Dvojčici Prusnik: 5 let po koncu šova Misija Evrovizija Nika ganila z iskrenim zapisom

7. 9. 2017
Dvojčici Prusnik: 5 let po koncu šova Misija Evrovizija Nika ganila z iskrenim zapisom (foto: Primož Bregar, Sašo Radej, Filip Kocijančič)
Primož Bregar, Sašo Radej, Filip Kocijančič

Se spomniš dvojčici Prusnik iz šova Misija Evrovizija? Zdaj, že skoraj šest let po koncu priljubljene oddaje, nas je Nika povsem ganila z zapisom, v katerem piše o tem, kako se je počutila v času šova, ko sta s sestrico Evo praktično čez noč postali slavni, in kaj se je dogajalo po koncu oddaje.

Nika in Eva Prusnik sta sestri dvojčici, ki sta praktično čez noč postali znani po vsej Sloveniji, ko sta oktobra 2011 začeli tekmovati v pevskem šovu Misija Evrovizija, ki je bil predvajan na RTV Slovenija. 

Oddaja je potekala od oktobra 2011 do januarja 2012, njen namen pa je bil izbrati slovenskega predstavnika oziroma predstavnico za Pesem Evrovizije 2012 v Bakuju.

Takrat komaj 16-letni Nika in Eva sicer nista zmagali (v Bakuju nas je zastopala Eva Boto), a sta se uvrstili v finale, izjemno dobra gledanost oddaje pa jima je prinesla tudi prepoznavnost, na katero pa ju ni nihče pripravil, o čemer je zdaj nekaj let pozneje za spletno mesto airbeletrina.si na glas spregovorila Nika, in sicer v prispevku Ne šov, življenje gre naprej, v katerem med drugim piše: 

"Pri šestnajstih še nisem imela vpogleda v svet slovenske pop scene. Čeravno sem o sebi mislila, da sem zelo zrela za svoja leta, sem vseeno k stvari pristopala zelo naivno. Kako pa naj bi drugače? Take izkušnje nisem imela ne jaz ne kdorkoli, ki ga poznam, tudi moji starši, ki so precej starejši in bolj izkušeni, niso vedeli, kako deluje mehanizem tega sveta.

Iz oddaje v oddajo sva postajali bolj prepoznavni, ljudje so naju začeli ustavljati na ulici, naju ogovarjali, se z nama slikali, naju prosili za avtograme. Oh, že od majhnega sem si želela, podpisati se nekomu, nekam; dolgo časa sem o tem fantazirala, na papirju preizkušala, kako se lahko na različne načine podpišem, in tako popisala zajetno število listov, da sem podpis izpopolnila. In končno je prišel dan, ko sem ta izgubljeni čas lahko unovčila.

Zdelo se mi je, da sem v središču sveta, da me imajo vsi radi, da me obkroža ljubezen v vsej svoji silnosti.

Praznina, ki sem jo v nekem delu, nekje globoko čutila, se je navidezno zapolnila. Pa ni trajalo dolgo. V bistvu je bil to drobcen, zlat trenutek v zaporedju gnojnih dogodkov, ki so postali surova, boleča in prezgodnja iniciacija v svet najslabših primerkov odraslih ljudi.

Na oddaji so naju ustvarjalci, sodelavci RTV-ja, tamkajšnji zaposleni, sodniki in vsa preostala Slovenija označili za sproščeni, drugačni, vedno nasmejani, pozitivni, glasni, karizmatični in šarmantni mladenki, ki radi zabavata sebe in druge.

Postali sva nekakšna modernizirana različica dvornega norčka, ki skrbi za razbremenitev pustega vsakdana in služi kot pobeg pred sivo resničnostjo. To je bila najina vloga, ki sva jo morali odigrati, to je bila vloga, ki je prinašala vrtoglavo število gledalcev, in razlog, da so naju obdržali v oddaji.

To mi je potrdila ena od zaposlenih na RTV, ki je takrat sodelovala pri oddaji. Nekega dne, ko se je že vse končalo, sem jo srečala na ljubljanski tržnici in hladnokrvno, brez sramu in kakršnega koli občutka za sočloveka, je izjavila: "Veš, vidve sta bili zabavni, privabljali sta gledalce, zato smo vaju imeli." Zabolelo je.

Takrat mi to ni bilo popolnoma jasno, nekje na površju mi je ta vloga ugajala, ker sem se počutila koristno, zdelo se mi je, da mnogim ljudem lepšam dneve in da sem s svojim obstojem poskrbela, da nekdo vsaj za kratek čas pozabi na stvari, ki ga bremenijo.

Tik pod površjem pa sem se počutila kot nekdo, ki mu ni dovoljeno biti več kot to, kar drugi od njega zahtevajo. Počutila sem se kot dekle na poziv, le da za stvari, ki sem jih nudila, nisem dobila plačila, in da nisem, tako sem vsaj takrat mislila, imela izbire, kdaj se bom na poziv odzvala.

Pogodba, ki jo starši podpišejo na začetku oddaje, onemogoča izstop. No, lahko izstopiš, ampak to drago plačaš. Dobesedno. Ne spomnim se točne vsote, vem pa, da je bila prevelika, da bi si jo moji starši lahko kar tako privoščili. Kar sva s sestro začeli, sva morali nadaljevati in končati.

Počutila sem se izkoriščeno, ujeto in, najhuje, mislila sem, da moram v vse privoliti, opraviti vse intervjuje, odgovoriti na vsa vprašanja, najsi bodo še tako neumna in ponižujoča, da vsi okoli vedo več od mene, neizkušene šestnajstletnice, ki je prvič držala mikrofon v roki in prvič nastopala pred številčno množico, in da imajo ti drugi, izkušeni profesionalci, pravico odločati o poteku mojega življenja, mi polagati besede v usta in me prepričevati, da vedo, kdo sem, kaj potrebujem in katere odločitve so zame (predvsem pa zanje) najboljše ... " danes v svojem zapisu, ki je bil objavljen na spletišču AirBeletrina, Ne šov, življenje gre naprej, ki si ga lahko v celoti prebereš TUKAJ (Obvezno branje!), razmišlja Nika, ki trenutno študira na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in sicer je študentka primerjalne književnosti in literarne teorije.

Če tudi sam/-a razmišljaš, da bi se prijavila v kakšen resničnostni šov, premisli dvakrat! Odločitev za sodelovanje bo namreč skoraj zagotovo močno zaznamovalo tvoje življenje.

Če razmišljaš o tem, da bi v šov prijavila svojega otroka, še toliko bolj! Morda zdaj otrok res rad nastopa in ga ni strah stati na odru, a kdo ve, že čez nekaj let si bo lahko želel nazaj svojo anonimnost.

Kako naprej po koncu šova? Bo sodelovanje v šovu vplivalo na moje zasebno življenje, na mojo službo? Kako deluje slovenski medijski svet? Komu zaupati in komu ne? To so vprašanja, na katera pred prijavo v nek resničnosti šov nihče ne pomisli, a bi moral.

Pripravila: L. R.
Fotografije: Primož Bregar, Sašo Radej, Filip Kocijančič

Preberi še: Trač - Zakaj tako zelo hlastamo po intimi drugega? ali pa si oglej Končno! Zaljubljen igralski par Ajda in Sebastian Cavazza ujeta med poljubljanjem na rdeči preprogi (FOTO)

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"