Anthony Hopkins: Žena ga je izvlekla iz depresije

Sir Anthony Hopkins je nedvomno kralj preobrazbe med hollywoodskimi igralci. Naj igra kanibala, služabnika, Nixona, Picassa ali Hitchcocka, v vsakem primeru se zdi, da vse svoje vloge obvladuje z lahkoto in z minimalno mimiko. Čeprav je na zadnji dan minulega leta dopolnil že 75 let, še vedno dela s polno paro.

2. 3. 2013

Anthony Hopkins je zelo star.

No, ja, vsaj na filmskem platnu. V biblijskem epu Noah, ki naj bi ga v kinodvoranah gledali prihodnje leto, namreč igra Metuzalema, Noetovega dedka. Valižanski igralec je tudi v tem filmu dokazal, da je pravi umetnik preobrazbe. Enako velja za njegovo vlogo v biografski drami Hitchcock, ki prav danes prihaja v naša kina in v kateri igra legendarnega britanskega režiserja Alfreda Hitchcocka. Podobnost je naravnost osupljiva — s plešo, podbradkom in nekaj odvečnimi kilogrami je dejansko prava kopija slovitega režiserja iz šestdesetih let, ko je ta posnel kultni psihološki triler Psiho.

Sicer pa ima Anthony ogromno izkušenj s scenami, ki pri gledalcih zbujajo strah.

Za vlogo ljudožerskega psihopata, dr. Hannibala Lecterja, je v filmu Ko jagenjčki obmolknejo leta 1991 prejel oskarja za najboljšo moško vlogo. V tem legendarnem psihološkem trilerju, ki ga le redki ne poznajo, smo ga na zaslonu lahko videli le 16 minut, a tudi to je bilo povsem dovolj, da je prepričal.

Dvoboj kanibala Lecterja in agentke FBI Clarice Starling, ki jo je utelesila Jodie Foster, se je uvrstil v anale filmske zgodovine. In dejansko je prav paradna vloga v tem filmu tista, s katero ga še danes vedno znova povezujejo. In to kljub temu da v resnici sploh ni videti kot psihopat. Njegove oči, za katere se zdi, da se ves čas smejijo, in številne smejalne gubice ga prej predstavljajo v luči pravega britanskega kavalirja. Poleg tega je dosegel veliko več kot le to, da je v gledalcih po vsem svetu zbujal strah. Njegove vloge se razprostirajo od Adolfa Hitlerja (Bunker, 1981), Kvazimoda (Notredamski zvonar, 1982) in Richarda Nixona (Nixon, 1995) pa vse do Picassa (Življenje s Picassom, 1996). Torej gre za strašansko velik igralski razpon zvezdnika, ki je pred kamero stal že s številnimi mladimi in starimi hollywoodskimi junaki, kot sta Brad Pitt in Vanessa Redgrave. Sodeloval je tudi s slavnim režiserjem Davidom Lynchem in se učil od velikega igralskega mojstra, sira Laurencea Olivierja osebno.

Njegovim filmskim značajem daje verodostojnost predvsem njegova avra na zaslonu.

V svoji bogati, 45 let dolgi karieri, je igral v več kot sto kinematografskih in televizijskih filmih, v številnih je upodabljal velike zgodovinske osebnosti. Sam pa med svoje najpomembnejše stvaritve prišteva vlogi popolnega sobarja v romantični drami Ostanki dneva in seveda že omenjenega kanibala Lecterja v filmu Ko jagenjčki obmolknejo. Vlogo Hannibala je odigral tudi v nadaljevanjih tega filma z naslovoma Hannibal in Rdeči zmaj.

Philip Anthony Hopkins, ki se je rodil 31. decembra 1937 v Margamu, predmestju Port Talbota v Walesu, je prehodil dolgo in trnovo pot do Hollywooda, sploh če upoštevamo dejstvo, da je odraščal v precej skromnih okoliščinah.

Otrok peka Richarda Arthurja Hopkinsa in gospodinje Muriel Anne Yeats je dolgo 'iskal samega sebe'.

"Sovražil sem šolo, počutil sem se osamljenega in izoliranega. Najbolj sem se bal, da sem resnično neumen in da iz mene nikoli ne bo nič. Enako je bilo tudi, ko sem odraščal," pravi danes, ko se spominja svoje mladosti, in dodaja, da je ta strah izginil šele v zrelih letih.

"Ko sem začel pisati avtobiografijo, sem dojel, kakšno je bilo moje življenje. Mislim, da bi moral vsak napisati knjigo o svojem življenju, ker šele takrat spoznaš nekatere stvari o sebi. In tako sem se tudi jaz spomnil otroštva, srednje šole in fakultete, na kateri nisem ravno blestel, in prvih stikov z realnim življenjem, ko sem delal v delavnici s kovinami. V tistem obdobju so me prijatelji označevali za izgubljen primer. In to povsem upravičeno, saj mislim, da sem bil takrat najbolj zmedena oseba na svetu. Na nič se nisem mogel osredotočiti, le sanjaril sem o prihodnosti."

Ko je bil star 15 let, mu je slavni britanski igralec Richard Burton rekel, da v njem vidi velikega in uspešnega igralca, in od takrat niti za trenutek ni podvomil o tem, s čim se bo ukvarjal v prihodnosti:

"Ko sem začel razmišljati, kako bi bilo, če bi se preizkusil v igralstvu, sem takoj pomislil tudi na to, kako bi bilo biti bogat in slaven. Želel sem, da bi mi drugi zavidali, da bi dojeli, da lahko uresničim vse, kar si zaželim."

In tako se je leta 1961, po končanem dveletnem služenju vojaškega roka, vpisal na londonsko dramsko akademijo Royal Academy of Dramatic Art, ki ima že od nekdaj zelo dober sloves. Kmalu je začel igrati v gledališču, kjer se je o njem govorilo kot o umetniku preobrazbe. Na odru je neštetokrat stal v vlogi kralja Leara, a kljub neverjetnim igralskim sposobnostim je veljal za nepreračunljivega in 'težkega' igralca, ki se je pogosto zapletal v prepire z režiserji. Ko je leta 1972 razpadel njegov prvi, šestletni zakon z igralsko kolegico Petronello Barker in mu je sodišče prepovedalo, da bi videval hčerko Abigail, so se njegove težave z alkoholom še povečale. Šele po živčnem zlomu, ki ga je doživel leta 1975, se mu je s pomočjo svoje druge soproge Jennifer Lynton, s katero je bil poročen med letoma 1973 in 2002, uspelo znebiti odvisnosti od alkohola. Piti je nehal, ko so mu vsi, vključno z Jennifer, govorili, da to preprosto mora storiti, ker ga čaka zavidljiva kariera, a kljub temu poudarja: "Alkohola nisem opustil zaradi kariere, ampak zaradi sebe."

Danes o temačnem obdobju, ko je bil odvisen, razmišlja takole:

"Dobesedno sem se dotaknil dna, a neka oseba me je po nekaj pogovorih vrnila na pravo pot. Kadar se spomnim tega, se mi zmrači pred očmi, ker sem bil nekajkrat zelo blizu smrti. In zaradi česa? Zaradi preklete tekočine. Zahvaliti se moram tudi svoji soprogi, ki me danes, kadar me vidi zaskrbljenega, dobesedno prisili, da preneham negativno razmišljati in se vračati v pretekle čase. Pokaže mi, kako lepo je lahko življenje. Naučil sem se, da vsak preživet dan cenim in ga jemljem kot bonus."

Leta 2003 je večno zvestobo prisegel 19 let mlajši kolumbijski igralki in producentki Stelli Arroyave, o kateri pravi, da je najboljša stvar, ki se mu je zgodila v življenju, in da ga je izvlekla iz depresije:

"Spoznal sem jo, ko mi je bilo najhuje, in kdo ve, kaj bi se zgodilo z mano, če je ne bi srečal?! Pojavila se je, ko sem počasi tonil v depresijo. Bil sem izoliran od vseh, nikomur nisem zaupal, še sploh ne ženskam. Nisem se zavedal svojega slabega stanja, mislil sem celo, da sem srečen. Potem pa sem spoznal Stello, ki me je naučila pravilnega pogleda na življenje. Vsako jutro se zbudi srečna in je zelo pozitivna. Od nje sem se naučil, da življenja ni treba jemati preveč resno, zdaj skozi življenje hodim brez pretiranih pričakovanj. Ni mi več mar, kaj si ljudje mislijo o meni. Sem takšen, kakršen sem, in ni mi mar, kako me vidijo drugi."

Stella pa mu je pomagala tudi pri tem, da se lažje sooča s 'posledicami' slave, poleg tega pa je po njegovem mnenju zaslužna, da postaja iz dneva v dan boljša oseba:

"Stella je Kolumbijka, prečudovita ženska. Je velika borka in optimistka. V mladosti je preživela precej turbulentno obdobje, a je bila pogumna in se ni pustila povleči na dno. Prepotovala je svet, spoznala dalajlamo, o vsem napisala dnevnik in pustila to za seboj. Danes uživa v vsakem dnevu, in to je naučila tudi mene. Kolikor je ona optimistična, toliko sem bil jaz pesimističen, a pred sedmimi leti se je vse to spremenilo. Živiva iz dneva v dan, sva srečnejša in bolj sproščena."

Tri leta pred tretjo poroko s Stello je postal ameriški državljan. Britanska kraljica Elizabeta II. mu je kljub temu dovolila obdržati britanski potni list in plemiški naziv, ki mu ga je dodelila - sir.

Sicer pa je gospod Hopkins znan tudi po tem, da večino stvari, pa naj gre za zasebno življenje ali igro pred kamero, najraje opravi kar sam. In to mu gre odlično od rok! Ko se pojavi v službi, torej na prizorišču snemanja filma, ne potrebuje nobenih neskončnih ponovitev s svojimi filmski partnerji, ampak hoče posel čim hitreje spraviti pod streho. Ne nazadnje pred tem svoje tekste že najmanj 200-krat sam pri sebi ponovi v tišini svoje sobice. Besede ponavlja toliko časa, dokler se mu ne zazdijo kot nekaj povsem naravnega, dokler mu sploh ni treba več razmišljati o njih.

"Obstaja tako veliko gurujev igre, a jaz poskušam s povsem preprosto zasnovo in se preprosto naučim svoj tekst," je nekoč izjavil Hopkins in skomignil z rameni. Tudi v zasebnem življenju je igralski zvezdnik najraje puščavnik, zato ni čudno, da živi skoraj povsem odmaknjeno življenje na obali Santa Monice. Že kot otrok se občasno ni pojavil niti na svoji zabavi za rojstni dan. O sebi pravi, da ima malo prijateljev in med njimi še manj tistih, ki so aktivni v svetu igralstva. Njegova prijateljstva občasno razpadejo, kar velja tudi za njegova razmerja, a Anthony pravi, da zaradi tega ni še nihče umrl. Ne nazadnje po vsem tem sploh ni čudno, da je že tretjič poročen.

"Že od nekdaj sem čuden tič, zato so mi tudi dali vlogo Hannibala Lecterja," v šali pojasni svoje vedenje.

Danes, ko je že v letih, ga njegovi silni igralski dosežki ne zanimajo več tako zelo. Že pred šestimi leti je razmišljal, da bi končal svojo bogato igralsko kariero:

"Vsakič, ko sem pripravljen upokojitvi reči 'da', do mene pride kakšen režiser z dobrim scenarijem. Vse je kot začarano, preprosto mi ne pustijo, da bi se upokojil."

Pozneje nas je spet prestrašil z izjavo, da je prepričan, da je naredil že vse, in da ga zato ne bo prav nič motilo, če mu ne bodo ponudili niti ene vloge več.

"Če sem povsem iskren, sem storil že vse," je sklenil in dodal:

"Zasliševal sem samega sebe in mislim, da na vprašanje, ali me mora skrbeti, ali bom sploh še kdaj delal, lahko iskreno odgovorim z ne."

Kljub temu pa je takrat pojasnil, da se ne namerava povsem umakniti iz filmskega sveta in da bo nadaljeval snemanje filmov, dokler mu bo telo to dopuščalo.

"Včasih se rad malo spočijem, a če bi se pojavilo kaj zanimivega in če bi mi dovolj plačali, bi to storil. To moje možgane ohranja aktivne."

Pred dvema letoma je sledila še ena izjava, povezana s to temo:

"Igranje me sicer še zabava, a ni več izzivov zame. Zdaj sem tisto, kar sem si že od nekdaj želel biti — občasni igralec, ki mu je igralstvo le konjiček."

Pojasnil je, da bi rad predvsem užival življenje in poskušal 'stvari ne jemati več tako zelo resno'. A na srečo se zdi, da se je vmes pojavilo marsikaj zanimivega, da so mu za to dovolj plačali in da stvari vendarle jemlje kar precej resno, saj je od leta 2007, ko je začel prvič 'groziti' z upokojitvijo, do danes posnel že 11 filmov in dva kratka filma, glas pa je 'posodil' dokumentarcu in seriji dokumentarnih filmov. Poleg tega je v procesu nastajanja še sedem njegovih filmov, zato ga ne bi mogli ravno označiti za občasnega igralca, kot pravi samemu sebi, ampak prej za igralca, ki dela s polno paro. Pred kratkim pa je izjavil, da počasi vendarle opaža, da so leta naredila svoje, saj med snemalnimi premori čedalje večkrat zadrema:

"Danes je delovni dan zelo dolg. Razen če snemaš z Woodyjem Allenom ali Clintom Eastwoodom. Onadva dasta svoji ekipi prej prosto, kar se mi zdi dobra zasmisel."

Kljub utrujenosti, ki ga je začela mučiti, pa ga njegovi kolegi označujejo kot zelo priljubljenega soigralca. Na snemanjih zna namreč pokazati tudi svojo drugo stran, polno humorja. Na prizorišču snemanja romantične komedije kontroverznega režiserja Woodyja Allena z naslovom Spoznala boš visokega, temnega tujca, v kateri igra premožnega upokojenca, ki ga pesti kriza srednjih let, so bili vsi navdušeni nad svojim izkušenim kolegom, ki je menda vse člane snemalne ekipe stalno spravljal v smeh in jim celo delil darila. Oskarjevec naj bi prav vsak dan skrbel za presenečenja - med drugim je ženskam kupil drage svilene rute, moškim pa je razdelil slike, ki jih je ustvaril sam. O sodelovanju z razvpitim režiserjem pa je poročal z navdušenjem:

"Na snemanju z Woodyjem Allenom ni bilo nobenih velikih uporov, vse je bilo zelo domače. To mi je bilo všeč."

Preprostost in domačnost - to sta stvari, ki sta mu že od nekdaj pomembni. In čeprav se v svojem samotarskem življenju občasno morda zdi podoben sovražniku ljudstva Hannibalu Lecterju, je že od nekdaj prepričan, da je ubral pravo pot.

"Ne želim si biti nič drugega na svetu kot to, kar sem. S strastjo lahko rečem, da prav ničesar ne obžalujem," pravi in dodaja, da vsak dan igra klavir in bere, pred dvema letoma pa si je omislil iPad.

"Pravi piflar, kajne? Tako možgane ohranjam aktivne. Za dobro življenje je zelo pomembno tudi, kdo ti dela družbo, in jaz se lahko pohvalim, da imam najboljšo družbo na svetu. To je moja soproga Stella, ki je večna optimistka. Ni lepše stvari, kot zbuditi se ob njej, ker je srečna in nasmejana, takoj ko odpre oči. Zame je najlepša, najinteligentnejša in najskrbnejša oseba na svetu."

Anthony pa ne slovi le kot fantastičen igralec, ampak tudi kot velik zaljubljenec v umetnost, predvsem v slikarstvo in glasbo. Menda je nadarjen slikar, ki je v londonski galeriji 27 predstavil kar 50 svojih del. Navdih za slike, ki jih je prodajal po 1.600 evrov, je našel v svoji soprogi Stelli, sam pa o svojem konjičku pravi:

"Živim v Kaliforniji, kjer imam majhen studio samo zase. Definitivno nisem slikar, ker za to nimam ustrezne izobrazbe. Slikam iz užitka, a moram se pohvaliti, da sem nekaj slik prodal. Slikanje je moj izpušni ventil. Včasih se mi zgodi, da mesec dni ne stopim v atelje, včasih, ko mi na pamet pade kakšna dobra ideja, pa čutim silno potrebo po tem, da bi jo prelil na papir ali platno, in takrat kar ne grem ven iz ateljeja."

O tem, da je odličen pianist, pa smo bili obveščeni leta 2007, ko je glasbenik Malcolm Luker napovedal Anthonyjevo turnejo in navdušeno povedal:

"Ljudje bodo presenečeni, ko bodo na odru za klavirjem zagledali Anthonyja, saj je zelo nadarjen glasbenik."

Ko ga je Malcolm na nekem filmskem snemanju slišal igrati klavir, ga je prepričal, naj tudi javnosti pokaže svoj talent. In tako je januarja lani izdal album s klasično glasbo, ki ga je naslovil Composer: "Klavir igram vsem in stalno. Včasih sem že naporen, a dobronamerno, ker želim vsem omogočiti, da uživajo v glasbi. Tako vse osvobodim nakopičenega stresa."

Čeprav mu na prvi pogled tega morda ne bi pripisali, pa se zanima tudi za modni svet:

"Spremljam modo, bolje rečeno spremljam trende in moram reči, da sem zgrožen. Samo poglejte, kako so videti ljudje, ki so v naši deželi menda pomembni, če je rdeča preproga merilo uspeha. Nazadnje, ko sem videl Paris Hilton in vse te smešne ljudi, sem se vprašal, v kaj neki se je spremenil ta svet. Te anoreksične punce so videti kot hodeči stroji, so povsem brez duše. To je množično zasužnjevanje, neka vrsta fašizma. Ne gre samo za androgeni videz, ampak za androgenizacijo ljudi. Moja hčerka bi me ob tem le utišala in rekla, da ničesar ne razumem, ker sem star. Morda sem res star, a še vedno imam dve zdravi očesi in lahko ocenim, da nekaj ni normalno, in to danes zanesljivo ni."

Napisal Tim Jeras, fotografije Cinemania group, Getty Images, Amando Flores/Ampas, Karantanija cinemas, Michael Yada/Ampas, Profimedia, Blitz

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri