10 največjih krivic v zgodovini oskarjev

Številni so si ga zaslužili, a ga niso dobili!

13. 2. 2013

V napetem pričakovanju 85. podelitve oskarjev, ki bo na sporedu 24. februarja, so se v uredništvu revije Lea ozrli v zgodovino podeljevanja najprestižnejših zlatih kipcev v filmskem svetu in ugotovili, da tudi na tej mondeni podelitvi stvari ne potekajo vedno tako, kot bi pričakovali. Naj v nadaljevanju tako spomnimo na nekaj filmov in igralcev, ki bi v skladu s predvidevanji in pričakovanji morali dobiti priznanja, a so domov odšli praznih rok.

Clark Gable

Čeprav je leta 1939 pred kamerami izgovarjal stavke, ki se še danes citirajo kot podporni stebri moderne filmske zgodovine, Clark Gable tega očitno ni počel dovolj dobro, da bi zadovoljil kriterije Akademije. Za vlogo Rhetta Butlerja v klasiki V vrtincu namreč ni dobil oskarja. Še huje, prevzel mu ga je Robert Donat, ki si ga je prislužil z vlogo v romantični drami Goodbye, Mr. Chips. Kdo je Donat? Kakšen čips?

Državljan Kane

Če bi danes nadobudnega filmskega kritika vprašali, kateri je najboljši film vseh časov, bi iz rokava kot kakšen popolno naučen in pripravljen odgovor povlekel klasiko Orsona Wellsa. To pa še ne pomeni, da so tudi leta 1941 filmski strokovnjaki menili, da je misteriozna drama Državljan Kane najboljši film. Nasprotno, podelili mu niso niti oskarja, ki je šel v roke Johnu Fordu za njegovo družinsko dramo How Green Was My Valley. Da bi bila stvar še hujša, je bil Državljan Kane nominiran kar v devetih kategorijah, na koncu pa je osvojil le priznanje za scenarij.

Peter O'Toole

Osem nominacij, nobenega oskarja. Eden od največjih igralcev vseh časov je hkrati tudi igralec z največ 'nerealiziranimi' nominacijami. Jasno, da bi se izognila sramoti, mu je Akademija leta 2003 namenila častnega oskarja, saj resnično ne bi imelo smisla, če bi tedaj že 71-letni O'Toole odšel na oni svet kot zgodovinski poraženec na oskarjih. Častnega oskarja je najprej zavrnil, potem pa jim ga je vendarle uspelo prepričati, naj ga sprejme. Na srečo ga oskar za življenjsko delo ni pokopal – še vedno je živ, zdrav in igra v gledališču.

Glenn Close

Igralka je še vedno preveč aktivna, da bi jo – podobno kot Petra – 'umirili' z oskarjem za življenjsko delo. V nasprotju s svojo kolegico Meryl Streep nikoli ni bila nagrajena s priznanjem Akademije, čeprav je bila v svoji bogati karieri nominirana kar šestkrat. Usodo si torej deli s pokojnima igralkama Deborah Kerr in Thelmo Ritter, oskarjevskima 'poraženkama', ki so ju prav tako vztrajno nominirali, a nikoli nagradili. Niti v kategoriji glavnih niti v kategoriji stranskih igralk.

Razjarjeni bik

Ena od zadnjih priložnosti za Martina Scorseseja, da osvoji oskarja za stvaritve, ki so poskrbele, da je postal eden od največjih režiserjev v zgodovini, je bila nominacija biografske športne drame Razjarjeni bik v kategoriji najboljšega filma. Toda od tega ni bilo nič. Akademija je svoje napake 26 let pozneje kompenzirala z nagrajevanjem bolj inferiornih naslovov iz opusa starega mojstra, kot je triler Dvojna igra. Odličnemu boksarskemu filmu, ki je leta 1980 obeležil konec veličastne avtorske ere ameriških filmskih sedemdesetih let, pa je prestižni zlati kipec prevzela drama Ordinary People, režijski prvenec Roberta Redforda.

Dobri fantje

Deset let pozneje je bil Scorsese ponovno poraženec, za to pa je bila 'kriva' zanimiva konkurenca. Čeprav si je Scorsesejeva biografska kriminalna drama Dobri fantje, s katero se je vrnil v svet gangsterskih filmov, medtem prislužila status klasike, je ostal brez oskarja. Tokrat zaradi vsesplošnega občudovanja avanturistične drame Pleše z volkovi, ki je nastala pod režijsko taktirko Kevina Costnerja. Premoč je moral torej priznati še enemu režijskemu prvencu še enega slavnega igralca.

Reševanje vojaka Ryana

Epska vojna drama Stevena Spielberga, revolucionarni prikaz akcije na velikem platnu, je s svojo zgodbo in močnim patriotizmom ogrela številna srca in si prislužila pozornost vseh 'prerokov', ki so menili, da je oskar za najboljši film neizbežen. Vojak Ryan je domov odšel živ, a praznih rok, saj je oskarja osvojila romantična komedija Zaljubljeni Shakespeare, čeprav še do danes nikomur ni uspelo najti racionalnega odgovora na vprašanje, zakaj.

Šund

Obstaja kakšen boljši film, ki je obeležil indie poetiko postmodernih devetdesetih, kot je remek delo Quentina Tarantina? Ameriški filmski strokovnjaki so očitno menili, da obstaja in da se najboljša filmska stvaritev iz leta 1994 imenuje Forrest Gump. Ta vseameriška komična drama je namreč 'ukradla' priznanje zdaj že legendarni kriminalki Šund. Tarantino je dobil 'tolažilno nagrado' za scenarij, še vedno pa čaka na oskarja za katerega od svojih filmov. Morda se mu letos končno posreči z vesternom Django brez okovov.

Mickey Rourke

Zdelo se je neizogibno – ljubljenec kritikov, občinstva in podeljevalcev nagrad je bil Mickey Rourke, veliki povratnik v veliki športni drami Rokoborec, v kateri je tako rekoč igral samega sebe, in to na način, ki si je zaslužil oskarja. Akademija se ni strinjala in je z zlatim kipcem za vlogo v biografski drami Milk ponovno nagradila Seana Penna, ki je pet let prej dobil oskarja za dramo Skrivnostna reka. Rourke, podobno kot vsi njegovi oboževalci, ni skrival šoka in razočaranja.

Robert Altman

Režiser z največ 'praznimi' nominacijami – sedemkrat kandidat, nikoli zmagovalec. Šele leta 2006 so ga nagradili s častnim oskarjem, ker je bilo pač jasno, da – dokler bo živ – ne bo osvojil nobenega drugega. 20. novembra 2006, torej le nekaj mesecev po tem, ko je dobil zlati kipec za življenjsko delo, je Robert Altman umrl.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri