Catherine Deneuve: Hladna, lepa in skrivnostna

4. 11. 2012

Te trije pridevniki najbolje opisujejo veliko francosko igralko Catherine Deneuve in hkrati izražajo najmočnejše značilnosti njenega šarma, zaradi katerega so vanjo zaljubljeni najslavnejši režiserji in občinstvo po vsem svetu.

Če človek pogleda kakšno njeno fotografijo iz leta 1962, po možnosti posneto na plaži, mu nemudoma postane jasno, zakaj je slovela kot ena največjih lepotic na svetu.

Letos smo lahko gledali njene fotografije z beneškega filmskega festivala in ostali brez pripomb, saj je pri 69 letih videti preprosto prekrasno. Danes je čedalje težje uganiti starost (slavnih) žensk, saj botoks, plastična kirurgija in številna moderna čuda skrbijo za ohranjanje večne mladosti, poleg tega pa gredo nekatere zvezdnice z metodami pomlajevanja že tako daleč, da so videti naravnost bizarno. Ena od redkih pravih dam, ki je videti naravna, a kljub temu čudovita, je brez dvoma legendarna francoska igralka Catherine Deneuve, ki jo v naših kinih lahko gledamo v družinski pustolovščini Asterix in Obelix v Britaniji.

Je živ dokaz, da se je mogoče starati dostojanstveno in da je prava lepota neminljiva. V redu, številni se ob ideji naravnega staranja danes le porogljivo nasmehnejo, a vsekakor je lepo videti Catherine, ki še vedno ponosno 'razkazuje' gube in se še vedno lahko izrazi z obrazno mimiko. In kakšna je skrivnost njene večne lepote?

"Nerada delim nasvete mladim na začetku kariere, ker so stvari vsakič drugačne. Vse je produkt lastnih izkušenj in svojih izkušenj ne moreš uporabiti na drugih. Komplimenti in kritike so koristni, meni so jih dajali ljudje, ki jih dobro poznam. Pri tem ne mislim na filmske kritike, ki jih ne spremljam pretirano, govorim o kritikah v življenju, ki so zelo koristne za izboljšanje. Lahko dam le nekaj nasvetov in trikov o negi in urejanju, ker me to najpogosteje sprašujejo. Zadržite se, vedno potrebujete manj ličil, kot si mislite ali kot vam govorijo. Sčasoma boste dojeli, da je tako tudi z oblačili. Ženske poskušajo marsikaj skriti, moralo pa bi biti obratno. Barve morajo biti subtilne, ličila pa morajo poudariti naravno lepoto. Ni treba, da ste lepi, a vsak ima nekaj, kar je treba poudariti. Obraz je kot slika, nanj je treba najprej nanesti tančico, potem pa slikati. Na kožo ne nanašajte presuhih izdelkov ali pa pred tem nanesite zaščitni sloj. Poudarite glavne obrazne linije - tudi kadar se ne naličim, si vedno poudarim obrvi in dam kaj na ustnice. Previdno z vekami, potrebujete malo, da dosežete pravi učinek. Pomembno je, da si pred spanjem dovolj dobro odstranite ličila, temu posvetite ravno toliko časa, kolikor ste ga posvetili ličenju. Svetovali so mi, naj se s kremo ne mažem vsak večer, ker se koža hitro poleni in neha ustvarjati kolagen. Z nočno kremo se zato mažem samo trikrat na teden. Zaščitite se pred soncem - čim manj sončenja in čim več zaščite. Privlačnost nima nobene zveze z oblačenjem, pomembno je, kako hodite, govorite, obstajate. Nekdo ima lahko vse to, ne glede na starost, rod in stil," zelo izčrpno odgovarja lepa Francozinja, ki se je 22. oktobra 1943 kot Catherine Fabienne Dorléac rodila v Parizu.

Njen oče Maurice Dorléac, bolj znan kot Maurice Teynac, in mama Renée Deneuve sta bila gledališka igralca, zato ima Catherine igralstvo zapisano v DNK:

"Kot mlada punca sem živela v četrti, v kateri ni bilo veliko kinematografskih dvoran, a sem kljub temu pogosto hodila gledat filme. Moj oče je delal v gledališču, skupaj z mamo pa sta posojala glasove številnim tujim igralcem. Moja mama je bila na primer francoski glas slavne Esther Williams. To vrsto posla zelo cenim, čeprav danes ne gledam sinhroniziranih filmov. Rada sem imela številne igralce, a jih nikoli nisem spreminjala v idole, razen Marilyn Monroe. Nikoli nisem niti pomislila, da bi bila igralka. Zgodilo se je povsem po naključju, sestra me je pregovorila, da sem šla na neko avdicijo, in tako se je začelo. Toda če ne bi srečala Jacquesa Demyja, se prav gotovo ne bi več ukvarjala z igralstvom. Če ne bi bilo njega in filma Les Parapluies de Cherbourg, bi zagotovo počela kaj drugega."

Po igralskem prvencu, drami Les Collégiennes, je Catherine prevzela mamin dekliški priimek, očetovega pa je prepustila svoji starejši sestri Francoise, prav tako igralki, ki je 26. junija 1967 izgubila življenje v prometni nesreči.

O družinski tragediji Catherine ni hotela govoriti vse do leta 1996, ko je skupaj z režiserko Anne Andreu in režiserjem Patrickom Modianom napisala knjigo Elle s'appelait Françoise, po kateri je bil posnet tudi dokumentarni film.

V njej se je razpisala o svojem mučnem odnosu s sestro, s katero je posnela le en film, muzikal Josephine, ki je nastal pod režijsko taktirko Jacquesa Demyja. Prvi uspeh je Catherine dosegla prav v sodelovanju z Demyjem, saj je nastopila v njegovem drugem muzikalu z naslovom Cherbourški dežniki, v katerem ji je družbo delal mladi italijanski igralec Nino Castelnuovo. Sledila je vloga shizofrenične, nestabilne belgijske manikerke, obsedene s seksom, ki jo je upodobila v psihološki grozljivki Gnus razvpitega režiserja Romana Polanskega.

Da je postala svetovno znana, pa je poskrbel veliki režiser Luis Buñuel, ki je njeno hladno lepoto v drami Lepotica dneva nadgradil z nevrotičnim in senzualnim likom Séverine, nezadovoljne soproge, ki podnevi dela kot prostitutka.

Prav ta film, ki je bil na filmskem festivalu v Cannesu zavrnjen zaradi 'ne dovolj umetniškega sporočila', na beneškem filmskem festivalu pa nagrajen z zlatim levom, je mladi Catherine pomagal, da je izoblikovala izrazito neobičajno igralsko osebnost. Ko si je priborila svetovno slavo, je postala idealna za interpretiranje posebnih vlog, ki so jih velika imena francoske in mednarodne kinematografije ustvarjala prav zanjo.

Njen skrivnostni in oholi, skoraj že enigmatični šarm je zaslutil režiser Roger Vadim, ki je znal ta šarm tudi ceniti, zato ji je že kot 19-letnemu dekletu zaupal vlogo Justine v drami Le Vice et la vertu. Njuno srečanje in skupni projekt sta bila usodna za oba. Ta vloga je razkrila vse razkošje njene nadarjenosti in v prvi plan izstrelila njeno dvoumno hladnost, ki jo spremlja že vso kariero. Rodila pa se je tudi obojestranska strastna ljubezen in že leta 1961, ko je bila ona stara komaj 17 let, on pa 33, sta zaživela skupaj. Za poroko se kljub močni ljubezni sicer nista odločila, je pa Catherine 18. junija 1963 rodila prvega otroka, fantka Christiana. Že mesec dni po Christianovem rojstvu je njuna ljubezen ugasnila. Leta 1965, natančneje 19. avgusta, se je poročila z britanskim fotografom Davidom Baileyjem, njena poročna priča pa je bil Mick Jagger, vodja legendarne rokovske zasedbe The Rolling Stones. Že leto dni pozneje, ko sta se za kratek čas razšla, je imela Catherine kratko razmerje s hollywoodskim zvezdnikom Clintom Eastwoodom. Od Baileyja se je ločila leta 1972, a sta tudi po ločitvi ostala v prijateljskih odnosih. Njena najbolj slavna izjava iz tistega časa je:

"Poroka je zastarela in hkrati prava past."

Drama Ça n'arrive qu'aux autres je ljubiteljem filma v spominu najbolj ostala po prvem srečanju Catherine in slovitega italijanskega igralca Marcella Mastroiannija, zaradi katerega je zapustila svojega soproga Davida. Razplamtelo se je dolgo razmerje s poročenim Mastroiannijem, ki je bilo nenehno pod budnim očesom javnosti. Njegova žena, italijanska igralka Flora Carabella, vajena soprogovih pogostih zunajzakonskih avantur, je potrpežljivo čakala, da se njen Marcello spet vrne domov. Toda to se ni zgodilo, saj se je veliki ženskar prvič zapletel v zvezo, ki je ni želel končati.

Ločitve sicer ni zahteval, je pa Catherine postala najpomembnejša v njegovem življenju.

Novica o njeni nosečnosti je v trenutku preplavila vse svetovne časopise, vsa družina Mastroianni pa je bila v šoku.

Ona je bila takrat stara 28, on pa 47 let. Čeprav je njegova mama ves čas vztrajno trdila, da gre za novinarske izmišljotine, je 28. maja 1972 luč sveta ugledala Chiara. Catherine je bila tako navdušena, da je drugič postala mamica, da se je začelo govoriti celo o tem, da se bo umaknila iz filmskega sveta. Družinica je živela precej zadržano življenje v majhnem pariškem stanovanju, Marcello pa se je trudil, da bi čim več časa preživel s svojo hčerkico, ki mu je bila neverjetno podobna. Ljubezen med igralcema je bila iskrena in globoka, kar se je najbolje videlo in občutilo v drami La Cagna. Kljub vsej tej silni ljubezni pa sta se zvezdnika želela posvečati predvsem svojima karierama, kar je vodilo do tega, da sta se čedalje manj videvala. Pogosta ločenost se je leta 1975 končala z neizbežnim koncem tega zvezdniškega razmerja. Ljubezen med njima je sicer res ugasnila, a ostala sta v prijateljskih stikih in drug o drugem nikoli nista izgovorila niti ene grde besede. Ko je šlo za vprašanja in izjave o Catherine, je bil Marcello zadržan, Catherine pa je rekla:

"Kdor enkrat spozna Marcella, ga nikoli več ne more pozabiti." In pozabila ga ni niti Catherine, ki je v poznih sedemdesetih ljubimkala s francoskim režiserjem Françoisom Truffautom, v osemdesetih in devetdesetih pa s Pierrom Lescurejem, tajkunom televizijske postaje Canal+, a je bila ob Marcellovi postelji, ko je 19. decembra 1996 umrl za rakom na trebušni slinavki.

Zanimivo pa je, da njena neavtorizirana biografija Deneuve, l'Affranchie, ki je nastala po dveh letih raziskovanj novinarja Bernarda Violeta, ruši mit o lepi Catherine. Violet - razočaran nad žensko, ki jo je odkril za obrazom igralke - jo je označil za 'patetično in nesrečno osebnost, ki je drago plačala svojo neodvisnost'. Avtor povsem brez pomislekov o Catherine piše kot o ženski, ki je za denar pripravljena sprejeti vse, posoditi svoj obraz luksuzni modni znamki in zaračunati pojavljanje na slovesnih in pomembnih dogodkih. Čeprav je znana po tem, da na sodišče spravi vsakega, ki le poskuša prodreti v njeno zasebnost, se Violet ni pustil motiti. V svoji knjigi med drugim piše tudi o sodelovanju njenega očeta z nacisti med drugo svetovno vojno, izpustil pa ni niti njene škandalozne ljubezenske zgodbe z Rogerjem Vadimom iz šestdesetih let, njenega odnosa s sestro ...

"Mislim, da je bolj znana kot ljubljena," je končal avtor njene biografije. Ko je leta 2004 izšla njena knjiga À l'ombre de moi-même (V senci same sebe), napisana v obliki dnevnika, so jo kritiki komentirali z norčevanjem in posmehom. Dnevnik Le Figaro je knjigo označil kot 'prvo napačno potezo' dive, ki je obeležila zgodovino francoskega filma. Ko se je norčeval na račun njene trivialnosti, je kritik omenjenega časnika menil, da bi bilo bolje, da določenih delov knjige sploh nikoli ne bi napisala. Mednje sodijo anekdote o zamujanju poletov ('budilko sem imela nastavljeno na newyorški čas', 'pozabila sem letalsko vozovnico' ...), Američanih v New Yorku ('čudni ljudje, veliko je debelih, celo že zelo mladih') in stavki o osamljenosti ('še posebej obremenjujoča je zvečer, ko se med snemanjem v tujini vrneš v prazno hotelsko sobo').

Sporočilo literarnih kritikov je bilo jasno:

"V primerjavi z njo je bila Marilyn Monroe prava intelektualka."

Catherine pa se še zdaleč ne ukvarja le z igralstvom, ampak med drugim tudi z oblikovanjem nakita, očal in čevljev, uredila pa je tudi notranjost kavarne in restavracije v pariškem kinu Le Cinéma du Panthéon. S kosi pohištva, ki jih je zbrala na pogostih potovanjih po vsem svetu, je pričarala udoben in ekskluziven prostor s posebnim vzdušjem. Tudi tamkajšnji jedilni list veliko pove o njenem izbranem okusu - korenčkova torta, jagode in mascarpone, divji losos ...

Na policah, osvetljenih s pridušeno svetlobo, so Cahiers du cinéma, svete revije o francoski sedmi umetnosti tistih režiserjev in pisateljev, ki so - tako kot ona - rušili pravila in poleg filmov ustvarili nekaj, o čemer se še danes skrivaj govori. Sicer pa se je 168 centimetrov visoka Catherine, od nekdaj izredno marljiva in vztrajna ženska, želela dokazati tudi v Hollywoodu, a se ta poskus ni končal najbolj slavno. Dosegla je le manjši uspeh, Američani se je spominjajo kot zaščitni obraz Chanelovih parfumov, ne pa kot igralke z velikimi možnostmi. V Franciji pa po drugi strani njena zvezda še vedno sije.

Že leta 1985 so njen obraz izbrali kot model za emblem Marianne, nacionalni simbol Francije, leta 2007 pa je postala zaščitni obraz modne hiše Louis Vuitton. Prvi, ki je lepo igralko vzel za svojo muzo, pa je bil francoski modni oblikovalec Yves Saint Laurent. V sedemdesetih je oglaševala njegov sloviti parfum Chanel No. 5, pozneje pa kreme. V svoji bogati karieri pa je oglaševala še za enega kozmetičnega giganta, in sicer L'Oréal.

"Gre samo za trend, modna industrija je začela ceniti zrelejše ženske in na modnih brveh je čedalje več nekdanjih supermodelov. Iz istega razloga so izbrali tudi mene," je komentirala za revijo Times.

Pred leti je sicer priznala, da dvakrat na mesec dobiva vitaminske injekcije, za svoj lep videz pa vendarle v največji meri 'obtožuje' gene in pravi, da sta tudi njena mlajša sestra Sylvie in starejša polsestra Danielle, ki se je njeni mami rodila v predhodnem zakonu s francoskim igralcem Aiméjem Clariondom, videti odlično. Poleg tega pazi na prehrano, se izogiba močnemu soncu in hodi na pilates, ni pa se odrekla kavi in cigaretam. Je namreč dolgoletna kadilka in je nekoč celo javno izrazila svojo jezo, povezano z naraščajočimi, čedalje pogostejšimi prepovedmi in preganjanji kajenja oziroma kadilcev.

Na tiskovni konferenci, na kateri je lanskega marca v nekem madridskem hotelu promovirala komedijo Gospodinja, so ji ukazali, naj ugasne cigareto, a tega ni hotela storiti. Rekla je, da bo raje plačala kazen.

"Mislim, da je vse skupaj že pretirano," je pozneje potarnala novinarjem.

Napisal Tim Jeras, fotografije Profimedia.si, Getty Images, Shutterstock, Cenex

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"