Anthony Kiedis: V zaodrju rock legende

Anthony Kiedis, pevec skupine Red Hot Chili Peppers, bi bil zagotovo sogovornik, s katerim bi se zagovorili do jutra. Naša zgodba teče o njegovem življenju izza mikrofona – razuzdanem seksu z dekleti, zadrogiranem očetu, glasbenem ustvarjanju in pasti, ki mu jo je nastavil heroin. Želel je pač postati James Brown iz osemdesetih ...

Anthony Kiedis: V zaodrju rock legende (foto: Profimedia) Profimedia
10. 9. 2016

Niti bujna domišljija ni dovolj, da bi si predstavljali vse, kar se je v osemdesetih in devetdesetih dogajalo v zaodrju legendarne skupine, ki je prijateljevala z Nirvano, prodala več kot 65 milijonov zgoščenk, osvojila šest Grammyjev in kljub številnim osebnostnim krizam in tragičnim izgubam na glasbeni sceni ostala vse do današnjega dne.

Slava frontmenu skupine Red hot cilli peppers Anthonyju Kiedisu je bila položena v zibelko. Kako tudi ne, ko je njegov boter slavni producent Sonny Bono, nanj pa je pazila kar njegova žena Cherylin LaPierre, ki jo bolje poznamo pod psevdonimom Cher. Mnogo let pozneje je v avtobiografiji, New York Timesovi knjižni uspešnici Scar Tissue, priznal, kako rad jo je opazoval med preoblačenjem:

“Medtem ko sem ležal v postelji, sem jo med slačenjem opazoval skozi priprta vrata kopalnice. Na misel mi je prišlo, da to sploh ni tako slabo, ležati zraven čudovitega nagega dekleta.” V šolo pa je vedno odhajal v družbi najbolj simpatičnih deklet, seveda pod pretvezo, da je v sorodu s slavnim Bonom.

Anthony je lomilec ženskih src že od malih nog, slovesu in videzu ‘bad boya’ so se predstavnice nežnejšega spola le s težavo upirale - od znanih imen, kot so Sinead O’Connor, Madonna (s katero naj bi bila še danes v dobrih odnosih), ‘spajsica’ Mel C, Linda Evangelista, Demi Moore (tik preden se je ogrela za veliko mlajšega Ashtona Kutcherja) in Heidi Klum, do povsem neznanih deklet, ki so po koncertih trkala na vrata zaodrja.

Spominja se, da je v nekem obdobju z njim pod rjuhe skočilo več kot sto partneric: “Ko sem zagledal lepotico, sem jo pač želel imeti.”

Iz kratkih in eksplozivnih razmerij pa se je izcimilo kar nekaj glasbenih zapuščin, saj je propadle in bežne romance za tolažbo rad izlival na papir:

“Besedila niso dovršene zgodbe, ker se mi te zdijo malce dolgočasne. Rad jih preoblečem v različne barve in oblike, puščam jih odprte za interpretacijo in to me kot pisca besedil resnično navdihuje.”

Poleg deklet je fanta grške, angleške in francoske krvi, rojenega 1. novembra 1962, navdihoval tudi oče John Michael Kiedis, s katerim je kot otrok poletja preživljal v njegovem hollywoodskem domu.

Teh se pevec spominja kot brezskrbnih in najsrečnejših časov, ki jih je kadarkoli doživel - okus po sanjskem življenju ga je tako prepričal, da v domačem kraju pusti mamo ter polsestri in leta 1974 ga je v žepu že čakala letalska vozovnica do mesta slavnih.

Selitev v novo okolje mu je v losangeleški srednji šoli Fairfal delala preglavice pri ustvarjanju kroga prijateljev, zaradi povsem drugačnih vzgibov od vrstnikov je celo veljal za izobčenca.

Nato je v nekem banalnem fantovskem prepiru spoznal Michaela Balzaryja, s katerim sta po naključju obiskovala tečaj vožnje in postala najboljša prijatelja:

“Združila naju je nagajivost in ljubezen do banda The Grateful Dead, ki smo ga v tistem času poslušali. Oba sva kot družbena izločenca postala neločljiva in izkazalo se je, da je to najboljša in najdaljša prijateljska vez mojega življenja.”

Michaela se je prijel vzdevek Flea in Kiedisov zanos do punka, kar je obrodilo sadove, za katere je glasbena sfera še danes hvaležna.

Skupina Red Hot Chili Peppers je bila pravzaprav zasnovana po tem, ko sta Jack Irons in Hillel Slovak v svojo skupino povabila Balzaryja, ta pa Kiedisa kot pomoč pri predkoncertnem ogrevanju občinstva s šalami (od tod tudi pevčev nadimek ‘Hype man’). 

Na zečetku mesto frontmana Kiedisu ni ugajalo, predvsem Slovak in Flea sta bila skeptična glede njegovega pomanjkanja vokalnih izkušenj.

A nasmehnila se mu je priložnost - prijatelj Mike Chester je novopečeni band povabil za podporno skupino njegovi, Kiedisa pa prepričal, da ga preprosto vidi na čelu Peppersov. In ni se uštel, saj sta Anthonyu neusahljiva energija in zmožnost, da občinstvo spravi na noge, zagotovili mesto, na začetke katerega rad strne spomine:

“Zadel me je vznemirjajoč občutek in instinkt mi je dejal, da je ta čudežna manipulacija energije, njena neskončna moč in izkoriščenje te v majhnem prostoru s prijatelji tisto, zaradi česar sem na svetu.”

Od samega začetka je Anthony zavračal losangeleško punk rock vzdušje, nasilje in nestrpnost do žensk, kar mu je vzbujalo željo po ustvarjanju prijaznega in mirnega okolja, zaradi katerega bi ženske začele brezskrbno obiskovati koncerte.

Več mesecev so bili njegovo občinstvo sicer obiskovalci nočnih klubov, ki jih je na nekem nastopu v hollywoodskem Kit Kat striptiz baru razvnel z idejo, da se na odru pojavijo brez oblačil, zgolj z nogavico na moškem premoženju.

S tem je štiričlanski zasedbi zagotovil prepoznavnost do te mere, da so jih lastniki klubov pričeli med svoje vrste vabiti le v primeru, da se pokažejo zgolj v adamovem kostumu. S Peppersi je kmalu izdal prvi istoimenski album, za tem, leta 1985, pa drugega - Freaky Styley.

Slednjega je ustvarjal pod vodstvom genialnega inovatorja funk zvrsti Georga Clintona, s katerim je band spletel posebno vez in ga na slovesnosti leta 2011 med sprejemom v Rock and Roll dvorano slavnih s Fleajem označil za ‘človeka, ki jima je stal ob strani tudi, ko jima je bilo najtežje.’

Sledil je tretji, The Uplift Mofo Party Plan, z naraščanjem uspeha pa za Kiedisom še bridka senca, ki jo je doživljal daleč stran od mikrofona in vreščečih oboževalcev.

Usodni korak do nje je bilo, milo rečeno, druženje z očetom, poznanim pod vzdevkom Blackie Dammet, igralcem z več kot 50 vlogami v filmih in televizijskih serijah, katerega glavna ‘služba’ je bila v resnici preprodajanje mamil.

Anthonyja je še pred nastankom skupine snemanje za kratek čas zasrbelo, dobil je vlogo sina karakterja Sylvestra Stallona v filmu Fist, pa vendar.

Igralstvo ni bilo edino, s katerim ga je spoprijateljil Blackie - v zgodnjem najstništvu se je pevec z njim že predajal užitkom marihuane, kokaina, družbi lepih deklet in spoznaval zvezdnike, pri štirinajstih pa kokain zmotno zamenjal za heroin in tako prvič okusil drogo, ki mu je začela v nastajanju tretjega albuma streči po življenju.

Blackie krivde za povsem zgrešeno očetovsko vlogo ne sprejema, na očitke se je celo odzval s pojasnilom, da v tistem času ni bilo nič nenavadnega dajati otrokom nekaj prepovedanega - nič čudnega, da je Anthonyjevo eksperimentiranje postalo močnejše od razuma, na njegovem seznamu so se znašli heroin, kokain, speed in celo LSD.

Z Anthonyjevo in Hilleilevo odvisnostjo od heroina je prišlo do nezdrave komunikacije v zasedbi, takrat dolgolasi svetlolasec naj bi na vaje celo prihajal popolnoma omotičen, zaspan in brez motivacije.

Preostale člane je potrpljenje minilo, zato so ga, po domače povedano, nagnali iz banda v upanju, da se spravi k sebi. Po pomoč se je zatekel v rojstni kraj Michigan, k mami Margaret - obupana nad njegovim videzom ga je nemudoma odpeljala na rehabilitacijsko kliniko Salvation Army v domačem Grand Rapdisu, nad katero je pevec vihal nos v prepričanju, da mu ne morajo pomagati. Je pa tistih pičlih 20 rehabilitacijskih dni kljub temu obrodilo sadove.

Pozneje jih je opisoval kot prvo popolno abstinenco od drog od 11. leta, po njej je dobil nov navdih, se vrnil k skupini v Los Angeles in ob prihodu napisal pesem, ki je postala velika uspešnica Peppersov, Fight Like A Brave.

A pravljica treznega življenja je na žalost minila hitreje, kot bi trenil. Z razlogom, da proslavi vrnitev in svež glasbeni prispevek bandu, ga je po le 50 dnevih spet zaneslo v svet omamnih substanc in pričel je izpuščati vaje s producentom Michaelom Beinhornom. V zameno za iskanje drog, seveda.

Zaradi sramu in krivde je Kiedis ustvarjal besedila kar med njim, kar pa mu nihče ni verjel - takratna dela za večne oboževalce namreč še zdaj ostajajo v spominu kot globoka in čustvena posvetila osebnostni krizi, s katero se je soočal. Album Uplift jim je nekako le uspelo promovirati z mednarodno turnejo, vendar je njen zaključek ponovno prinesel temačno obdobje v Anthonyjevo življenje.

Po tragični izgubi talentiranega kitarista Slovaka zaradi prekomernega odmerka heroina v letu 1988 se je za kratek čas odselil v Mehiko in izpustil pogreb, a šok ni bil dovolj, da bi se sam odločno odpovedal heroinu - še več, ponovno je zabredel v odvisnost in se za ponovno rehabilitacijo ter obisk Hillelovega groba odločil šele po nekajtedenskih prepričevanjih bližnjega prijatelja.

Smrt glasbenika je postala njegova inspiracija v boju proti drogam, v spomin nanj pa ostaja singel Under The Bridge, v katerem opeva občutke dneva, ko je prejel žalostni klic.

Pesem, ki je ob izidu zasedla drugo mesto na Billboardovi lestvici, še zdaj uvrščajo na koncertni seznam in ironično je, da se je za Red Hot Chili Pepperse po dogodku ponovno rodilo življenje (v glasbenem vidiku, seveda) - skupini, ki se skozi zgodovino ustvarjanja giba v krogih funk, alternativnega in punk rocka, sta se priključila ‘novinca’ (po tem, ko je bobnar Jack Irons naznanil slovo zaradi bolečine ob izgubi), komaj 19-letni kitarist in njihov oboževalec John Frusciante, na Ironsov stolček pa je le malo za njim sedel bobnar Chad Smith.

To je zasedba, s katero je Anthony nadaljeval neumorno rokersko življenje: od četrtega albuma z mešanimi kritikami Mother’s Milk do petega Blood Sugar Sex Magik, ki je požel globalni uspeh, tretje mesto na Billboardovi lestvici, prodal več kot 7 milijonov plošč zgolj v Združenih državah Amerike in se promoviral na koncertih z več kot dvajsettisočglavo množico.

Besedila, ki jih je ustvarjal, so bila ogledalo njegove duše, težka, z nazornim prikazovanjem misli po odvisnosti. Zaradi bojevanja s pisateljskim blokom je šesti album One Hot Minute izšel šele leta 1995, tri leta za tem sedmi z naslovom Californication, By the way leta 2002, 2006 pa Stadium Arcadium.

“Bili smo dobre volje, zelo malo je bilo občutiti tesnobe in napetosti med nami. Vsak dan smo se prikazali v majhni sobici in bolj kot po navadi smo uživali v prinašanju novih idej,” se je Kiedis nekoč razodel o ustvarjanju osmega albuma na dvorcu, ki je bil nekoč v lasti madžarskega iluzionista Harryja Houdinija.

Da jih je po vseh velikih vzponih in še večjih padcih glasbena scena toliko let držala v svojih vrstah, je pravi fenomen, a leta turnej so pustila svojo ceno.

Kiedis jih opisuje kot ‘emocijsko in mentalno utrujenost’, ta pa so žal bila prehuda za Fruscianteja, ki je med uradnim dvoletnim premorom Peppersov zapustil skupino in mesto prepustil kitaristu Joshu Klinghofferju.

Po studijskem albumu I’m with you leta 2011, turnejo so prestavili zaradi Anthonyjevih operacij noge (bolečine je v njej trpel od poškodbe na odru mnogo let poprej) in svetovnih hitih, kot so Give it away, The adventures of rain dance Maggie, Californication, Dani California in Can’t stop, so se dva meseca prej vrnili na lestvice z novim albumom The Getaway, s povsem drugačnim zvokom, kot smo ga navajeni od starih rokerjev.

“Niso ravno staromodni, vintage Peppersi, vendar je zvok takšen, po katerem se jih tako dobro spominjamo,” opisuje časnik New York Times album, v katerem vedno zgovorni pisec besedil opeva temne plati osebnosti.

Dark Necessities se imenuje nosilni singel, več kot polovica pesmi nasploh pa je rezultat še ene nesojene Kiedisove ljubezni do mladega dekleta.

Vroče razmerje z avstralskim supermodelom Heleno Vestergaard (na fotografiji zgoraj), ki je na njunem prvem zmenku štela le rosnih 19 let in je starostna razlika še zdaleč ni motila, se je 2014 končalo po malo manj kot dveh letih in kljub burnemu razhodu se gre brhki rjavolaski bržkone zahvaliti za veliko mero inspiracije.

“Sram me je priznati, da je razmerje razpadlo kot atomska bomba in me pustilo čustveno surovega in hkrati predanega čustvenemu pisateljskem vesolju. Čeprav je bil razhod velika nesreča, po drugi strani čutim, da sem iz njega nekaj pridobil. In to je več kot polovica pesmi na novi zgoščenki,” je nedavno dejal v izjavi za javnost.

Z rojstvom sina Everlyja Beara, plodom štiriletne ljubezni s takrat 18-letnim modelom Heather Christie, je že kazalo, da se bo zapriseženi ženskar le ustalil, a poročni zvonovi se očitno še nekaj časa ne bodo prikazali na obzorju:

“Nikoli se nisem naučil živeti v razmerju,” pravi. “Sliši se smešno, ampak še zdaj ne razumem žensk. Zame ostajajo velika uganka.”

Na vprašanja, ki ga velikokrat zbadajo na račun vihravih odnosov z mladimi dekleti in neustaljenosti na stara leta, pa najde odgovor:

“Iščemo ljudje osebo, ki nam bo usojena ali ostajamo samski? Odprt sem za obe možnosti. Če srečam pravo, čudovito. Če ne - sprejmem to kot usodo, ki mi jo je namenilo vesolje.”

Danes triinpetdesetletni Anthony Kiedis z izklesanim telesom, polnim tetovaž, je videti še vedno tako šarmanten kot nekoč, je zaprisežen vegan in strastni deskar, radovednim novinarjem pa sive lase povzroča z uganko o novi mični rjavolaski, ‘krivi’ za širok nasmešek na njegovem obrazu ...

Napisala: Neja Drozg (za Story)
Fotografije: Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri