Anja Rebek – ko estradniki obmolknejo

Neposredna – tako bi jo najlažje opisali z eno besedo. Od kje se je znašla ta vražja novinarka, ki v zadrego spravlja znane Slovence in Slovenke, in kaj pravi sama o sebi, si preberite v naslednjih vrsticah.

28. 10. 2004

Anjo Rebek boste od konca septembra naprej spet spremljali v rubriki Družabna kronika v oddaji Tistega lepega popoldneva, kjer je po čudnem naključju pristala že kot študentka novinarstva in angleščine.

Kako ste sploh prišli na televizijo?!

Najprej sem naredila avdicijo na konkurenčni televiziji. Že takrat sem se morala zadovoljiti s plavanjem v rumenih vodah, začela sem namreč z oddajo Ekstra. Moje videnje prvotnega načrta oddaje se je nekako izjalovilo in morala sem oditi. V tistem trenutku sem hotela nehati delati na televiziji, nadaljevati študij, poglobiti svoje znanje o televiziji in novinarstvu nasploh in se lotiti malce resnejših tem, nakar se je izjalovil tudi ta načrt.

Pristala sem na oddaji TLP, kar se je nazadnje izkazalo za eno najprijetnejših in koristnih izkušenj, ne glede na že omenjeno tematiko. S stališča televizijskega dela je bila to izkušnja, prek katere sem do potankosti spoznala televizijo. Peščica ljudi mi je tudi dokazala, da verjame vame in v moje ustvarjanje. Narasla je tudi stopnja samozavesti.

Ko ste začeli delati, torej niste imeli nobenih novinarskih izkušenj?

Ne. Na praktični bazi nisem imela nobene novinarske izkušnje. Teorijo pa sem, tako kot verjetno mislijo vsi študentje novinarstva, obvladala. Imela sem jo v malem prstu. Kasneje se je izkazalo, da mi je ta teorija pri praktičnem televizijskem delu bore malo pomagala.

Kljub temu ste si prislužili sloves precej pikre, neposredne novinarke, kar je v rumenih vodah prej redkost kot ne.

Zdi se mi, da moje delovanje na tem področju napak označujejo kot pikro. V bistvu sploh ne gre za nobeno pikrost. Jaz preprosto vprašam tisto, kar me zanima, in mislim, da bi moralo biti to delo vsakega novinarja – da vpraša, kar ga zanima. Ne provokativnost ali pikrost za vsako ceno, ampak kritičen odnos, ki ga nimaš le do resnejših tem, ampak do širšega družbenega dogajanja. Navsezadnje je družbeno dogajanje tudi dogajanje na področju ‘jetseta’.

Iste stvari, ki jih opazim jaz, bi opazil povprečen občan, ki bi ga poslali na neko družabno prireditev. Na koncu gre samo za to: ali se prepustiš konfliktom interesov ali misliš z lastno glavo. Ljudem želim pokazati tisto, kar opazim tudi sama, ko sem na neki družabni prireditvi. Za to pa je včasih treba situacije potencirano karikirati. Da izraziš sporno komponento.

Torej menite, da povprečnega občana ne bi prevzel blišč slovenske visoke družbe, v kateri se največ gibljete? Kako ste se v tem svetu znašli sami?

Začetek je bil precej zmeden. Ogromno novih obrazov, velika mera neznanja, igrani smehljaji, ki jih sprva sprejemaš kot absolutne, odkrite. Z izkušnjami se naučiš ločevati zrno od plevela in ugotoviš, da se je v količini plevela možno utopiti. Majhnost te začne dušiti, dokler te stopnje ne presežeš. Potem se začneš zabavati in raziskovati ter svoj mali intimni svet še bolj ceniti.

Kako pa bi označili slovenski jet-set?

Slovenski jet-set je izredno prestrašen in zavrt. Kljub temu, da se z vsem navdušenjem in samozavestjo večina članov slovenskega jet-seta prepušča najrazličnejšim dejavnostim, jim pri tem vsekakor manjka zdrave samozavesti. Ob kočljivih temah in situacijah preprosto zamrznejo. Konfliktnih situacij, razen seveda izjem, ne znajo predstaviti na humoren način. Postanejo zadrgnjeni, radi odgovarjajo samo na pričakovane vprašalne vzorce. Takoj ko pa je v vprašanjih neka mera inovativnosti, malo provokativnosti in radovednosti, večina ljudi pogori.

Torej ste radovedni?

Zelo!

Zakaj po vašem mnenju prihaja do takšnih reakcij pri slovenskih estradnikih?

Posledica njihove nesproščenosti in zavrtosti je ogromna potreba po ustvarjanju dobrega vtisa. Vsak ima v glavi prevladujoče družbene, moralne kodekse. Tem kodeksom skuša, ne glede na svoj karakter, zadovoljiti. Posledica nenormalne doze ugajanja je tako nesproščenost ob drugačnih, ne bi rekla niti provokativnih, ampak drugačnih pristopih, vprašanjih. Druga stvar pa je neznanje. Nepoznavanje nekega področja, ki bi ga oseba na vidnejši družbeni funkciji, če govoriva o kulturnikih, politikih, morala obvladati.

Če bi imeli možnost, na kateri tuji dogodek bi z veseljem šli poročat (in zakaj)?

Ob podpori mogočnejše evropske ali svetovne TV-hiše bi predvsem iz radovednosti šla na kakšen filmski festival ali podelitev glasbenih nagrad. Zanimalo bi me nasprotje med realnostjo in predstavljeno TV-fikcijo v povezavi z resničnimi karakternimi potezami svetovnih vzornikov. Verjetno bi bilo razočaranje nad otroškimi idoli nepopisno. Sicer pa to niso sanje prihodnosti, saj je tujina le svetovna vas. Področja osvojiš skorajda tako hitro kot v Sloveniji.

Se pravi, da svoje delo opravljate vestno in na sebi lasten način?!

Se trudim.

V novi sezoni je v vaši rubriki prišlo do nekaj sprememb?

V novi sezoni (prva oddaja Tistega lepega popoldneva je bila na sporedu 26. septembra op. a.) bomo poskrbeli za večjo razgibanost, zato smo znotraj rubrike vpeljali nekakšne podrubrike, v katerih bomo skušali prisluhniti tudi drugi strani. V eni od rubrik kamero predajamo znanim Slovenkam in Slovencem in oni s svoje perspektive ustvarjajo prispevke. Zanima me, kaj sami vidijo v nekem dogodku, kakšen je njihov pogled v nasprotju z mojim.

Trudili se bomo tudi, da bomo malce lahkotnejše primere na družabni sceni raziskali bolj v podrobnosti. Da govorice ne bodo samo natolcevanja. Trače bomo skušali preverjati, če bodo vpleteni želeli spregovoriti. Raziskovanje lahko vpelješ tudi na marginalno rumeno področje.

Se pravi, da trač ne bo več površinska reč?

Naj ne bi bil. Sama sem se ves čas trudila, zdaj se bom mogoče malce čudno izrazila, intelektualizirati področje družabne kronike, da pokažem ljudem, da se novice lahko tudi preverja in da besedo vsem vpletenim. Letos bo ekipa Družabne kronike tudi razširjena, predvsem na lokalno področje, od koder bodo poročale dopisnice, Gorazd Dominko pa se bo ukvarjal s tujimi novičkami, ki jih bo skušal predstaviti malce bolj poglobljeno.

Boste vse življenje plavali v rumenih vodah ali imate kakšne drugače ambicije?!

Ribe imajo trisekunden spomin in tako ne razmišljajo o preteklosti, niti ne delajo načrtov za prihodnost. Naj me odnese tok ...

Vam ostane še kaj časa za zasebno življenje?

Televizijsko delo je svojevrstno in ‘odgloda’ kar velik del zasebnega časa, vseeno pa mislim, da je pri tem najpomembnejša organizacija. V treh letih, odkar sem priplavala v televizijske vode, sem se naučila organizirati svoj čas, tako da mi ostane tudi kakšen košček za mojo zasebnost.

Ste tudi po naravi tako radovedni ali ste taki samo profesionalno? Kako bi opisali sami sebe?

Z eno besedo: vihrava. Če pa želite več: impulzivna, trmasta, radovedna.

Vrniva se na začetek. Kot mlada Celjanka ste se preselili v Ljubljano in se kaj kmalu znašli v novinarskem poklicu. Kako ste doživeli preseljevanje in preskok na medijsko sceno?

Osvobajajoče. Že zelo zgodaj sem bila precej samostojna oseba, predvsem zaradi plesne izkušnje v mojem življenju, ko sem z baletnim ansamblom potovala po svetu. Kasneje je s prijateljicami potovanje postalo tradicija. Selitev v Ljubljano zame ni bila nobena prelomnica. Evforično sem jo pričakala in nikoli je nisem obžalovala. Sprva sem z nekdanjo sošolko Uršo najela stanovanje v centru Ljubljane. Takrat se je začelo žurersko obdobje, ki je trajalo kakšni dve leti. Vmes so se dogajale precej pogoste študentske selitve narodov. Živela sem z eno kolegico, nato z drugo. To je bilo fantastično obdobje ženskih žurov.

Ko pa sem začela delati, je faks nekako ostajal na stranskem tiru; ne da bi ga popolnoma zanemarila, a postal je postranska stvar v mojem življenju. Delo je postajalo moja primarna okupacija. Tako se je rodila odločitev, da se preselim v lastno stanovanje. V mojem življenju je vladala popolna neorganizacija, tako da sem hrepenela po miru in popolnoma izkoriščenih trenutkih zasebnosti. Lahko rečem, da sem se iz bučnega življenja v družbi samih žensk preselila v samoto.

Kaj pa prijateljice, so ostale?

Prijateljice so ostale iste, če pa sem iskrena, ni več faks tisti, ki je na stranskem tiru, ampak z zelo velikim obžalovanjem rečem, da je to štiriperesna prijateljska deteljica. Ni trenutka, v katerem si ne bi želela, da bi bilo drugače, a tako dobra organizatorka v tem trenutku še nisem. Vseeno pa občutka topline z njihove strani nisem nikoli izgubila. Verjetno zato, ker vedno razumejo.

Kaj pa prijatelji? V času bučnega življenja najbrž niso bili redki, ali pač?

Že kot otrok sem boljšo prijateljsko celoto tvorila z moškim spolom. Mislim, da mi je ustrezala energija biološkega antipola. V mladosti se to ni spremenilo. Vedno so bili naokoli prijatelji. V romantičnih zvezah pa se ta račun ni tako pozitivno izšel. Saj sem dejala, veliko je bilo ženskih zabav in samote …

Torej ste sedaj našli tisto pravo ljubezen?!

Prava ljubezen – besedna zveza s filozofskim podtonom, ki ga bom pri odgovoru zanemarila. Če jo razložim s konstantnimi jutranjimi nasmehi, nenehno pozitivno energijo, notranjim vrenjem veselja in optimističnimi pogledi v prihodnost, sem jo vsekakor našla. In nikoli je ne nameravam izpustiti.

Kako se sproščate?

Kljub temu, da sem bila vedno zelo slaba gospodinja, sedaj rada odkrivam svet kuharskih mojstrovin. Še raje raziskujem svet DVD-jev – filmski svet in berem zgodovinske knjige. Mogoče bom kdaj našla tudi športno veselje; do zdaj ga še nisem. Izjema je le teniško igrišče.

Ste v karieri že doživeli kakšno nespodobno povabilo od estradnika?!

Nikoli.

Če bi imeli možnost, katerega od tujih zvezdnikov bi izprašali (in zakaj)?

Vsekakor Johna Lennona ... ker bi bil to resnično ekskluzivni intervju.

Davorin Pavlica

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri