. Pogosto menjavanje bivališč ji namreč ni pretirano ustrezalo.

"Stalno sem mislila, da je pravo življenje nekje drugje, in komaj sem čakala, da ga spoznam," pravi zvezdnica, ki iz rodne Minnesote ni odšla niti v študentskih letih, saj se je vpisala na University of Minnesota. Dobila je štipendijo in začela študirati umetnost, da bi postala slikarka. Vendar pa na fakulteti ni ostala ravno dolgo. Spoznala je namreč profesorja, ki je na univerzo prišel kot gost in je tam predaval fotografijo.

Jessica se je za 24 let starejšega Španca Francisca 'Paca' Grandeja, ki je - tako kot ona, ko je bila še deklica -, pogosto menjaval bivališča, tako močno ogrela, da je bila z njim pripravljena iti kamorkoli.

Francisco je potoval po vsem svetu in predaval na različnih univerzah, ker ji je bil zelo všeč, pa se je strinjala s prav vsakim njegovim predlogom, da se mu pridruži na potovanjih. In tako je Jessica že dva meseca po tem, ko se je zaljubila v tega Španca, končno zapustila Minneapolis in s svojo simpatijo odšla v New York, kjer se je ukvarjala s slikarstvom, ki ga je imela zelo rada. Po New Yorku sta nekaj časa živela tudi v Parizu, kjer je Jessica nadvse uživala, saj je živela zunaj okolja, v katerem je odraščala in ki ji nikoli ni bilo pretirano všeč. Glede na to, da je imel Grande povsod, razen v Parizu, ogromno prijateljev, sta živela v vseh mestih, ki so jima bila všeč, spala pa sta kar v njegovem kombiju. Njuno evropsko popotovanje je trajalo več kot leto dni, potem sta nekaj časa živela v Novi Mehiki in se nazadnje vrnila v Minnesoto. Dve leti po prvem srečanju sta uzakonila svojo zvezo. To je bilo julija 1970, ko sta v neformalni ceremoniji postala zakonca, in sicer v hiši njenih staršev. Nomadsko življenje sta nadaljevala tudi v zakonu, ko sta se znova preselila v New York, kjer so Granda najeli kot fotografa.

Jessica je sprva slikala, potem pa je hitro ugotovila, da to vendarle ni področje, s katerim bi se želela ukvarjati, saj preprosto ni več uživala kot nekoč. Takrat se je začela ukvarjati z vprašanjem, kako bi se lahko izrazila.

Prepričana, da ji to najbolj ustreza, se je odločila za ples, a si je premislila, preden je sploh začela plesati. Za to, da si je premislila, je bila 'kriva' kinematografska projekcija francoskega filma Otroci raja, ki si jo je po naključju ogledala. To je bilo v začetku leta 1971, očaral pa jo je igralec, pantomimik Jean-Louis Barrault. Nad njegovimi točkami je bila tako navdušena, da se je odločila, da bo odpotovala v Francijo, da bi se naučila pantomime. Čeprav je bil njen mož še vedno zaposlen v New Yorku, je svojo odločitev uresničila in s 300 dolarji v žepu odpotovala svojim sanjam naproti.

Takoj po prihodu v Pariz je začela obiskovati tečaj Étienna Decrouxa, takrat slavnega očeta moderne francoske pantomime. Njegovih predavanj se je udeleževala dve leti in vse, česar se je tam naučila, ji je pozneje še kako koristilo v igralski karieri.

Ob koncu leta 1973 se je njena francoska avantura končala, zato se je vrnila v New York k soprogu, ki je še vedno živel kot boem. Ker sta v dveh letih precej zapostavila svoje razmerje, je bil zakon na precej majavih temeljih, a se nista ločila, vsaj uradno ne. Še vedno pa sta se oba posvečala predvsem poslu. Medtem ko je on zaradi novega poslovnega izziva, snemanja nizkoproračunskega filma, odpotoval na Jamajko, se je ona v Velikem jabolku trudila najti delo. Vlaganje vase je bilo tudi tokrat na prvem mestu, zato se je vpisala v igralski tečaj in se pridružila mali gledališki družini, a od nečesa je pač morala tudi živeti.

"Nisem se naslanjala na srečo in vero v to, da bom čez noč našla posel, ki mi bo omogočil normalno življenje," se spominja Jessica, ki si je nekako morala zagotoviti eksistenco, zato je nekaj časa delala kot natakarica in manekenka:

"Nikoli se nisem bala delat, zato sem začela delati kot natakarica v taverni Lion's Head v newyorškem Greenwich Villageu. Prek nekih znancev mi je uspelo najti še dodatno delo v manekenski agenciji Wilhelmina. Denar, ki sem ga dobila za snemanje reklam, je bil najtežje zaslužen honorar. Mit o glamuroznem življenju manekenk je največja laž, ki si jo lahko zamislite. Uredniki in fotografi te obravnavajo kot stvar, zanje si le roba, nimaš niti najmanj dostojanstva. Zares ponižujoče."

Prav ta mučni posel lepotice pa jo je uvedel v drugi posel, ki je določil njeno prihodnost.

V agenciji Wilhelmina se je oglasil legendarni filmski producent Dino De Laurentiis, ki se je takrat pripravljal na snemanje novega filma, predelave legendarnega King Konga iz leta 1930.

Čeprav je bila Jessica zdaj že pokojnemu producentu všeč na prvi pogled, je minilo še kar nekaj časa, preden je podpisala pogodbo o sodelovanju za kar sedem let. Kar nekaj časa pa je minilo tudi, preden se je prvič pojavila na velikem platnu. Ko si je ogledal poskusna snemanja vseh punc, ki so želele zaigrati v King Kongu, se je De Laurentiis odločil za lepo Jessico, ki pa ji je postavil tri pogoje, preden ji je tudi uradno dal vlogo. Prvi test žrtvovanja za kariero je odlično prestala - pridobila je nekaj kilogramov, si posvetlila lase in se znebila zobnega aparata. Ko je prvič prišla na prizorišče snemanja, pa ni bila pretirano srečna.

Vloga punce, ki ji edini uspe pridobiti zaupanje velikanske opice, ta pa se zaljubi vanjo, je namreč frustrirala Jessico, ki je upodobila to punco. Zakaj? Zato, ker je večino scen snemala sama pred praznim platnom, na katero so pozneje montirali posnetke opice v okolju, v katerem je potekala filmska zgodba. Njena prva stvaritev je bila na koncu enako slaba, kot se je počutila sama, ko jo je snemala. Nekateri filmski kritiki so pisali, da bi bilo zanjo bolje, če bi ostala v manekenstvu, in da je v filmu igrala kot dojenček, kakor je bila tudi videti v primerjavi z gromozansko gorilo. Zaslužek filma, ki so ga premierno prikazali za božič 1976, pa vendarle ni bil tako majhen, a Jessici se s prvim filmom prav gotovo niso na široko odprla vrata Hollywooda. Tudi to, da je imela z De Laurentiisom podpisano pogodbo za sedemletno sodelovanje, ni nič pomenilo. V naslednjih dveh letih ni posnela niti enega filma.

Zato pa je imela toliko več časa za ljubezen.

Od Paca se je uradno ločila leta 1982, a ker je v začetku leta 1970 zbolel za retinitis pigmentoso oziroma nočnim slepilom, je zanj v finančnem smislu skrbela tudi po ločitvi. Naslednji moški, v katerega se je noro zaljubila, je bil ruski baletnik Mikhail Baryshnikov.

Pisalo se je leto 1976, iskrica med njima pa je preskočila malo po tem, ko je Baryshnikov prišel iz Sovjetske zveze v ZDA, kjer je zaigral v filmu The Turning Point. Njune ljubezni ni oviralo niti to, da baletnik še ni znal govoriti angleško. Mikhail je namreč odlično govoril francosko, in ker je Jessica nekaj časa živela v Parizu, sta se pač sporazumevala v francoščini. Par sta bila šest let, a zakon zanju nikoli ni bil možnost. Oba sta menila, da odnosa dveh ljudi ne urejata ne država ne Cerkev, zato se o poroki nikoli nista pogovarjala, kot je pozneje pojasnil Rus.

Ker po snemanju prvega filma ni nič počela, je Jessica v New Yorku obiskovala igralski tečaj, njen dragi pa je imel medtem polne roke dela v newyorškem baletu. Jessica je v igralski šoli spoznala slavnega koreografa, scenarista in režiserja Boba Fossa, ki je za režijo muzikala Cabaret leta 1972 dobil oskarja in s katerim je kmalu razvila tesen prijateljski odnos. Bob se je ravno pripravljal na snemanje filma Ves ta jazz in še preden je organiziral avdicijo, je Jessici ponudil vlogo. Z vlogo Angelique v filmu, ki je osvojil kar štiri oskarje in zlato palmo, pa na žalost spet ni osvojila kritikov.

V pričakovanju vloge, s katero bi se lahko končno uveljavila kot igralka, je počasi izgubljala upanje, da bi se kaj takega v resnici utegnilo zgoditi. Potem pa je zanosila. V začetku leta 1981 je postala mama Alexandre 'Shure', katere oče je Baryshnikov. Takrat se je nehala obremenjevati s kariero in je doživljala svoje najlepše dneve:

"Materinstvo je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Od nekdaj sem uživala v tem, da sem hčerka, sestra, soproga, a šele materinstvo mi je razkrilo, kako lepo je biti ženska."

Jessica in Mikhail pa nista bila več zaljubljena, njun odnos se je počasi ohlajal in že leto po tem, ko sta postala starša, sta se razšla. Njeno zasebno življenje je torej pešalo, se je pa zato zgodil preobrat na poklicnem področju. Poklical jo je režiser Bob Rafelson, ki se je lotil predelave klasike iz leta 1940 Poštar zvoni samo dvakrat. Iskal je idealno igralko za vlogo Core, natakarice, ki z ljubimcem načrtuje umor svojega moža, da bi se dokopala do denarja od njegovega življenjskega zavarovanja. Idealna se mu je zdela prav Jessica in ni se zmotil. Ob soigralcu Jacku Nicholsonu je tokrat izpolnila pričakovanja, njuna scena seksa na mesarski mizi pa je postala legendarna. Celo kritiki so bili navdušeni nad spektrom čustev, ki jih je pokazala v filmu. Takrat se je začela njena pot proti slavi in uspehu. Sprejela je vlogo v biografski drami Frances, v kateri je fantastično utelesila glavno junakinjo, shizofreno igralko Frances Farmer. Prav takrat je spoznala šest let starejšega ameriškega igralca, scenarista in gledališkega režiserja Sama Sheparda, ki - tako kot ona - ni bil ravno ljubitelj hollywoodskega blišča. Ko sta dobila otroka, 13. januarja 1985 hčerko Hannah Jane, 14. julija 1987 pa še sina Samuela Walkerja, sta se preselila v Minnesoto, kar je bila predvsem Samova želja. Pred tem sta nekaj časa živela na farmi v Virginii, potem pa še na ranču v Novi Mehiki.

Čeprav je s Samom vzgajala tri otroke, se ni nikoli poročila z njim. Govorila je, da odnos med dvema človekoma ni odvisen od papirja.

"Živiva, kot da sva poročena. Na začetku sem doživljala te peripetije okoli prve ločitve in zares ne potrebujem tega, da mi nekdo pove, da sem poročena. In tako je čas mineval, skupaj sva 17 let, s papirjem ali brez, povsem vseeno. Ne obsojam nikogar, ki to stori, razumem takšne odločitve, še sploh ko gre za ženske, ki želijo z institucijo zakona predvsem zaščititi otroke. Če si finančno neodvisen, pa je ta nagon bolj slaboten, ker se ženska počuti varnejšo in vrednejšo. Seveda je veliko odvisno tudi od partnerja in jaz sem imela srečo," je govorila oskarjevka, ki sta ji bili vlogi neporočene soproge Sama Sheparda in mame treh otrok že od nekdaj najljubši. Prav zaradi otrok je malo upočasnila ritem in redkeje sprejemala vloge, da bi se jim lahko povsem posvetila.

"Samo oni so me lahko nekje zadržali. In uživam v njih. Raje sem z njimi kot s komerkoli drugim. Ves čas me navdušujejo," je rekla igralka in predvsem mama Shure, Hannah in Walkerja, ki so danes že odrasli, in dodala:

"Otroke sem vzgajala po načelih, ki sem jih sama zgradila in v katera še danes trdno verjamem - naučila sem jih, da je treba ljudi sprejemati, biti strpen in znati oproščati. Zmožnost odpuščanja je ena izmed najpomembnejših človeških vrlin, čeprav se mi zdi, da je danes čedalje manj cenjena."

Za prelomnico v njenem življenju je poskrbelo leto 1998, ko ji je umrla mama, kar je močno vplivalo nanjo. Izgubo je težko prenesla in takrat je začela povsem drugače gledati na stvari okoli sebe: "Zdaj, ko se ozrem v preteklost, dojemam, da meje obstajajo z razlogom. Ko si mlad, si tako nagel v svojih čustvih, da živiš, ne da bi se oziral na odgovornost in posledice. Nekaterih stvari si nikoli več ne bi dopustila, ker te odvračajo od tistega, kar je zares pomembno. Ko mi je umrla mama, sem strašno trpela, tako močno, da tega sploh ne morem opisati z besedami. Njena smrt je spremenila moj pogled na življenje, vprašala sem se, kako bom sploh šla naprej. Od takrat sem se bolj posvetila sebi, ker želim veliko stvari bolje razumeti, kar lahko dosežeš le s proučevanjem, duhovnim ali kakšnim drugim. Vse drugo je zame postalo nepomembno."

Le leto dni po smrti mame je igralka dopolnila okroglih 50 let.

"To ni posebej vplivalo name. Mislim, da je bolj na ljudi okoli mene. Govorili so mi, da je to pravi rojstni dan, jaz pa nisem bila preveč vzhičena. Nisem plesala od veselja po ulici, ker sem dopolnila 50 let! Rojstnim dnevom nikoli nisem posvečala posebne pozornosti. Mislim, da sem imela od 12. leta samo eno rojstnodnevno praznovanje. Ker pa moraš sem ter tja nekje napisati, koliko si star, se mi je že zgodilo, da sem razmišljala - ne morem verjeti. No, potem pa sem prebrala zanimivost, da kar polovica ljudi, ki dopolni 50 let, živi do 100. leta. Ali ni to sijajno? Upam, da sem v teh 50 odstotkih. Lepo je misliti, da si šele na polovici življenjske poti," pravi Jessica, ki je sčasoma postala tudi velika zagovornica zaščite človekovih pravic.

Od leta 2003 je Unicefova ambasadorka dobre volje, kot pripadnica liberalne demokratske veje pa se je izpostavljala tudi s svojimi političnimi prepričanji. Med drugim je bila zelo ostra nasprotnica nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha, ki ga je ob neki priložnost javno označila za največjo sramoto novejše ameriške zgodovine. Imela ga je za glavnega krivca za razmere v deželi, ko je za predsedniško mesto kandidiral aktualni ameriški predsednik Barack Obama, pa ni omahovala in je dala takoj vedeti, da se je opredelila zanj. Sodelovala je v vseh variantah javne podpore Baracku in po njegovi zmagi na volitvah izjavila, da ji je dal enega od najlepših razlogov za slavje v zadnjih 20 letih.

Jessica danes filmov ne snema ravno z veliko intenzivnostjo, zato ima dovolj časa za svoja konjička, fotografiranje in urejanje vrta.

"Obožujem igralstvo, a ukvarjanje s fotografijo je nekaj posebnega," pojasni Jessica, ki je že od nekdaj drugačna od večine svojih kolegic, predvsem bolj mišičasta in z izrazitimi ličnicami, kar jo je včasih motilo, sčasoma pa se je naučila spopadati z vsem tem in bolj ceniti naravno lepoto. Kljub tem trditvam pa se je govorilo, da se je podvrgla face liftingu oziroma da uporablja botoks, s katerim naj bi včasih celo pretiravala. Zanimivo je, da igralka o tem ni nikoli govorila. Bi pa na operacijski mizi skoraj pristala leta 2009, ko je padla po stopnicah svoje hiše v Minnesoti in si zlomila ključnico, roko in dve rebri, zato je nekaj dni preživela v bolnišnici. Prav zato si je premiero filma Sivi vrtovi na žalost morala ogledati 'prikovana' na stol.

"Film Sivi vrtovi je pretresljiva zgodba, iz katere se lahko človek, če hoče, veliko nauči. Dojela sem, da je sreča zelo relativen pojem. Ko sem imela pred očmi usodi teh dveh žensk, sem dojela, da vsak od nas ključ svoje sreče drži v lastnih rokah. Seveda za takšno spoznanje potrebujete gromozanske življenjske izkušnje. Številni ljudje so neverjetno uspešni, zdi se, da jim gre vse od rok, imajo ogromno bogastva, a so vseeno nesrečni. In nasprotno," je po premieri filma povedala igralka, ki je prav v tistem času preživljala še eno ljubezensko krizo, a tokrat večjo od prejšnjih. Po 28 letih skupnega življenja sta se s Samom namreč razšla. To, da sta ubrala vsak svojo pot, je Sam potrdil šele konec minulega leta, čeprav sta se v resnici razšla že dve leti prej. Prav v času konca ljubezenske zgodbe zlatega ameriškega para je zvezdnica dopolnila 60 let:

"Ne morem natančno opisati, kako se počutim. Del mene je zadovoljen, ker nimam več česa izgubiti. Najpomembnejši dosežki so za mano, in ko se ozrem nazaj, imam resnično razlog, da sem zadovoljna. Drugi del moje duše pa je rahlo prazen, saj se je odselil tudi moj tretji otrok, zato sem po 28 letih prvič sama v hiši. Želim si biti le srečna, saj sem zaman zapravila veliko časa, ker sem se odločala za nasprotno."

Tim Jeras za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri