Jean-Paul Belmondo: Profesorji so menili, da je brez talenta

26. 2. 2015
Jean-Paul Belmondo: Profesorji so menili, da je brez talenta (foto: Profimedia)
Profimedia

Pred kratkim je ikona francoskega filma Jean-Paul Belmondo naznanil, da odhaja v pokoj. S tem je sicer razočaral številne oboževalce in predvsem oboževalke, a če pustimo čustva ob strani, lahko njegovo odločitev zlahka razumemo. Možakar si po več kot pol stoletja trajajoči karieri namreč krvavo zasluži mir in počitek.

Čeprav bo kultni francoski igralec Jean-Paul Belmondo aprila dopolnil že 82 let, čeprav hodi s pomočjo palice in so posledice možganske kapi, ki jo je utrpel leta 2001, še vedno vidne, njegova priljubljenost (med ženskami) ne pojenja.

Nasprotno, še vedno se redno uvršča na lestvice najbolj seksi moških, na katerih mu družbo največkrat delajo veliko mlajši zvezdniki.

Njegov šarmantni nasmeh in ležeren odnos do slave in oboževalcev sta zvezdniku, znanemu tudi po vzdevku Bebel, že sredi prejšnjega stoletja zagotovila oznako 'evropski James Dean'.

Življenjska pot nadobudnega dečka se je začela 9. aprila 1933 v zahodnem pariškem predmestju Neuilly-sur-Seine. Ker mu šola že od prvega dne ni dišala, je izkoristil vsako priložnost, da je izostal od pouka, in tako je pri 13 letih začel trenirati nogomet, pozneje pa še boks.

Njegov oče Paul Belmondo, v Alžiriji rojeni sin skromnih izseljencev s Sicilije, se ni hotel vmešavati v izbiro poklicev svojih treh otrok, Alaina, Muriel in Jeana-Paula.

Paul je bil uspešen slikar, ki je že do začetka druge svetovne vojne prejel več najuglednejših francoskih umetniških nagrad. Jean-Paul sicer ni podedoval njegovega talenta za likovno izražanje, a je kljub temu od nekdaj vedel, da se ne želi ukvarjati z 'običajnim' poslom.

Športna kariera na nogometni zelenici ali v ringu se mu je zdela popolna izbira. Nekaj časa je študiral in hkrati zelo uspešno sodeloval na boksarskih tekmovanjih, ko je dojel, da se mora odločiti za eno od teh dejavnosti, pa je izbral 'lažjo možnost':

"V ringu prejemaš veliko udarcev, pogosto močnih, bolečih in neprijetnih, kariera pa je kratka. Tudi v igralstvu so udarci hudi, a imaš vsaj možnost, da ostaneš dlje v igri."

Ko je leta 1951 vpisal študij igralstva na pariškem konservatoriju dramskih umetnosti, mu skoraj nihče ni napovedoval kariere, kakršno si je pozneje ustvaril.

Nasprotno, med študijem so ga nekateri profesorji celo nagovarjali, naj odneha, saj so menili, da nima igralskega talenta. "Nekaj časa sem tudi sam omahoval," je priznal pozneje in dodal:

"Toda nisem si mogel zamisliti nič privlačnejšega od igralstva. Zdelo se mi je, da se igralci med delom odlično zabavajo, in tega nisem želel zamuditi."

S študijem je torej vztrajal, a se je izkazalo, da tudi z diplomo igralske akademije ni lahko dobiti posla. Potem ko je kar nekaj časa igral v manj opaznih gledaliških predstavah in dobil nekaj stranskih filmskih vlog, pa se mu je leta 1960 vendarle nasmehnila sreča.

Pripadla mu je namreč vloga v kriminalni romantični drami Do zadnjega diha, v kateri je igral ob prelepi Jean Seberg. Film je požel velikanski uspeh, sodelovanje s slavnim režiserjem Jeanom-Lucom Godardom, enim najmočnejših predstavnikov francoskega novega vala, pa je za vedno obeležilo njegovo kariero.

Belmondo

Izreden uspeh filma je takrat 27-letnemu igralcu na stežaj odprl vsa vrata. Kot po tekočem traku je začel dobivati vloge v stvaritvah najslavnejših režiserjev tistega časa, Clauda Chabrola, Petra Brooka, Jacquesa Duponta, Françoisa Truffauta, Vittoria De Sice ... Donosni angažmaji so mu omogočili, da je ustanovil lastno producentsko hišo, in s tem znatno povečal svoj zaslužek.

Podjetje Cerito Films, ki ga je poimenoval po dekliškem priimku svoje mame, je kmalu postalo zelo dobičkonosno, Belmondo pa je igral v vsakem filmu, za katerega je menil, da bo veliko zaslužil. V tistem obdobju umetniška vrednost zanj ni bila najpomembnejši kriterij, zato je do 40. leta posnel ravno toliko filmov.

Takšna produktivnost je imela dve neizbežni posledici, veliko popularnost in še večje prihodke, a se je na srečo nadvse uspešno spoprijemal z obema.

Čeprav ni bil tipičen lepotec hollywoodskega tipa, se ženske preprosto niso mogle upreti njegovemu šarmu. Ena od njih je bila tudi mlada plesalka Élodie Constantin, ki jo je spoznal že med študijem. Vihravo mladostniško razmerje je bilo vzrok, da sta se že po nekaj mesecih zveze, decembra 1953, poročila.

Elodie

Njun prvi otrok, hčerka Patricia, ki se je rodila leta 1958, je žal že 36 let pozneje umrla v požaru.

Patricia

Leta 1960 ju je razveselilo rojstvo deklice Florence, tri leta pozneje pa sta dobila še sina Paula, ki je pozneje postal voznik formule 1.

Belmondo

Mlada zakonca pa žal nista živela idilično, saj je njegova velika popularnost omajala temelje njunega odnosa. Kapljica prek roba je bila afera, ki si jo je leta 1964 privoščil s tri leta mlajšo švicarsko igralko Ursulo Andress, ki je dve leti prej v prvem filmu o Jamesu Bondu z naslovom Dr. No zaslovela kot Bondovo dekle.

Ursula

Ko so v javnost pricurljale fotografije, s katerih je bilo jasno razvidno, da sta Jean-Paul in Ursula zaljubljena golobčka, je Élodie vložila zahtevo za ločitev, za isto potezo pa se je odločil tudi Ursulin tedanji soprog, igralec, režiser in fotograf John Derek.

Ločitev pa ni prav nič vplivala na njegovo kariero. Še naprej je s polno paro snemal filme, zaželeli pa so si ga tudi režiserji na oni strani velike luže.

Po ocenah kritikov in tudi njega samega se je najbolje izkazal leta 1974 v filmu Stavisky..., čeprav je ta biografska drama požela znatno skromnejši finančni uspeh od njegovih dotedanjih uspešnic.

Stavisky

V tistem obdobju se je nekaj časa intenzivneje posvečal gledališču in navdušil tudi zahtevo pariško občinstvo.

S tem je dobil nov veter v hrbet tudi v poslovnem smislu in tako je leta 1980 kupil pariško gledališče Théâtre des Variétés ter začel nizati uspehe.

To pa ni bila njegova edina dobra poslovna poteza. Gromozanske honorarje od vlog in prihodke od svoje producentske hiše je vložil v obveznice in delnice več podjetij, tako da si je že pred 50. letom zagotovil prihodke v prihodnosti.

Poleg tega je v francoski prestolnici odprl restavracijo Le Stresa, ki je danes izredno priljubljena in v kateri strežejo italijansko hrano.

Ker se je gostinski posel izkazal za zelo donosnega, je odprl še verigo restavracij s hitro hrano Fat Belmondo Burger, ki mu menda zagotavlja okoli pol milijona dolarjev letno.

Podjetniško žilico je med drugim dokazal tudi s tem, da je ob koncu osemdesetih vložil v kozmetično hišo CoverGirl, na trg izstrelil lastno dišavo With Love from Jean-Paul, ki je postala prodajna uspešnica, in ustvaril linijo oblačil Jean-Paul Belmondo Seduction.

Ker so bili vsi omenjeni posli zelo uspešni in donosni, se je v začetku devetdesetih lotil še proizvodnje alkoholnih pijač, od katerih se je na neizprosnem trgu najbolje izkazala vodka Pure Wonderbelmondo - France.

Vse te investicije so padle na plodna tla, zato ni čudno, da danes njegovo premoženje ocenjujejo na okoli 215 milijonov ameriških dolarjev, kar ga uvršča med najbogatejše igralce na svetu.

Enako burno kot poslovno pa je bilo tudi njegovo ljubezensko življenje.

Potem ko je razmerje z Ursulo sredi sedemdesetih let razpadlo, je imel niz kratkotrajnih afer z igralkami in starletami. Medijem najzanimivejša je bila afera z osem let mlajšo italijansko igralko Lauro Antonelli, s katero sta bila nekaj časa neločljiva, a igralca v tem času poroka ni pretirano zanimala.

Laura

Njuna ljubezenska zgodba se je končala leta 1980, ko je Bebel spoznal igralko in manekenko Carlos Sotto Mayor, zelo mlado hčerko bogatega brazilskega bankirja.

Sotto

Laura je težko prenašala konkurenco, ki ji jo je predstavljala 20 let mlajša tekmica, zato je začela menda celo jemati mamila, Bebel pa se ni pustil motiti in je strastno ljubil novo partnerico.

Tudi razmerje s Carlos, njegovo najbolj diskretno ljubimko, ki ni dajala izjav za medije, pa se ni ohranilo.

Za razpad je bila kriva predvsem njegova navada, da se je s precejšnjo lahkotnostjo spuščal v kratkotrajne afere, za katere je imel ob neštetih oboževalkah ogromno priložnosti.

Leta 1989 je spoznal takrat 24-letno igralko in plesalko Nathalie 'Natty' Tardivel, ki je bila zaradi sodelovanja v plesni oddaji Cocoricocoboy v tistem času zelo popularna.

Natty

Čeprav je bila mlajša celo od njegovega najmlajšega otroka, je njuno razmerje trajalo precej dlje od pričakovanj večine.

Prav Nathalie je bila ob njem avgusta 2001, ko ga je na dopustu na Korziki zadela blažja možganska kap, ob strani pa mu je seveda stala tudi po tem dogodku.

Na začetku sploh ni mogel govoriti, leva stran telesa pa je bila povsem ohromljena.

Po nekaj mesecih rehabilitacije se je postavil na noge, nato pa je začel hoditi s pomočjo palice. V tistem obdobju se je sicer pojavljal v javnosti, a ni bil sposoben igrati. Je pa zato zbral dovolj poguma in moči, da se je 29. decembra 2002 drugič sprehodil do oltarja in da je 13. avgusta 2003 še četrtič postal očka. Rodila se mu je hčerkica Stella Eva Angelina.

Eva

"Nisem si upala niti sanjati, da se bom nekega dne poročila z Bebelom," je po poroki izjavila navdušena nevesta in dodala:

"Nikoli ne bom pozabila, ko sem ga poleti 1975, kot desetletna deklica, ustavila na pariški aveniji Foch in ga prosila za avtogram. Takrat je hodil objet z Ursulo Andress in se mi podpisal v šolski zvezek. Zmešalo se mi je od vzhičenja!"

Kljub navdušenju pa se je kmalu zasitila življenja s težko pokretnim in veliko starejšim možem, zato nihče ni bil posebno presenečen, ko sta se leta 2008 ločila.

Belmonda pa tudi druga ločitev ni vrgla iz tira. Pri 75 letih in precej načetega zdravja se je ponovno izkazal za neuničljivega. Le nekaj mesecev po ločitvi so naslovnice polnile njegove fotografije z nekdanjo Playboyevo zajčico, 43 let mlajšo belgijsko televizijsko voditeljico Barbaro Gandolfi.

Gandolfini

Šarmanten nasmešek, po katerem se ga spominjajo generacije ljubiteljev filma, kar ni izginil z njegovega obraza in zdelo se je, da mu velika medijska pozornost celo godi.

Po daljšem premoru je posnel še en sijajen film, dramo Mož in njegov pes, s katero je ponovno navdušil občinstvo in kritike.

Na filmskem festivalu v Cannesu je leta 2011 prejel zlato palmo za življenjsko delo, ob koncu leta 2012 pa se je začel pripravljati na snemanje filma Les Bandits manchots.

Vse to pa se je znašlo na stranskem tiru, ko je nastal škandal zaradi donosne obrti, s katero si je v Franciji in Belgiji kruh služila Barbara, lastnica nočnih in svingerskih klubov.

Spretno podjetnico so med drugim namreč obtožili pranja denarja in utaje davkov, iz njenih telefonskih pogovorov, posnetih med policijsko preiskavo, pa je bilo razvidno, da so jo v resnici veliko bolj kot Belmondo zanimali njegovi milijoni.

Ko je škandal začel polniti medije, se je zvezdnik postavil v bran svoje partnerice:

"Bilo bi nekorektno, če bi jo samo zato, ker vodi nočne klube, imeli za težavno osebo."

No, sčasoma pa je postalo jasno, da so bile te besede le igra za javnost. Potem ko je v približno dveh mesecih v medije pricurljalo ogromno podatkov, ki so igralca prikazovali kot naivno žrtev pohlepne ženske, željne njegovega denarja, je prek odvetnika sporočil, da je končal razmerje z Barbaro.

"Želim se ukvarjati s filmom in to je vse, kar me v tem trenutku zanima. Če ste pomislili, da sem dedek, ki ga lahko odpišete, ste se zmotili," je zvezdnik, ki ima kar šest vnukov, izjavil pred približno dvema letoma, prav pred kratkim pa je vendarle spoznal, da je čas za upokojitev.

Z naznanitvijo, da se poslavlja od več kot pol stoletja trajajoče filmske in gledališke kariere, je seveda razočaral številne oboževalce:

"Naporno sem delal. Zdelo se je, da tega nisem jemal resno, a želel sem uspeti. Zdaj je čas za počitek. Ne bom se vrnil niti v film niti v gledališče. Uživam v življenju." In prav je tako! Kdaj pa bo počival in užival, če ne v devetem desetletju življenja?!

Napisal: Tim Jeras za revijo Story
Fotografije: Profimedia

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"