Apolonija Šušteršič: Umetnica brez meja

Širši slovenski javnosti ime Apolonija Šušteršič še ni zelo znano. Vendar pa je to ime, ki odmeva po mednarodnih umetniških prizoriščih in ki je pustilo pečat v muzeju moderne umetnosti v Stockholmu in na umetniških projektih v Amsterdamu, Luksemburgu, na nemških avtocestah in ne nazadnje v galerijah naše prestolnice.

Kljub vsem mednarodnim uspehom pa je Apolonija preprosta in simpatična sogovornica. Hkrati izžareva inteligenco in toplino, na vsako vprašanje izstreli razumljiv, toda natančno premišljen odgovor. Nedvomno se te lastnosti precej zrcalijo tudi v njenih umetniških instalacijah, ki niso tam zgolj zato, da bi provocirale, temveč se z njimi loteva posameznih tem večplastno in kompleksno, hkrati pa presenetljivo preprosto in inovativno.

Takšen je na primer projekt Suggestion for the Day, ki ga je postavila v okviru Muzeja moderne umetnosti v Stockholmu. Da bi povezala muzej z mestnim jedrom in spodbudila obiskovalce, da bi muzej in umetnost na splošno razumeli tudi v nekoliko bolj netradicionalni luči, si je zamislila brezplačno izposojevalnico koles.

Tako si je lahko vsak obiskovalec v zameno za osebni dokument pred muzejem sposodil kolo in prejel zemljevid Stockoholma, na katerem so bile označene posebne mestne zanimivosti – vendar ne tipično turistične, temveč kraji, ki so bili povečini neznani še domačinom.

Apoloniji so na pomoč priskočili mladi arhitekti in ji svetovali stockholmske kotičke, ki so se jim osebno zdeli najbolj zanimivi v povezavi s tekočimi razvojnimi težavami mesta. Njen projekt je tako spodbudil obiskovalce k razmisleku in jim omogočil, da so se o teh problemih prepričali na lastne oči in si še sami izoblikovali svoje mnenje.

Arhitektka med umetniki

Zanimivo je predvsem dejstvo, da je Apolonija po izobrazbi arhitektka. Čeprav je v študiju uživala, se ji je po končani fakulteti zdelo, da v sami arhitekturi ne najde več pravega izziva. Tako je v umetnosti videla področje, ki bi ji dalo več svobode za uresničitev vseh nekonvencionalnih idej, za katere v arhitekturi ni bilo prostora.

Vpisala se je na šolo za podiplomski študij umetnosti v Amsterdamu in bila na svoje veliko presenečenje tudi sprejeta. “Na šoli sem bila pravzaprav edini arhitekt. Med svoje vrste še nikoli poprej niso sprejeli arhitekta, zgolj umetnike z debelimi portfoliji,” se spominja Apolonija.

“Imela sem srečo, ker je bila tisto leto komisija verjetno sestavljena iz ljudi, ki so se zanimali za arhitekturo in ki so videli, da med arhitekturo in vizualno umetnostjo obstaja neka povezava. Če pogledamo sodobno umetnost, se danes veliko umetnikov res ukvarja tudi z arhitekturo.”

Prvi umetniški koraki

Svoje ime je Apolonija začela uveljavljati v umetniških krogih skoraj neposredno po koncu študija na različnih razstavah v Amsterdamu. “Kasneje me je Grega Podnar, umetniški direktor galerije Škuc, povabil k sodelovanju. Moja prva razstava se je imenovala Case Study: Home in je bila precej odmevna.”

V okviru te razstave je k sodelovanju povabila vse svoje nekdanje sostanovalce iz stanovanja v Amsterdamu, kjer so skupaj zasnovali razstavo na temo domovanja. Zanimalo jo je, kaj danes pomeni dom, zlasti če ne gre več za stalno bivališče, saj se ljudje vse bolj selimo iz kraja v kraj, iz enega domovanja v drugo. Kmalu zatem je prišla v Ljubljano komisija Manifesta 2 iz Luksemburga in Apolonijo povabila, naj doda svoj pečat Manifestu.

“V Luksemburgu je ogromno ljudi videlo, kaj delam, saj je šlo za veliko mednarodno razstavo, tako da so začela povabila po tistem kar deževati. Od takrat so se začele zadeve kar hitro odvijati, tako da zadnja tri leta neprestano potujem in delam vsepovsod.” Trenutno veliko dela predvsem na Švedskem, sicer pa je razstavljala tudi na Nizozemskem, v Nemčiji, Angliji, Avstriji, Irski, Franciji ter nekoliko manj tudi v ZDA. Nikoli pa pravzaprav ni pričakovala, da bo na svojem področju doživela tolikšen uspeh.

“Danes se mi zdi, da se je vse – z mojim študijem arhitekture vred – odvijalo čisto spontano. Sicer sem si želela iti v tujino, tam študirati in videti, kako življenje poteka drugod. Nisem si pa nikoli predstavljala, da bo vse skupaj tako divje!”

Ko umetnost ni več samo umetnost

Apolonija v svojih delih predvsem raziskuje socialne odnose, ki jih pogojuje arhitektura. Umetnost, ki jo ustvarja, nima veliko skupnega s klasičnim, tradicionalnim pojmovanjem umetnosti kot nekaj estetskega, otipljivega in večnega.

Ravno nasprotno: njena umetnost ni zato, da bi jo pasivno občudovali, temveč da bi se je aktivno udeleževali. Ni večna, temveč začasna (sama priznava, da večino umetniških postavitev reciklira kot pohištvo v svojem stanovanju, tako da bi bilo praktično nemogoče sestaviti konvencionalno retrospektivo njenih del); ne odpira samo vprašanja, temveč ponuja tudi svoje interpretacije možnih odgovorov.

“Polje umetnosti je dovolj odprto in kot tako dovoljuje tudi stike z drugimi strokami,” pravi Apolonija. Tako sama dojema umetnost v povezavi s številnimi drugimi vedami, ne zgolj arhitekturo, temveč tudi psihologijo, sociologijo, marketingom itd. Ker takšen način ustvarjanja zahteva ogromno znanja, rada sodeluje s strokovnjaki z različnih področij.

Danes je izredno pomembno, da ljudje med seboj sodelujejo, izmenjujejo mnenja in se navsezadnje drug od drugega tudi kaj naučijo.” Na kritike tega novega, postmodernega načina umetniškega ustvarjanja pa se ne ozira. “Ljudem, ki hočejo po svoje definirati umetnost, bi svetovala, da ne sodijo zgodovine, preden se ta ne odvije,” je odločna.

“Vsakdo ima pravico do svojega osebnega mnenja, seveda. A tako kot vsako drugo profesionalno polje se tudi umetnost razvija, ta razvoj pa bo lahko ocenila le zgodovina.” Sama se tako ne ukvarja z vprašanjem, kaj umetnost sploh je. “Umetnost je težko definirati, ker se dejansko razvija v vse mogoče smeri in pokriva številna področja. Mene predvsem zanimajo posamezne vsebine: kaj hoče nekdo povedati v svojem ustvarjalnem delu, kakšno problematiko razkriva – medij, ki ga v ta namen uporablja, me ne zanima.”

Mediji, ki jih uporablja pri svojem delu, so različni: od videa do zvočnih in svetlobnih instalacij in arhitekture. Pri vsem tem pa se težko odloči, na katero od svojih del je najbolj ponosna, saj na svoje delo ne gleda zgolj kot sredstvo, s katerim se preživlja, temveč kot užitek. “Delam stvari, ki niso super donosne, zato izbiram samo projekte, pri katerih resnično uživam!” se zasmeji.

Tanja Rudolf

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord