Anthony Perkins: Boga je prosil za očetovo smrt

4. 12. 2014
"Moški so se mi zdeli grobi in strašljivi." (foto: Profimedia)
Profimedia

V tednu, ki se je začel s svetovnim dnem boja proti aidsu, smo se spomnili na hollywoodskega velikana Anthonyja Perkinsa, za katerega je bila žal usodna prav ta smrtonosna bolezen. Čeprav si je ustvaril bogato igralsko kariero, se ga številni spominjajo le po vlogi v filmski mojstrovini Psiho, v kateri je briljantno upodobil motenega Normana Batesa.

Zanimivo je, da je bil zvezdnik tudi v resničnem življenju, v otroštvu in mladosti, že kar bolestno navezan na mamo in da je doživljal tesnobna stanja, podobna tistim, s katerimi se je srečaval junak njegovega najpomembnejšega filma.

Anthony Perkins se je rodil 4. aprila 1932 v New Yorku. Bil je edini otrok gledališke menedžerke Janet Esselstyn Rane in gledališkega ter filmskega igralca Osgooda Perkinsa.

Perkins

Družina je živela v Velikem jabolku, kjer je oče igral v več gledališčih, od doma pa je bil pogosto odsoten tudi zaradi snemanj filmov. In tako je mali Anthony po spletu okoliščin postal izredno navezan na mamo, očeta pa je v tistih redkih trenutkih, ko je bil doma, doživljal kot tekmeca, s čimer se je težko spopadal:

"Bil sem ljubosumen nanj, ker se mi je zdelo, da mi jemlje dragocene trenutke, ki bi jih - če ne bi bilo njega - mama preživljala z mano."

Čeprav je imel očeta rad, sta ljubosumje in svojevrsten Ojdipov kompleks tako močno nadvladala normalen odnos do očeta, da je Anthony že kot deček pred spanjem prosil boga, da bi oče umrl, da bi lahko imel mamo samo zase. Na veliko žalost se mu je želja uresničila septembra 1937, ko je komaj 45-letni Osgood sredi predstave v nekem broadwayskem gledališču doživel srčni infarkt in po nekaj minutah umrl.

Obremenjen z občutkom krivde

Šele takrat pa so se začele Anthonyjeve težave. Prepričan je bil namreč, da so njegove molitve krive za očetovo smrt, zato je v njem začela naraščati tesnoba.

Več dni je neprestano jokal in prosil boga, naj popravi krivico, ker ga je občasno še vedno videval v filmih, a - kot komaj petletni deček - ni dojel, da je oče za vedno zapustil svet: "Kot otrok sem očetovo smrt povezoval z ljubeznijo, ki sem jo čutil do mame, in tako sem se dolga leta vrtel v začaranem krogu krivde, iz katerega nisem znal priti."

Ne vedoč za tesnobo, ki je dušila njenega otroka, je mama nezavedno še poslabšala njegovo stanje, saj je sina zasipala s pozornostmi in nežnostmi, kar je ta doživljal na povsem napačen način.

Charles Winecoff, avtor knjige Anthony Perkins: Split Image, trdi, da je mama v določeni meri celo erotizirala svoj odnos do sina, kar je pri dečku le še povečalo zmedenost. Kot da vse to ne bi bilo že dovolj grozno, se je kmalu po soprogovi smrti odločila, da bo spremenila okolje, in se s sinom preselila v Boston. Anthony, ki je takrat ravno začel hoditi v šolo, je bil povsem izgubljen.

Obremenjen z občutkom krivde zaradi smrti očeta je težko sklepal prijateljstva z vrstniki, zato je bil v glavnem osamljen, ves čas pa ga je bilo strah, da po maminih merilih morda ni dovolj dober:

"Stalno me je preverjala. Ali sem napisal domačo nalogo, se oprhal, pospravil igračke ... Pozneje pa me je ves čas spraševala, kam grem in kdaj se bom vrnil. Menila je, da je skrben starš, jaz pa sem to doživljal kot krut nadzor vsakega svojega koraka."

Njegovo turbulentno pubertetniško obdobje je bilo polno panike. Dekletom ni upal pristopiti, moški so ga zastraševali na drugačen način, v družbi mame pa je večinoma čutil stalno nevarnost, da v nečem ni izpolnil njenih pričakovanj. Posledično je živel sam, izoliran od sveta, kar je nekoč slikovito opisal z besedami "kot bi bil z vseh strani zabit v leseni škatli".

Izhod iz te situacije je našel tam, kjer ga je najmanj pričakoval:

"Ko sem bi že srednješolec, sem čedalje več poslušal in prebiral o tem, da je bil moj oče čudovit človek in sijajen igralec. Začel sem ga občudovati in šele takrat se mi je posvetilo, da je igralstvo, posel, v katerem je bil tako zelo dober, izhod iz teme, v kateri sem živel.

In tako sem začel sanjariti, da bom tudi jaz postal to, kar je bil on, različne vloge pa so se mi zdele kot popoln beg pred resničnostjo, v kateri sem se strašno slabo počutil. Odločil sem se, da bom postal igralec, in - kot svojevrstno priznanje očetu, ki ga nisem niti spoznal, kot se spodobi - sem si obljubil, da bom postal tako dober, da bi bil tudi on ponosen name."

Ko je dojel, da je morda našel recept za beg pred nesrečnim življenjem, se je včlanil v šolsko dramsko skupino in začel zahajati v gledališče. Prve uspehe je požel veliko prej, kot je upal.

Že kot mladoletnik je postal zvezdnik šolskih predstav v Bostonu, po končani srednji šoli pa je dobil manjše angažmaje v dveh mestnih gledališčih.

To mu je dvignilo samozavest, zato je pri 20 letih štopal do Los Angelesa, kjer je po spletu naključij že čez nekaj tednov dobil vlogo v biografski komični drami The Actress slovitega režiserja Georgea Cukorja. Čeprav se s prvo vlogo ni ravno vtisnil v spomin, sta njegova pojava in nadarjenost kmalu padli v oko vplivnim hollywoodskim filmarjem.

Med čakanjem na boljše ponudbe pa ni sedel križem rok, ampak si je izkušnje nabiral najprej v manjših, nato pa še v večjih in resnejših gledaliških predstavah, kar je počel vse do leta 1956. Tri leta po prihodu v Hollywood je namreč dobil vlogo v vojni drami Friendly Persuasion, v kateri je igral ob velikem zvezdniku Garyju Cooperju.

Perkins

Film je požel velik uspeh, Anthony pa je bil prvič nominiran za oskarja, in sicer v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi. To je bilo seveda dovolj, da je zanimanje zanj pokazal tudi največji med velikani, angleški režiser in producent Alfred Hitchcock, ki je ravno v tistem obdobju zbiral igralsko zasedbo za psihološki triler Psiho.

Alfred

V nasprotju z večino režiserjev Hitchcock igralcev ni izbiral na avdicijah, ampak je tistega, ki se mu je zdel zanimiv, povabil na pogovor, po uri ali dveh pa je bil že povsem prepričan o tem, ali ga bo angažiral ali ne.

"Bil je edinstven," se je nekoč spomnil Anthony in dodal:

"Pogovarjala sva se o vsem, še najmanj o filmu. Ne morem natančno reči, po katerih kriterijih se je ravnal, ko je sprejemal odločitve o angažmajih, a še danes občudujem njegov instinkt."

Za vlogo Normana Batesa, ki boleha za sindromom razcepljene osebnosti in vodi skromen motel, ob katerem je hiša, v kateri že dolga leta živi z okostjem mame, ki jo je ubil v navalu besa, sicer ni bil nominiran za oskarja, je pa zato film iz leta 1960 vzbudil tolikšno zanimanje, da je Anthony do leta 1990 posnel še tri nadaljevanja.

Bates

Tako velika popularnost pa je terjala tudi visok davek - Anthony je dobil status igralca, odličnega za vloge 'blaznežev', zato mu režiserji sploh niso več ponujali angažmajev v 'običajnih' filmih:

"Bil sem zelo frustriran. Nihče mi ni ponujal vlog v komedijah in filmih lahkotnejšega žanra, name so se obrnili le takrat, ko bi moral igrati norce. Zdelo se mi je, da sem bil s tem po krivici prikrajšan." Svojevrstna stagnacija v karieri, ko je bil na vrhuncu slave, je dodatno otežila njegovo zasebno življenje.

Zadržan in sramežljiv zaradi niza nesrečnih okoliščin v otroštvu in mladosti je dolgo živel zelo osamljeno življenje. Avtor že omenjene knjige trdi, da je bil igralec v času, ko je posnel film Psiho, povsem neizkušen na področju žensk, da do tedaj ni imel niti enega heteroseksualnega razmerja.

Pozneje se je razvedelo, zakaj je bilo tako. Bil je namreč homoseksualec, ženske ga sploh niso zanimale, kar med drugim dokazuje tudi to, da so ga zaman poskušale zapeljati nekatere največje lepotice na svetu, med njimi Jane Fonda, Rhonda Fleming, Maureen O'Hara in celo Brigitte Bardot.

Perkins

Svojo homoseksualnost je seveda skrival pred javnostjo, saj je bila to sredi prejšnjega stoletja velika sramota, v številnih državah pa celo kaznivo dejanje. V takšnih okoliščinah sta homoseksualcem preostala le pazljivo skrivanje in energično zanikanje resnice.

Svoja domnevna razmerja z igralci Tabom Hunterjem, Rockom Hudsonom, Timmyjem Everettom in Nickom Adamsom, fotografom in umetnikom Christopherjem Makosom, baletnikom Rudolfom Nureyevom, plesalcem in koreografom Groverjem Dalom in skladateljem Stephenom Sondheimom je sicer ohranjal daleč stran od radovednih oči javnosti, a diskrecija v Hollywoodu pač nima pogojev za daljši obstanek.

Perkins

Ko so se začele širiti govorice o njegovih homoseksualnih partnerjih, so se šefi filmskih studiev zatekli k preverjeni metodi - nameščali so mu ženske, s katerimi so ga na javnih mestih 'nepričakovano zalotili', fotografirali in fotografije objavljali v tiskanih medijih z visoko naklado.

V začetku sedemdesetih let je ponovno dobil veliko publiciteto v hollywoodskih tabloidih. Na snemanju komične romantične drame The Life and Times of Judge Roy Bean se je zbližal z 18 let mlajšo soigralko Victorio Principal, s katero naj bi imel pri 39 letih prvo heteroseksualno razmerje, ki pa je bilo krajše od snemanja filma.

Tiho priznanje

Poznejša zvezda serije Dallas pa ni bila edina, ki se je zaljubila vanj, menda se mu ni mogla upreti niti zapeljiva Ava Gardner, a Anthony teh zgodb nikoli ni komentiral. Ko je njegova homoseksualnost postala 'javna tajna', je zbral pogum in tiho priznal svojo istospolno usmerjenost. To dejanje ga je do določene mere sicer stalo profesionalnih angažmajev, a hollywoodski gospodar pač ni morala, ampak dolar.

Šefi filmskih studiev so se zavedali, da lahko z njim še vedno dobro zaslužijo, in igralec je po začetnem šoku in zatišju začel ponovno dobivati solidne ponudbe. Res pa je, da so bili pri ponujanju vlog v ospredju evropski filmski ustvarjalci, saj je v Evropi homoseksualnost predstavljala znatno manjšo grožnjo družbeni morali.

Takrat je odigral niz opaznih vlog, na primer v komični vojni drami Catch-22, trilerju Umor na Orient ekspresu in romantični drami Mahogany. Do določenih premikov pa je prišlo tudi v njegovem zasebnem življenju. Na neki newyorški zabavi je spoznal 16 let mlajšo fotografinjo, igralko in model Berinthio 'Berry' Berenson, ki je priznala, da je za njim norela že od otroštva.

Perkins

Ker je verjel, da bi mu pri uresničevanju v javnosti sprejemljivejšega, heteroseksualnega razmerja lahko pomagal psihiater, je - potem ko je spoznal Berry - začel hoditi na psihoterapijo, v javnosti pa je pojasnil, da se je za zdravljenje odločil zato, ker 'čuti profesionalno stagnacijo'.

Njegova zdravnica, cenjena psihoterapevtka Mildred Newman, ki je bila menda zelo uspešna pri spreobračanju homoseksualcev v heteroseksualce, je imela z zvezdnikom štirikrat tedensko redne seanse, a o 'napredku' svojega slavnega pacienta seveda ni dajala izjav.

Morda zahvaljujoč psihoterapiji, morda pa zahvaljujoč racionalnemu pogledu na vpliv homoseksualnosti na svojo kariero mu je razmerje z Berry uspelo ohraniti dlje od vseh drugih do tedaj.

Še več, parček se je 9. avgusta 1973 poročil, a daleč stran od oči radovednežev. Že 2. februarja 1974 ju je razveselil sin Osgood Robert 'Oz' Perkins II., ki je danes igralec.

Perkins

9. februarja 1976 pa je luč sveta ugledal še Elvis Perkins, ki je - v skladu s svojim imenom, ki ga je dobil po kralju rokenrola Elvisu Presleyju - postal glasbenik.

Perkins

Anthony v številnih intervjujih nikoli ni pozabil poudariti, da je srečen v zakonu, a to naj bi bil le del taktike, s katero je poskušal nekoliko umiriti homofobe, ki so bili takrat še veliko glasnejši kot danes. Njegova ljubezen do sinov pa je bila brez kančka dvoma povsem iskrena in nadvse globoka:

"Niti sanjal nisem o tem, da te lahko obstoj otroka tako zelo izpolni. Čeprav zveni kot fraza, sta mi sinova v marsičem odprla oči in pomagala, da sem boljša oseba."

Po poroki je na kariernem področju postal precej agilnejši. Začel je delati tudi v televizijskih produkcijah in posnel celo več filmov letno.

Resnici na ljubo pa nikoli več ni požel takšnega uspeha, kot ga je leta 1960 s filmom Psiho. In to čeprav je leta 1983 posnel drugi del tega psihološkega trilerja.

Čeprav so bile kritike večinoma dobre, je bila splošna ocena daleč od hvalospevov iz leta 1960, zato je leta 1986 posnel še tretji del. Ob koncu osemdesetih je bolj ali manj snemal le še za televizijo, že leta 1990 pa je postalo jasno, da je njegovo zdravje precej hudo načeto.

Ustvarjalci nekega ameriškega tabloida so se dokopali celo do njegovega krvnega izvida in zastrašujočega razkritja, da je okužen z virusom HIV!

Čeprav je bil že vidno bolan in opešan, pa ni vrgel puške v koruzo in je nadaljeval delo. Ob koncu leta 1990 je končal snemanje svojega zadnjega, četrtega nadaljevanja Psiha, tokrat televizijskega filma z naslovom Psycho IV: The Beginning.

Kot vedno je film vzbudil veliko zanimanja javnosti in naletel na dobre kritike gledalcev, a na žalost je postalo jasno, da se Anthony nikoli več ne bo pojavil v vlogi Normana Batesa. Čeprav je bolezen že precej napredovala, se je še nekaj časa poskušal upirati neizbežnemu in posnel še tri televizijske filme, maja 1992 pa je dal celo televizijski intervju, ki je bil njegov zadnji nastop v javnosti.

Ob tej priložnosti je med drugim izjavil: "Svojima sinovoma sem stokrat ponovil, da je za življenje vsakega človeka najpomembnejša mama, a sem ju opozoril, naj ne izgubljata časa z iskanjem ženske, ki bi bila kot njuna mama. Mislim, da na svetu ni nikogar, ki bi bil bolj poklican za tovrsten nasvet, kot sem jaz."

Perkins

Anthony Perkins je za posledicami pljučnice, seveda povezane z aidsom, umrl 12. septembra 1992, ob njem pa je bila njegova soproga, ki nas je zapustila skoraj natančno devet let pozneje! Bila je namreč potnica na enem od letal, ki sta 11. septembra 2001 v terorističnem napadu trčili v stolpnici newyorškega Svetovnega trgovinskega centra.

Po njeni smrti je njen starejši sin Oz izjavil: "Moj oče je vedno govoril, da je mama osrednji lik v življenju vsakega človeka. Imel je prav, a imeti moraš očeta, ki je sposoben najti tako žensko."

Napisal: Tim Jeras za revijo Story

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"