Izpoved Denisa Avdića: Vzgajali sta me dve ženski

3. 2. 2012

Eden od najbolj priljubljenih radijskih voditeljev, Denis Avdić, je najlepši čas otroštva preživel z dvema ženskama: babico in teto. Mami tega, da ga je zapustila, ni zameril, za revijo Story je povedal celo, da bi morala to storiti že prej.

Zadnje štiri mesece ima Denis prav ubijalski tempo. Poleg jutranjega programa na radiu - zaradi službe vstaja ob štirih zjutraj - ima ob večerih po vsej Sloveniji skupaj z Vidom Valičem tudi predstave Udar po moško.

Denis pravi, da je tak tempo naporen in da je včasih pred predstavo tako utrujen, da ne ve, kako bo zdržal. Vendar ga pokonci drži adrenalin, nastopanje pred občinstvom pa ga tako napolni z energijo, da pozabi na slabo voljo in utrujenost.

Redno tudi obiskuje fitnes, saj ve, da bi bilo brez telesne pripravljenosti vse skupaj še težje.

Story: Vas kdaj ob zvonjenju budilke prešine misel, da bi jo ugasnili in spali naprej?

Uf, me, vendar tega nikoli ne bi storil. Težko je vstati, a ko vstanem, komaj čakam, da pridem v službo. To je moja motivacija. Seveda pa gre tudi za odgovornost do dela. Ni pa dneva, da ne bi rekel, kaj mi je tega treba …

Story: To zahteva tudi veliko discipline …

Ja, to mi je dalo delo pri policiji. Te discipline prej nisem imel, bil sem kar problematičen otrok.

Story: Velikokrat si za ljudi, ki so zabavljači, humoristi, mislimo, da so takšni 24 ur na dan …

Ah, kje!

Story: Ste se že večkrat znašli v takšni situaciji? Da so od vas pričakovali, da boste šale stresali kot iz rokava?

To, da prideš v družbo, se vključiš, si dobre volje in stresaš šale, se mi zdi nekaj normalnega. Nisem pa tisti, ki bi prišel v družbo in se že takoj izpostavil na takšen način. Ljudi najprej rad spoznam. Vem pa, da kdaj kje od mene pričakujejo, da jih bom zabaval. Takrat bi jim najraje povedal, da me ne bodo imeli za dvornega norčka. Ne bom delal prevalov in stoj samo zato, da se bodo zabavali.

Story: So potem to, da ste bili bolj resni, mogoče pripisali temu, da ste se prevzeli, ker ste, za slovenske razmere, slavni?

Za prijatelje sem še vedno isti. Z njimi počnem iste stvari, kot sem jih počel, preden sem začel delati na radiu. Moja najboljša prijatelja sta še vedno policista. Me pa nekateri ljudje, ki so me prej videli trikrat ali štirikrat v življenju, zdaj kličejo, mi pošiljajo sporočila in pričakujejo, da bom prišel k njim na obisk ali pa se bom z njimi dobil na pijači. Poglejte, še za prijatelje nimam časa, in ko se v takih primerih ne oglasim ali pa odklonim povabilo, takoj slišim, da sem postal visok, nadut in podobno. Tudi na Facebooku imam nekaj sporočil ljudi, ki so mi napisali nekaj na to temo. Da slava mine, prijatelji pa ostajajo, take stvari. Pa poslušajte, ljudje, saj že prej nismo bili prijatelji. Res pa tudi nimam časa za vsa ta vabila. Kadar pa imam kaj prostega časa, ga najraje preživljam z dekletom.

Story: Kaj pa potem počneta skupaj? Gresta v kino, kaj dobrega skuhata?

Kuhinje še nimam, dostavili mi jo bodo konec februarja. Najraje sva doma ali greva na kakšen sprehod ali pa kaj dobrega pojesti. Sva velika oboževalca sušija, vendar pri nas žal ni ne vem kako dobre ponudbe. Sva pa najraje doma na kavču, leživa in gledava filme …

Story: Vendar pa svoje dekle bolj skrivate, saj se z njo v javnosti ne pojavljate …

To je bila njena želja in že takoj na začetku me je prosila, da se ne bi izpostavljala. Imam jo zelo rad in to njeno željo bom upošteval.

Story: Ste tako, kot ste v etru, samozavestni tudi zasebno? Ste bili na primer samozavestni, ko ste dekle prvič povabili na zmenek?

Glede tega sem samozavesten. Če tega nimaš, ne moreš niti pristopiti do ženske.

Story: In kakšen je bil vaš pristop? Mogoče kakšen vaš nasvet za tiste, ki imajo s tem težave?

Na koncu ugotoviš, da je najbolje, da si to, kar si. Ne poskušaj igrati, ne poskušaj ugajati na vsak način in igraj z odprtimi kartami. Ne moreš biti vsaki všeč, in če ti reče ne, ni konec sveta. Rečeš lep večer še naprej in greš naprej.

Story: Greste v eter vedno dobro pripravljeni? Ali kdaj kaj prepustite naključju?

Nikakor, in odkar sem na Radiu 1, še nikoli. Prej se mi je dogajalo tudi to. V zasebnem življenju pa načrtovanja ne maram. Recimo, da bi načrtoval dopust! Ali pa na smučanju. Ne predstavljam si, da bi bil zjutraj že prvi na sedežnici in se potem vozil do zadnjega, samo da bi izkoristil karto. Stvarem prepuščam, da potekajo same od sebe, in pomembno je, da uživam. Eter je pa nekaj popolnoma drugega, tam ne moreš govoriti kar nekaj, to je resna služba. Je pa seveda tudi nekaj improvizacije, ravno ta trenutni navdih pa da tisto piko na i.

Story: Ko sva ravno pri smučanju. Slišala sem, da vas je ta šport malo obsedel?

Ja, res je. (smeh) Smučati sem začel pred tremi leti in uživam v tem.

Story: Življenje ste tako posvetili temu, da (vsaj v službi) zabavate druge. Kaj pa vas naj­bolj zabava?

Rad si ogledam predstave, stand up komedije, impro ligo … S tem tudi sam rasteš in dobiš navdih. Zadnja predstava, ki sem jo videl, je 39 stopnic v Špas teatru. Res vrhunska predstava! Je pa užitek tudi vožnja z motorjem.

Story: Kaj pa kakšna dobra šala? Verjetno ste jih večino že slišali?

Joj, samo vicev ne. Ne govorite mi vicev, ker me ne boste nasmejali. Sem ali tja res slišim dobrega, ampak zelo redko.

Story: Vemo, da se znate pošaliti tudi na svoj račun. Kaj je najbolj zabavna stvar, ki ste jo slišali o sebi?

Iz ust Vida Valiča, in sicer da je zelo vesel, da nastopa z mano, ker je pač vedno vesel, ko vidi, da je nekemu človeku iz držav tretjega sveta uspelo. In predvsem mu pomeni nekaj tudi to, ko vidi, da vsa tista oblačila, ki jih je podaril Rdečemu križu, niso šla v nič.

Story: V jutranjem šovu se lotevate različnih tem, med najljubšimi pa so zagotovo politika in politiki. Lotili pa ste se tudi že ene od najbolj vročih tem, družinskega zakonika. Ga tudi zasebno zagovarjate?

Ja, politiki nekako določajo, kako bomo živeli, in tako jih opomnim, da vsega res ne morejo početi. Kar se tiče družinskega zakonika, tukaj sploh ni debate, zasebno ali pa javno. Sem za.

Story: Kaj pa vas pri tej debati najbolj jezi?

Tvoja pravica se neha tam, kjer se začne moja, in ne smeš se vtikati vanjo. V tem stoletju, danes, mi ne boš govoril, kako bom živel, in pika. Jaz ne bom prišel k nekomu domov in rekel, kako mora živeti. Mnenje, da mora imeti otrok očeta in mamo, je res lepo in ne bi se mogel bolj strinjati z njim, vendar vsi žal nimajo te možnosti.

Story: Tako kot je vi niste imeli. Nekako ste živeli tako življenje, saj sta vas vzgajali dve ženski …

Najprej sta me po ločitvi staršev vzgajali babica in mama. Mama se je pozneje poročila in potem sta vzgojo prevzeli babica in teta, pri njiju sem živel tri leta.

Story: Vas je to kaj zaznamovalo?

Če imam zaradi tega, ker sta me vzgajali dve ženski, še bolj rad ženske, je to samo plus. Ampak ne morem reči, da sem kdaj čutil, da mi kaj manjka.

Story: Niste pogrešali moške vzgoje?

No, spomnite se malo, kdo je doma večkrat udaril po mizi in rekel ne? Mama ali oče? Mislim, da je tukaj odgovor mama. Dostikrat sem jih dobil po riti in prstih, od mame in tete, od stare mame nikoli. Če se samo spomnim dela na policiji. Imel sem toliko intervencij pri družinskih prepirih, videl sem toliko zgodb, žalostnih obrazov otrok, ki so imeli očeta in mamo. Še izpita za avto ti ne dajo kar tako, pet otrok imaš pa lahko? Nekateri si take priložnosti ne zaslužijo.

Story: Ampak pri tem vprašanju se izpostav­ljajo predvsem istospolno usmerjeni …

Gre za dva skrbnika, ki sta vsak svoji osebnosti in bosta tega otroka vzgajala vsak na svoj način. Mislim, da bosta tudi ta dva geja ali pa dve lezbijki zelo vesela, ko bosta vzgojila tega otroka. Recimo, da geja vzgajata fantka. Zagotovo bosta najbolj vesela, ko bo fant odrasel, se poročil in domov pripeljal vnučke. Mislim, da bosta to dva najbolj srečna geja na svetu!

Story: Vendar pa se je le malo znanih Slovencev, za katere vemo, da so istospolno usmerjeni, javno izpostavilo …

Res je. Istospolni tako radi poudarjajo, da imajo enake pravice in enake možnosti. Kje ste? Moti me, da se jih večina skriva. Če se borijo za svoje pravice, naj stopijo ven in povedo, kaj so in naj se borijo za to! Za njih se ne mislim raztrgati in boriti. Seveda se bom javno izpostavil, ker to zagovarjam, vendar bi se morali tudi sami bolj boriti za svoje pravice. Apeliram! Izpostavite se, to je vaš boj!

Story: Če se vrneva k vašemu otroštvu … Ste mami zamerili, da vas je zapustila?

Nisem ji zameril. Po mojem mnenju bi se morala za ta korak odločiti že prej.

Story: Ste se kdaj trudili priti zadevi do dna? Zakaj je to storila, na primer?

Mogoče se ni zadosti trudila, da bi prevzela materinsko vlogo. Tak občutek sem imel tako pri njej kot pri očetu. Njuna miselnost je bila v stilu, če dobro poskrbim za to, da imaš za jesti in da si oblečen, sem najboljši oče oziroma mama na svetu. Ne, nisi! Če se ne znaš z mano igrati, če ne znaš prisluhniti mojim zgodbam, občudovati moje igrače, ki sem jo ustvaril iz lego kock, in mi ne znaš nameniti časa … potem nisi.  Tega nista znala nikoli narediti. Zelo zanimivo je, da zna moj oče za vse uspehe, dobre stvari pobrati zasluge, za slabe stvari pa smo si vsi otroci, imam še polbrata in polsestro po njegovi strani, krivi sami in on nima nič s tem.

Story: Ima tudi mama še kakšnega otroka?

Ja, ima novo družino, v Bosni imam še enega polbrata.

Story: Se vam je z njo sploh uspelo kdaj pogovoriti?

Šele pred kratkim sem ji upal to povedati. Ko sem bil v drugem razredu osnovne šole, me je pustila pri teti in stari mami, pri desetih letih pa sem prišel v Slovenijo. To je bilo med vojno in razumem, da je bilo težko vzpostaviti stik. Nisva se slišala štiri leta in tudi potem je nisem ravno ne vem kolikokrat poklical. Tudi ko sem še živel v Bosni, me ni klicala, nismo se obiskovali, pravzaprav me je želela čim manj videti. Ko pa sem bil star 23 let in ko sem že imel resno službo, se je oglasila. Mislila je, da bi ji lahko pomagal, saj so v Bosni vsi prepričani, da se tukaj cedita med in mleko. Jaz pa takrat nisem imel veliko, živel sem v sobi s 24 Albanci, ona pa si je verjetno predstavljala, da živim v vili z bazenom. No, kadar sem jo poklical, mi je očitala, da čudno, da sem jo poklical, da čudno, da sploh še vem, da imam mamo. Takrat sem za nekaj časa prekinil stike.

Story: Ste jih potem znova vzpostavili?

Lani sem ji lahko povedal, da je ona tista, ki se je odločila za to, in da ne more pričakovati, da bova imela pristne odnose. Saj jo imam čisto rad, rad pridem na obisk, ne more pa od mene pričakovati ne vem česa. Enako velja za očeta.

Story: Precej grozna izkušnja za otroka …

Ne mislite, da sem imel zato slabo otroštvo. Imel sem se lepo. Bil sem svoboden, živel sem na vasi, in ko se danes spomnim, mi je bilo zelo lepo. Nismo imeli veliko, z enim kolesom se je vozilo tudi po deset otrok. Slišati je pa res huje, kot je bilo v resnici. A ko si otrok, to drugače sprejmeš.

Story: In potem ste šli kot desetletni fantek v čisto tujo državo, k očetu, ki ga praktično niste poznali. Kakšna je bila ta izkušnja?

To je bilo grozno. Kot da bi me nekam zaklenili.

Story: Babice po tistem, ko ste zapustili Bosno, niste več videli. Kako ste to prenesli?

To je bilo res težko, saj sem jo imel zelo rad. Bila je super ženska. Imela je kar nekaj otrok, poročila se je pri trinajstih ali štirinajstih, in to z moškim, ki je bil star 73 let. Odraščala je v muslimanskem predelu in moža so ji našli. Pozneje je bila poročena še dvakrat. Njej je bil vsak dan lep, spomnim se, kako sva uživala, ko sva skupaj jedla med, se sprehajala. Z njo mi je bilo lepo.

Story: Teta pa še živi?

Ja, zdaj se je vrnila v hišo, v kateri smo živeli takrat. To je blizu Gračanice. Gre za staro hišo, del je še iz blata, in ko sem odraščal, na primer nismo imeli kopalnice. Notri je soba, v kateri spiš, ješ in počneš vse drugo. Zdaj sem ji pomagal, da si je uredila kopalnico ter hišo, in tudi jaz se dobro počutim, ker vem, da je nekdo tam, da se hiša vzdržuje …

Story: In svoje otroke boste zagotovo peljali na obisk?

Seveda. Tam imam svoje korenine.

Story: Pa vas nikoli ne zagrabi, da bi se vrnili?

Ne. Slovenija je moj dom, počutim se kot Slovenec in rad imam to državo.

Story: Kako je to, kar ste doživeli z mamo in očetom, vplivalo na vas? Na vaš pogled na življenje? Družino?

V določenem trenutku sem se spraševal, ali je sploh možno imeti družino, ali ima sploh kdo normalen odnos. Ali je kje sploh normalna družina? Ali to obstaja? Bom, ko bom imel svojo družino, svoje otroke, dovolj dober? Zelo težko rečem: Rad te imam. Mami in očetu tega še nikoli v življenju nisem rekel in tudi z njune strani tega nisem bil deležen. Čudno je izgovoriti ta stavek.

Story: No, ampak svojemu dekletu ste ga zdaj že izgovorili?

Ja, seveda, to pa sem.

Za revijo Story napisala Andreja Freyer
Fotografije osebni arhiv, Primož Predalič,  Sašo Radej