Dejan Steinbuch: Kavbojke me tiščijo

“Moda v Sloveniji je dolgočasna,” poznavalsko zatrdi eno najbolj uglednih slovenskih političnih novinarskih peres.

31. 1. 2002

Očitno se Dejan Steinbuch, nekdanji urednik revije Demokracija, spozna še na kaj drugega kot na pisanje in politiko. In nemara se nekaj “modne” preračunljivosti skriva tudi za njegovim konservativnim stilom. V službenem času ga boste namreč brez obleke in kravate težko videli.

Zakaj tako resna oblačila? Skušate tako zakriti svoj mladostni in nagajivi videz?

S tem sem se začel ukvarjati šele pred kakimi tremi leti. Takrat sem spoznaval veliko zanimivih ljudi, ki so bili vsi precej resni, in tako sem tudi sam verjel, da mi bosta obleka in kravata pomagali do resnosti. Na splošno opažam, da te v Sloveniji jemljejo bolj zares, če si tako oblečen. To še posebno velja za nakupovanje.

Verjamete, da dekleta bolj padajo na kravato kot na kavbojke?

Moram priznati, da se tem vprašanjem ne ukvarjam preveč. Zdi se mi le, da prihajamo v tiste čase, ko postaja obleka vedno bolj pomembna. Počasi se izgubljajo negativni klišeji o kravatah. Sam kavbojke nerad nosim, verjetno zato, ker me tiščijo.

Kako se mora oblačiti ženska po vašem okusu?

Bolj kot na garderobo sem pozoren na parfum. Kar pa se tiče oblačil, sem bolj konservativen in prej kot na kaj odštekanega padem na klasiko. Parfum se mora skladati z osebnostjo in ne sme biti preveč moteč. Pomagati mora ustvariti celovito osebnost in zdi se mi, da je to pri ženskah še bolj pomembno. Všeč mi je Angel, na primer.

Torej so parfumi tisto, kar vas zanese?

Ja, priznam in zaneslo me je že kar daleč, saj moja zbirka ustekleničenih dišav krepko presega tisto, ki jo premore moje dekle Nina. Zato sem si prisegel, da jih nekaj časa ne bom več kupoval. Rad imam predvsem vonje Isseya Miakeya in Chanela.

Ste sramežljivi?

Prej bi rekel, da sem zadržan. V družbi, ki je ne poznam, veljam za redkobesednega, kar je verjetno obrambni mehanizem. Z ljudmi, ki jih dobro poznam, pa sem zelo zgovoren.

Bi zase lahko rekli, da ste samovšečni?

Mislim, da nisem. Samovšečnost so mi očitali predvsem nekdanji sodelavci, vendar jim tega nisem zameril. Rad imam kritiko na svoj račun, še posebno, če tudi sam vidim, da je na mestu. Vedno jo skušam upoštevati, še zlasti to velja za moje delo.

Radi vidite, da vam ljudje laskajo ali na to gledate kot na lezenje v rit?

Za nebesno znamenje tehtnic je značilno, da rade slišijo pohvalo, vendar tega nočejo priznati. Ponavadi tega, da se mi nekdo prilizuje, niti ne zaznam. Obstajajo pa ljudje, pri katerih marsikaj dosežeš, če jih hvališ, nekateri pa hvalo celo pričakujejo. Tako se tudi jaz kdaj pa kdaj znajdem v tej vlogi. Prilagoditi se moraš različnim interesom, pogosto se to dogaja zdaj, ko opravljam funkcijo urednika.

Imate dobro razvito intuicijo?

Da. Intuicija je včasih ključna, vendar sem prepričan, da jo je treba kombinirati z racionalno presojo. Zaradi tega včasih stvari kar preveč tehtam in analiziram. Kdaj pa kdaj sem tega že kar naveličan in najraje bi se umaknil kam daleč.

So vam všeč ženske, ki rade zbujajo pozornost?

Nekatere ženske zbujajo pozornost zato, ker le tako lahko kaj dosežejo. To pa je pravzaprav vse, kar imajo. Ko prodreš skozi njihovo lupino, ugotoviš, da je prazna.

Vas moti, če ima ženska v razmerju prvo in zadnjo besedo?

Zadnjo besedo imam raje jaz. Je pa pri ženskah tako, da moraš biti kar precej zvit, če želiš kaj doseči. Upam, da sem v svojem razmerju sicer demokratičen.

Kaj bi počeli, če ne bi tako dobro vihteli novinarskega peresa?

Zelo sem si želel postati avtomehanik in že kot otrok sem sanjal o tem, da bom popravljal avtomobile. Do preobrata je prišlo v gimnaziji, kjer sem začel pisati za šolsko revijo. Tam sem si dajal duška, rad sem kritiziral in sesuval in nisem delal nobenih razlik.

Kako vidite svojo prihodnost?

Včasih sem bral knjige kot po tekočem traku, napisal kak esej za Novo revijo, sedaj pa mi za vse to zmanjkuje časa. Mislim, da bom moral v kratkem malo izpreči in se temu ponovno posvetiti, sicer se bom začel počutiti praznega. Verjetno se bom kmalu lotil tudi kakšnega književnega dela.

Andreja Freyer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri