Unikatna slovenska dekliška metal skupina Hellcats je prvi album Divja pot izdala šele pred kratkim, a je na evropski sceni že dodobra zasidrana. Saša in Sonja Zagorc ter Katja Mavec in Ajda Kovačič so trenutno na turneji po Italiji in v pričakovanju izida lastne vinilke na Norveškem – tam je dobrih metal skupin zelo veliko, zato so na uspeh na severu toliko bolj ponosne.
Sestri Saša in Sonja sta glasbenici že od malih nog, v glasbeni šoli na Dolenjskem je ena igrala klasično kitaro, druga prečno flavto, v obeh pa sta že butala rok in metal, nastale so celo prve lastne divje skladbe.
"Sonja se je začela učiti bobne, sama pa sem si z denarjem, ki sem ga služila kot učiteljica klasične kitare, plačevala inštrukcije bas kitare. Odločili sva se, da bova naredili bend, ne kateregakoli, ampak rok bend, sestavljen iz samih punc. Takrat se še nisva zavedali, kako težka pot naju čaka, saj punc, ki so dobre glasbenice, ki jim je rokenrol blizu in si želijo igrati v bendu, pri nas skorajda ni," pripoveduje Saša.
Njljubše so turneje
Hellcats so kot skupina začele igrati leta 2006 na odprtju studia Codelli v Ljubljani in kar se jim zdi posebej pomembno za obdobje od takrat do danes: ne poznajo babjih ravsov, odlično se razumejo, kar je pomembno, zlasti ko so na turnejah in se družijo 24 ur na dan. Turneje obožujejo, ker se na njih na polno dogaja.
"Lani smo bile v Rusiji. Imele smo pet koncertov in videle dobršen del države, saj smo prepotovale več kot 1.500 km. Ljudje tam so nas zelo dobro sprejeli. Naučili so se naših pesmi v slovenščini in prepevali z nami. Na bencinski črpalki med mestoma Kaluga in Ryazan smo morale plačati ne majhen znesek denarja za uporabo stranišča, za katerega se je pozneje izkazalo, da stoji na polju zraven črpalke in je 'na štrbunk' ter seveda zamrznjeno. Poglavje zase so tudi njihove ceste. Ali pa izredno vroče ogrevanje prostorov, kjer ti postane jasno, da nimajo težav z naravnimi viri. V Sloveniji pa so nam na nekem moto srečanju razgreti motoristi sredi koncerta prinesli na oder metrsko posodo sajenih pelargonij, ki so si jo izposodili na oknu neke bližnje hiše ..." pravi Saša in doda, da je stik z obiskovalci koncertov vedno prijeten, celo v Rusiji so jih sprejeli kot prave zvezde, rokerji in rokerice, metalci in metalke vseh starosti so čakali v vrsti za njihove avtograme.
Seveda nas zanima, kako je s fanti na nastopih divjih rokeric? Se jih kaj bojijo ali so vsiljivi? Saša se zasmeji: "Fantje nas predvsem spoštujejo kot glasbenice, všeč jim je, da smo del njihovega, 'moškega sveta'. Nismo še imele težav s kakšnimi težaki."
V genih tudi harmonika
Nobena od deklet pa ni zadrta metalka, ki bi druge glasbene zvrsti omalovaževala.
"To, da poslušamo tudi druge zvrsti, je del splošne glasbene izobrazbe," se strinjajo v en glas. S klasično glasbo so se vse srečale že v glasbeni šoli, pa tudi zdaj gredo na metal in rok koncerte, tudi na džez, pop, funk ali bluz. Tudi harmonika in poplava televizijskih oddaj z narodno-zabavno glasbo jih ne motijo:
"To je del naše kulture, moj in Sonjin dedek je bil celo profesionalen harmonikar, naša kitaristka tudi včasih poprime za harmoniko," ponosno pove Saša. Povprašamo še, kako to, da je na sceni toliko starih rokerjev, žensk rokeric v zrelih letih pa nimamo, kako vidijo svoj čas 'uporabe'? "Nikoli ne nameravamo odnehati. Glasba bo vedno del našega življenja. Novih skladb in idej nam ne primanjkuje, pa tudi želja po koncertiranju in turnejah nas žene naprej. Tudi pri nas je nekaj starejših rokeric, ki so še aktivne, ampak znatno manj kot drugje po svetu. Mlajših je precej več, pozneje pa se dostikrat bolj posvetijo družini ter karieri, kakšne gredo v pop in džez vode. To je izbira vsakega posameznika. Glasba nima starostne omejitve," odločno pribijejo.
Sonči Nered Čebašek za revijo Nova
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
