Anže Gallus Petelin: Strasten ustvarjalec

Anže Gallus Petelin. Posebnež svoje vrste, zaprisežen roker, ki ima rad lepa dekleta. Za vsem pa se skriva tudi neizmeren talent s čopičem v roki, kar ni cenjeno zgolj pri nas, ampak so to opazili tudi v tujini.

“Ko vidiš nekoga nepremično gledati v sliko, ki ga povleče v svoj svet - to mi pomeni največ.” (foto: osebni arhiv Anže Gallus Petelin) osebni arhiv Anže Gallus Petelin
17. 7. 2013

Za začetek: ste eden bolj zaposlenih ljudi, pa vseeno polni energije in načrtov; kako vam vse uspe?

Res je, imam kar natrpan urnik - sploh ker se delo kreativnega človeka v bistvu ne konča v ateljeju, v studiu, v kiparski delavnici ... ampak so miselni proces, izbiranje idej, skiciranje v glavi ... prisotni 24 ur na dan. Lahko rečem, da se velikokrat tudi sredi sanj zbudim in mi neka ideja ne da miru - želim si dela. Mislim, da je to en tak lep energijski krog; energije, ki jih dajem svojim kreacijam, mi že skozi sam proces nastajanja to energijo vračajo in me navdajo s še večjo strastjo. Zaljubljen sem v svoje delo in vedno poln idej - in hvala bogovom, da je tako.

Kako polnite svoje osebne in poslovne baterije? Kaj počnete za svojo dušo?

Od malega sem nor na naravo, divjino, morje - joj, morje preprosto ljubim. Te stvari so velik del polnilca moje energijske baterije in tukaj res uživam, če sem sam s sabo. Me pa, kot rečeno, že samo moje delo vedno znova polni in to se samo stopnjuje. Res je, da telo, glava včasih pregori in jo je treba ohladiti s kozarcem hladnega piva -  s prijatelji seveda.

Ko sva že pri polni zaposlenosti: pred časom ste v Sežani na ogled postavili dela in s tem pripravili že jubilejno, 20. samostojno likovno razstavo ...

Zelo sem zadovoljen in hkrati ponosen nanjo. Dvajset samostojnih razstav ni petelinji kašelj. Če ne bi imel za sabo ljudi, ki me podpirajo in včasih pobirajo polena pod nogami - bi bilo vse to veliko veliko težje.

Kaj je bila rdeča nit tokratne razstave in zakaj?

Na ogled smo postavili 32 kreacij; nekaj starejših s poudarkom na novejših delih; mogoče je videti tudi nekaj del iz zelo uspešnega ciklusa Človek, ki je bil predstavljen tudi širši londonski publiki; potem cikluse, kot so Lonadona Circus, Življenje, Spominčice in najnovejši - EGO ... Razstavi je naslov Popotovanje, tako da gledalca popelje v en manjši pregled mojega ustvarjanja; od Ljubljane, Londona do Firenc ...

Od kod črpate navdih - Konkretno za to razstavo in za slikarsko ustvarjanje sploh?

Od vsepovsod. Včasih me navdihne cvet marjetice, drugič lepota ženskega telesa, spet tretjič kamen ob železniškem tiru ali pa temna soba. Sem kompleksen ustvarjalec, tako da imam veliko različnih možnosti za izražanje. Se mi pa čedalje bolj zdi, da sem že rojen z 'navdihom' v sebi. Sem strasten ustvarjalec. Niti ne poznam občutka, ki mi ga opisujejo likovni kolegi: "Nimam idej, ne najdem navdiha." Že to, da se zavedaš, da živiš kar na nekem planetu sredi vesolja in niti ne veš, ali gledaš gor v zvezdno nebo ali dol v zvezdni prepad ... ali ni že to dovolj za dosmrtni notranji navdih?

To, da vam gre dobro, dokazujejo tudi številne nagrade - katero priznanje vam pomeni največ?

Nagrade in priznanja je vedno lepo sprejeti. Dajo ti občutek, da si na 'pravi' poti, in potrditev, da delaš dobro in ne zaman. Je pa največje priznanje vedno zadovoljstvo in navdušenje gledalcev - to je tista prava nagrada, ob kateri ti noro zaigra srce. Ko vidiš nekoga nepremično gledati v sliko, ki ga povleče v svoj svet - to mi pomeni največ. Od pisnih nagrad pa sem izredno ponosen na nagrado Šole za risanje in slikanje v Ljubljani, ki mi je lani podelila posebno nagrado za kvaliteto in originalnost.

Pa ne le nagrade. Na stenah številnih znanih Slovencev visijo vaše slike. Kakšne želje imajo in kdo vse je lastnik vaših del?

Kot sem omenil že prej, je največja nagrada, da so ljudje zadovoljni, da jih moje kreacije navdušujejo, jim narišejo nasmeh na obraz, jim polepšajo dan - jih napolnijo z energijo, da se ozrejo vase, da jim 'odprem' misli ... V prvi vrsti je ustvarjanje moja ljubezen, strast, a hkrati tudi poklic, moj kruh. Tako da sem vedno znova srečen in počaščen, ko 'me' ljudje sprejmejo v svoj dom - na svoje stene. To je poseben, po svoje intimen občutek. Med njimi se seveda najdejo tudi znani Slovenci: Tomi Meglič (Siddharta), Grega Skočir (Big Foot Mama), Sergej Pobegajlo (Billysi), Dejan Došlo (Mestni postopači) ... Želje so navadno zgolj v dimenzijah podlag.

Imate radi mir med slikanjem, ste eden tistih umetnikov, ki se znajo nekako umakniti v svoj svet in odklopiti vse drugo?

Ja, nujno potrebujem mir, zato sem še zlasti aktiven ponoči. Ustvarjanje je intimna stvar in kot takšno jo tudi jemljem. Od nekdaj živim v nekem svojem svetu. Se pa med ustvarjanjem ta svet še poglobi - obstajajo le čustva, barve, čopiči ... vse drugo je nepomembno - če se ruši svet, naj počaka, da končam! Enako je, ko se ljubiš z žensko. Če med tem misliš na položnice, ki jih moraš plačati, ali na svoj avto, če prekineš ljubljenje zato, ker se je začel nogomet ... ne boš nikoli dober ljubimec. Enako je z umetnostjo.

Načrtujete tudi ustvarjanje v tujini; zakaj Irska in kakšne ponudbe oziroma priložnosti vas čakajo tam?

Imel sem sicer še kup drugih načrtov - a mi trenutno duša najbolj kliče po zeleni deželi. Ozelenit grem svojo dušo. Na otoku se bom pripravljal na nove likovne projekte, ki jih načrtujem za jesen v Sloveniji. Prav tako sem vedno odprt za nove ponudbe, ki jih ponuja svet. Predvsem pa se bom posvetil svoji umetniški fotografiji in poeziji, ki sem ju malo zanemarjal.

Bi, če bi narava dela tako hotela, ostali v tujini tudi dolgoročno?

Če bi bila ponudba dobra - seveda. Sicer imam v Sloveniji odprte neke nove poti, bi se moral redno vračati ... ampak saj svet je majhen.

Se v Sloveniji da živeti od slikanja in pisanja pesmi?

Razmere v Sloveniji res niso rožnate. Ljudje nimajo za kruh in umetnost je verjetno zadnja, ki jih zanima - meni je to jasno in se tega zavedam. Država ima tudi deset tisoč drugih težav in umetniki smo spet zadnji, za katere ji je mar. Pa vendar, kot že velikokrat povedano: jaz sem v ustvarjanje zaljubljen, to znam, za to sem poslan in se bom še naprej boril, da bom lahko to počel in od tega živel. Dokler smo zdravi, bo vse v redu.

Kakšne načrte imate za naprej?

Veliko spisanih projektov se je nabralo skozi leta. Za vse na žalost ni niti časa niti denarja. Za jesen pripravljam neke nove, drugačne stvari in upam, da bo teklo čim bolj gladko vse skupaj.

Katera je še tista močna želja, ki jo imate v srcu, pa še ni bila uresničena?

Že res dolgo sanjam o slikarski komuni. Samozadostni hiši nekje ob morju, kjer bi se družili umetniki iz vseh vetrov, si izmenjavali ideje, ustvarjali, živeli ... To je res tista velika želja v mojem srcu, ki bi jo nekoč rad uresničil.

Domen Mavrič za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri