Daniel Day-Lewis: Ko je bil v razmerju, se je skrivaj poročil z drugo

Daniel Day-Lewis, ki ga je princ William pred približno enim mesecem zaradi njegovih igralskih zaslug povzdignil v viteza britanskega kraljestva, je s prepričljivo igro v zgodovinski biografski drami Lincoln februarja lani osvojil oskarja za najboljšega igralca, s čimer je postal rekorder.

Je namreč edini moški v zgodovini, ki se lahko pohvali s tremi prestižnimi zlatimi kipci v kategoriji najboljšega igralca.

Ta velikanski uspeh je zvezdnik, ki pred svojim imenom po novem torej nosi naziv sir, 'proslavil' na precej neobičajen način - napovedal je, da se naslednjih pet let ne namerava ukvarjati z igralstvom, da se bo v tem času posvečal družini, da bo užival daleč od hollywoodskega glamurja, na svojem posestvu na zelenem Irskem, da se bo izučil kakšne obrti, najverjetneje kamnoseštva, in da se v filmu ne bo pojavil pred dopolnjenim 60. letom.

To, da se želi nekdo nekako odreči čudežnemu talentu, ki mu je prinesel slavo, denar in številne nagrade, sicer zveni neverjetno, a v Danielovem primeru pravzaprav ni nepričakovano.

Čeprav je zaradi svojega dela javna oseba, se namreč že od nekdaj nerad fotografira na rdečih preprogah in ne polni tabloidov z različnimi neumnostmi. Veliko raje se zadržuje v ozadju in skrbno skriva svoje zasebno življenje.

Njegove znamenite priprave na vlogo

O njegovi zasebnosti posledično ni veliko znanega, zato pa toliko več vemo o njegovem poslovnem življenju. Daniel namreč prisega na igralsko tehniko, znano kot metoda. To pomeni, da v želji, da bi dobesedno postal lik, ki ga igra, izredno veliko časa namenja pripravam na vlogo.

Pred snemanjem romantične drame Dnevi nedolžnosti se je po New Yorku dva meseca sprehajal s palico in cilindrom, za vlogo Billa 'The Butcherja' Cuttinga v zgodovinski kriminalni drami Tolpe New Yorka pa se je do popolnosti naučil uporabljati mesarski nož.

Na snemanju tega filma je celo staknil pljučnico, ker je - kot ponavadi - tudi po tem, ko so kamere ugasnile, ostajal v koži lika, ki ga je upodabljal. In tako je na hudem mrazu nosil le tanek plašč, ker debelejša tkanina po njegovem ne bi bila 'zgodovinsko avtentična'.

Za vlogo nekdanjega ameriškega predsednika Abrahama Lincolna v na začetku omenjenem filmu Lincoln, ki je nastal pod režijsko taktirko slovitega Stevena Spielberga, se je temeljito pripravljal kar leto dni.

V tem času je prebral 100 njegovih biografij in vse, kar je 16. ameriški predsednik napisal, preučeval pa je tudi njegove fotografije: "Opazoval sem jih tako, kot človek včasih opazuje svoj odraz v ogledalu in se sprašuje, kdo neki ga gleda z druge strani."

Seveda se je moral znebiti tudi angleškega naglasa, še osupljiveje pa je, da je spremenil celo barvo glasu. Glas in način govora, kakršna je imel Lincoln, je uporabljal ves čas snemanja.

Niti za trenutek torej ni šel iz kože svojega lika, druge otoške igralce na snemanju pa so prosili, naj med snemalnimi premori ne govorijo z britanskim naglasom, da ne bi zmotili Danielove osredotočenosti. Zanimivo pa je, da sam ironično gleda na svojo igralsko tehniko, torej na to, da ves čas snemanja ostaja v koži lika, ki ga igra.

"Naj se ve - zadnjih 55 let sem v svojem lastnem liku," je izjavil lani, ko je prav zahvaljujoč vlogi Lincolna prejel nagrado BAFTA za najboljšega igralca.

Da gre za igralca, ki se je za vsako vlogo sposoben transformirati v popolnosti in do neprepoznavnosti, sta že leta 1985 pokazala filma, v katerih je igral povsem različna lika.

V komični romantični drami Moja lepa pralnica je bil gej z ulice, v romantični drami Soba z razgledom pa je upodobil gizdalina iz visoke družbe. Takrat je vsem takoj postalo jasno, da imajo opravka z zunajserijskim igralcem, Daniel pa je še vedno pametno in pazljivo izbiral filme in nikoli ni nehal izvajati skoraj obsedenih priprav in vživljanj v karakter.

Zaradi vloge Christyja Browna, irskega pisatelja in slikarja s cerebralno paralizo, ki je lahko premikal le levo stopalo, je stalno sedel v invalidskem vozičku, da bi na lastni koži občutil, kako je, če si nepokreten.

Z nožnimi prsti se je naučil slikati in namestiti ploščo na gramofon, med premori snemanj te biografske drame z naslovom Moje levo stopalo, ki mu je prinesla prvega oskarja, pa so ga morali asistenti nositi naokoli in celo pitati! "Nekaterim se je to zdelo malo čudno," je priznal pozneje, a ga to ni odvrnilo, da bi nadaljeval po starem.

Povsem enako je namreč pristopil tudi k vlogi Hawkeyja v avanturistični akcijski drami Poslednji Mohikanec. Med pripravami na snemanje je več dni sam bival v gozdovih Alabame, kjer je živel kot pravi Indijanec.

Naučil se je izdelovati kanuje, metati tomahavk in streljati živali s puško kremenjačo. Svoj plen je sam odrl in pripravil za uživanje, jedel pa je izključno meso živali, ki jih je ulovil sam. Za vlogo domnevnega bombnega napadalca Irske republikanske armade, ki v biografski zgodovinski drami

V imenu očeta pristane v zaporu, je tri noči preživel v ledeni celici, v kateri so ga polivali s hladno vodo in hranili z zapornimi pomijami.

Med snemanjem zgodovinske drame Lov na čarovnice je ves čas stanoval v vasi, ki so jo zgradili za potrebe filma. Hišo, v kateri je živel brez elektrike in vode, je zgradil sam, in sicer z originalnim orodjem iz 17. stoletja.

Ko je dobil glavno vlogo v romantični športni drami Boksar, si je dal tetovirati roke in začel dvakrat dnevno trenirati boks. Vsakodnevne treninge je nadaljeval skoraj tri leta, pri čemer si je zlomil nos in poškodoval hrbet.

Njegov trener, nekdanji boksarski prvak v peresni kategoriji Barry McGuigan, je dejal, da bi Daniel brez težav lahko postal profesionalni boksar.

"Da se odkrije vse življenje nekoga, lahko traja brezmejno dolgo, šest mesecev, leto ali vse življenje," je nekoč pojasnil svoje dolge in fanatične priprave na posamezno vlogo.

Prav po končanem snemanju filma Boksar se je zvezdnik, ki je drugega od treh oskarjev osvojil za glavno vlogo v drami Tekla bo kri, leta 1997 za približno pet let umaknil iz filmskega sveta, da bi okreval v psihičnem smislu. To pa pravzaprav ni nič čudnega, saj tako intenzivno poglabljanje v tuja življenja preprosto ne more miniti brez posledic.

Prav gotovo pa bo brez kakšnih hujših posledic minilo poglabljanje v zasebno življenje tega fantastičnega igralca. Sir Daniel Michael Blake Day-Lewis se je rodil 29. aprila 1957 v Londonu. Njegova mama Jill Balcon je bila igralka, oče Cecil Day-Lewis pa pesnik.

Oče je bil precej strog človek, ki je dolge ure preživljal zaprt v svoji delovni sobi, kjer je neumorno pisal, Daniel in njegova štiri leta starejša sestra Tamasin, danes slavna televizijska kuharica, pa sta morala biti medtem čim bolj tiha. Pogosto sta celo večerjala povsem sama, vsak v svoji sobi.

Daniel je bil kot deček nagnjen k brezciljnemu pohajkovanju po ulicah jugovzhodnega londonskega predela Greenwich, v katerem je odraščal, zahajal pa je tudi v okoliške, manj mondene londonske četrti. Tam se je družil z lokalnimi nepridipravi, se pretepal in kradel po trgovinah.

Zaradi vsega tega ga je oče razglasil za neukrotljivega in ga poslal na prevzgajanje v internat Sevenoaks.

Kljub vsemu je Daniel očeta oboževal, in ko je ta v 69. letu starosti, ko je bil bodoči igralec star komaj 15 let, umrl za rakom na trebušni slinavki, ga je njegova smrt močno prizadela. Izgubljen in žalosten je vzel prevelik odmerek tablet proti glavobolu, zato so ga poslali k psihiatru. Kljub strokovni pomoči ga je očetova smrt še dolgo preganjala.

Ko je leta 1989 v londonskem narodnem gledališču igral Hamleta, je prekinil predstavo in ihteč pobegnil z odra, ker se mu je - kot je pojasnil - ravno tako kot nesrečnemu danskemu kraljeviču prikazal duh pokojnega očeta.

Po tem incidentu, okoli katerega se je dvigovalo veliko prahu predvsem v britanskih medijih, ki so omenjali mamila in živčni zlom, nikoli več ni igral v gledališču. Pred nekaj leti je to zgodbo sicer poskušal rahlo ublažiti z izjavo, da ni dobesedno videl duha, ampak da je v vlogi Hamleta pač črpal iz lastnih izkušenj in komuniciral s pokojnim očetom.

Kakorkoli že, podobno bolečino kot ob izgubi očeta je ponovno doživljal leta 1994, ko je bil rak usoden tudi za njegovega agenta Juliana Belfragea, v katerem je v dolgih letih sodelovanja videl nekakšen očetovski lik. Takrat pa je Daniel dejansko doživel živčni zlom.

Čeprav je očitno precej občutljiv, pa ni bil vedno najbolj nežen do žensk, ki jih je bilo v njegovem življenju kar veliko. Čeden zvezdnik, ki v višino meri 188 centimetrov, je pritegnil številne kolegice, med drugim tudi Francozinjo Juliette Binoche, ki je v romantični drami Neznosna lahkotnost bivanja igrala njegovo soprogo in s katero je imel kratek čas razmerje tudi v resničnem življenju.

Veliko pomembnejšo vlogo pa je v njegovem življenju odigrala neka druga francoska igralka - Isabelle Adjani.

Videvati sta se začela leta 1989 in sprva je bilo vse sijajno. Daniel jo je zaprosil, poročna prstana sta že izbrala, težave v raju pa so nastale zaradi datuma poroke. Daniel se je namreč želel poročiti takoj, Isabelle pa je hotela še malo počakati.

"Ženska mora o tem malo razmisliti, če verjame v svetost zakona, kot verjamem jaz," je pojasnila svoje oklevanje, ki se je izkazalo za usodno. Kmalu po tem je Daniel doživel že omenjeni zlom na gledaliških deskah, Isabelle pa je razkrila, da je njen zaročenec ženskar v pravem smislu te besede in da je vse, le zvest ne.

Na snemanju že omenjenega filma Čas nedolžnosti je imel kratko, a strastno afero s soigralko Winono Ryder, omenjale pa so se tudi nekatere druge slavne dame, med drugim kontroverzna irska glasbenica Sinéad O'Connor in igralka Greta Scacchi.

Njegovo razmerje z Isabelle je leta 1993 razpadlo, a osem mesecev pozneje, po številnih posteljnih avanturah, se je Daniel vrnil v njen objem.

"Rekel mi je, da je kupil hišo na Irskem in da hoče, da bi bila to tudi moja hiša. In da želi otroka," se spominja igralka, ki je naslednje leto zanosila.

Veselje ji je nekoliko skalil bodoči oče, ki ji je ravno takrat pojasnil, da ima psihične težave in da se gre zdravit v kliniko v bližini Pariza. "Po tem se nisva več videla," je razkrila Isabelle. Ko je leta 1995 odpotovala v New York, da bi tam rodila, ji je Daniel telefoniral in sporočil, da bi rad prisostvoval porodu, a ni prišel.

V porodnišnici se je pojavil dan po tem, ko je Gabriel-Kane ugledal luč sveta, ga za kratek čas vzel v naročje in odšel.

Pozneje je Isabelle izvedela, da je njen nekdanji partner v Veliko jabolko v resnici prišel zato, da bi bil s svojim tedanjim dekletom, hollywoodsko zvezdnico Julio Roberts, ki je prav zaradi njega zapustila svojega fanta, igralca Jasona Patrica.

Mami svojega otroka ni poslal niti čestitke niti cvetja, poleg tega pa dolgo ni plačeval preživnine in ni ravno pogosto obiskoval svojega sina. Na srečo so se stvari na tem področju sčasoma vendarle spremenile na bolje in zdaj redno videva svojega sina, s katerim si je zelo blizu.

Precej brezobzirno se je vedel tudi, ko je na snemanju že omenjenega filma Lov na čarovnice, posnetega po delu slovitega dramatika Arthurja Miller, spoznal njegovo hčerko Rebecco Miller.

Šlo je za ljubezen na prvi pogled in parček se je poročil že pred premiero filma, novembra 1996 v Vermontu. Usodni 'da' sta si dahnila na zelo intimni slovesnosti v najožjem družinskem in prijateljskem krogu.

Poroka je bila celo tako zelo intimna in skrivna, da zanjo ni vedela niti ženinova tedanja ljubezen, inštruktorica fitnesa Deya Pichardo, ki je takrat še živela v njunem skupnem stanovanju na Manhattnu.

Da se je njen fant poročil z drugo, je izvedela šele, ko jo je poklicala Isabelle, ki jo je Daniel pred tem s kratkim sporočilom obvestil, da se ženi, in ji čestitala za poroko, saj je mislila, da je ona nevesta. Po tem milo rečeno čudaškem začetku zakonskega življenja pa so se stvari počasi začele urejati.

Rebecca, ki si kruh prav tako služi kot igralka, scenaristka in režiserka, razume soprogovo obsedenost z igralstvom in mukotrpne priprave na vsako vlogo, kot hčerka slavnega pisatelja pa bolje kot kdorkoli drug razume tudi njegove besede, da 'je težko imeti obveznost, da dostojno nadaljuje slavni družinski priimek'.

Srečna zakonca sta s sinovoma Ronanom Calom, rojenim leta 1998, in Cashelom Blakom, ki je luč sveta ugledal štiri leta pozneje, nekaj časa živela s svojim slavnim očetom oziroma tastom v njegovi hiši v Connecticutu. Pravzaprav je družina tam živela vse do Millerjeve smrti leta 2005.

Daniel in Rebecca sta hišo obdržala in občasno še vedno bivata v njej, njun pravi dom pa je nedaleč od irske vasice Annamoe, kjer je zvezdnik pred 21 leti kupil veliko hišo v bližini samostana Glendalough, za katero je odštel pol milijona funtov.

Pozneje je kupil še del okoliških livad in gozdov, da bi imela njegova družina čim več zasebnosti. Daniel tam lahko živi spokojno, kot da ne bi bil slaven.

V svoji majhni delavnici obdeluje les, kolesari po slikovitih planinskih stezah, s katerim od motorjev iz svoje velike izbirke pa se pogosto odpelje na kozarec piva v bližnji pub, kjer ga vaščani morda res prepoznajo, a ga iz spoštovanja pustijo pri miru.

"To je ena od številnih stvari, ki jih imam rad na Irskem. Ljudje so v večji meri vljudni, prijazni in skromni," pravi zvezdnik, ki se je v to deželo zaljubil že kot deček, ko je z očetom, mamo in sestro preživljal poletja v Connemari.

"Za vse stvari si rad vzamem dovolj časa in nekako mislim, da mi prav čas, ki ga preživim daleč od igralstva, omogoča igralstvo. Če skačeš z enega filma na drugega, z ene predstave na drugo, ne vem, kaj ti kot človeškemu bitju sploh ostane na razpolago," pravi začasno upokojeni igralec, ki toliko prostega časa posveča mizarstvu, da je njegov starejši sin dolga leta živel v prepričanju, da je njegov oče fizični delavec.

Daniel je mizarstvo vzljubil že kot študent, in to tako zelo, da je dolgo okleval med kariero igralca in mizarja. Srečni smo, da se je odločil za prvo možnost, čeprav seveda ne dvomimo, da se odlično znajde tudi v mizarski delavnici.

Napisal: Tim Jeras za revijo Story

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ