Ana Marija Mitić pogreša prave dedce!

'Za prave moške so včasih veljali tisti, ki so dišali po čebuli, šnopsu in malo švica zraven,' je brez dlake na peresu v svojo zadnjo kolumno na račun moških zapisala Ana Marija Mitić.

Ana Marija Mitić pogreša prave dedce! (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
10. 5. 2014

Ker vemo, da te bo še kako zanimalo, kaj je na to zanimivo temo imela za povedati v nadaljevanju, tokrat izjemoma povzemamo preostanek zadnje kolumne Ane Marije Mitić:

Da ne bo pomote – vsi imamo radi negovane ljudi, ki radi poskrbijo za higienski minimum. Tudi geji so mi strašno pri srcu, saj imajo izjemno razvit estetski čut, so dobri prijatelji in čuteča bitja in se, kot da bi bili tovarniško izdelani, vsi absolutno spoznajo na modo. So pa, kot kaže, inspiracija tudi tistim, ki še vedno čutijo naklonjenost do nasprotnega spola. Vsi nosijo dizajnerske šale, so pobriti po celem telesu, dišijo bolj kakor jaz, ko stopim izpod prhe, in imajo male kužke. Kje so tisti moški, ki nosijo tri dni staro brado, da se sliši tisti 'hrsk' zvočni efekt, ko se popraskajo po vratu? So slučajno pred 15 leti začeli v gimnazijah kategorično izrezovati adamova jabolka? So mame res taki zmaji, ki iz svojih dekoltejev ne spustijo sinov za nobeno ceno? Sploh ne vem, kdaj sem nazadnje videla nekoga, da bi mu izpod polo majice štrlele dlake ljubezenskega tepiha. Kje so moški? Pa ne tisti, ki si pudrajo podočnjake in se usedejo na električne skuterje! Tisti, ki imajo velike dlani in se ne bojijo mrčesa. Kje so moški? So zbežali v kakšno votlino in čakajo boljše čase? Kje so odprti šlici in ponošene superge? Kje so trebuščki, kocine in gromki glasovi? Kje so dolgi lasje in rokerska glasba? Saj vem, ni lahko. Ženske smo postale močne, neusmiljene, prekleto samostojne, sposobne, bojevite, skratka čudovite. Zdaj pa bi rade, da si kljub temu zraven nas želi biti nekdo, ki nam bo odprl kozarec kislih kumaric. Tudi jaz nisem nobena izjema – sama se preživljam, sama plačujem najemnino in položnice, sama peljem avto na registracijo, zamenjam žarnico in nesem smeti. Ampak najbolj srečna bi bila, če bi lahko svoj obrazek prislonila na flanelasto srajco, ki ne diši po mehčalcu z vonjem Elizejskih poljan in se prižela v objem ta pravemu dedcu, od koder bi izpod pazduh zavel vonj po moškem ... in potem bi skupaj odšla proti sončnemu zahodu. Na veliko točeno.

Za še več nadvse zanimivih branj izpod peresa Ane Marije Mitič pa spremljaj Lisine kolumne.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri