Sanja Rozman: Pot iz zasvojenosti je mogoča!

3. 12. 2013
Sanja Rozman: Pot iz zasvojenosti je mogoča!

Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka in avtorica knjig s področja zasvojenosti, dopolnjuje bero serije knjižnih uspešnic s trilogijo Umirjenost, Pogum in Modrost.

S trisom delovnih zvezkov predstavlja celovit sistem okrevanja od zasvojenosti ali posledic travme. Medtem ko Umirjenost govori o nalogah, ki naj bi jih vsak opravil na začetku, t.j. najprej spoznal svojo bolezen in nje posledice, da bi se nato s pomočjo knjige Pogum opolnomočil za spust v svoje globine, kjer bo ponovno našel sebe, in se nenazadnje po poti Modrosti v življenju osvobodil bremen preteklosti in zakorakal v novo življenje in boljše odnose.

  • "Bog, podari mi UMIRJENOST, da spremenim stvari, ki jih morem spremeniti, POGUM, da spremenim, kar lahko, in MODROST, da spoznam razliko." - Dr. Rheinhold Niebuhr

Trilogija

Kako prepoznati zasvojenost

Je zasvojenost nekaj, kar se dogaja drugim, in se zato mene ne tiče? Že to, da bereš dotični prispevek (in bi te morda kasneje še kako zanimala tudi Sanjina nova knjiga), kaže, da temu ni tako.

"V resnici se zasvojenost tiče vseh nas," piše Sanja Rozman.

"Vsaj 10 odstotkov ljudi v svojem življenju postane zasvojenih z nečim, pogosto z več kot enim sredstvom. S svojo boleznijo potem ne škodujejo samo sebi, ampak vsej svoji družini, vsem, ki jih imajo radi, ki z njimi delajo in so na kakršenkoli način povezani z njimi. Učili so nas, da je to socialna bolezen, torej nekaj, kar izvira iz samega bistva družbe in kar povratno vpliva na družbo kot celoto."

Večina ljudi odvisnosti sicer še vedno ne vidijo kot bolezen.

Prepričani so, da imamo ljudje vedno možnost izbire. To isto je pred dobrima dvema desetletjema verjela tudi Sanja Rozman, dokler se ni tudi sama prvič od 'blizu' zares soočila z odvisnostjo bližnjega:

igranje na srečo"... je nekega dne moj mož, o katerem sem menila, da ga dobro poznam, prišel domov in izjavil, da je zaigral celo premoženje na igralnih avtomatih. Pa sploh nisem vedela, kdaj je zapadel v to in kako daleč ga je odneslo. Ko mi je razlagal, kako se ni mogel upreti igranju in kako je bilo to močnejše od njega, sem bila prepričana, da mi laže. Nikakor nisem mogla razumeti, zakaj se ni mogel odločiti drugače, saj je bil dovolj pameten in razsoden, da bi lahko predvidel posledice svojih dejanj. In po moje so bile posledice tako hude, da bi vsakogar ustavile in 'streznile'. Njegova dejanja sem si razlagala s tem, da me očitno nima dovolj rad, in bolečina, ki jo je sprožila ta misel, se je zdela brezmejna."

Sanji je pomagal razumeti moževo odvisnost šele terapevt za zdravljenje zasvojenosti. Ta ji je razložil, da gre pri možu za bolezensko stanje in da je potrebno zdravljenje, po drugi strani pa da je ves tisti jok, stok, bes in prepričevanje povsem zaman in brca v temo.

Sanja Rozman je tekom spremljanja zdravljenja moževe zasvojenosti spoznala, da je zasvojena tudi sama in sicer z odnosi. Takrat, v devetdesetih letih in torej še pred časom interneta, se je zakopala v tujejezične knjige na temo zasvojenosti odnosov in spričo bolestnega manjka tovrstne literature v slovenščini sama napolnila prostor s štirimi svojimi knjigami o nekemičnih odvisnosti, sama pa postala terapevtka za tovrstne odvisnosti.

V tvojo dušo vidi tisti, ki ti je enak

Zakon Sanje Rozman zaradi moževe nemoči premagati svojo odvisnost ni zdržal pritiskov, zato pa je Sanji vlil moči, da se je soočila s seboj in pomagala številnim ljudem, ki jih je srečevala v naslednjih dvajsetih letih. V svoje knjige je njihove zgodbe, seveda s spremenjenimi osebnimi podatki, tudi vključevala, da bi tako ilustrirala včasih suhoparno vsebino:

"Nihče ne more tako dobro pogledati v dušo zasvojenega kot tisti, ki mu je enak. Načelo, da govorimo zasvojeni isti jezik in lahko globoko sočustvujemo z drugimi zasvojenimi, je eden od temeljev sistema zdravljenja po principu Anonimnih alkoholikov, in na tem sloni tudi moj način zdravljenja."

Na poti do ene najbolj znanih terapevtk za zdravljenje odvisnosti se je učila od številnih drugih terapevtov in učiteljev, prav vse, o čemer danes uči druge, pa je najprej izkusila na lastni koži. In učila se je od najboljših. Med drugim je bil eden od njenih učiteljev dr. Janez Rugelj, od katerega se je učila o zahrbtnosti zasvojenosti in o tem, kako težko je ponovno zgraditi zaupanje,  dr. Zoran Milivojevič jo je spoznal s transakcijsko analizo, da bi se nato sama poglobila še v vedenjsko-kognitivno terapijo, obiskovala tečaje pri bioterapevtu Domančiću in študirala skupinsko psihoanalizo. Izobraževala se je tudi o psihoterapevtski tehniki EMDR, da bi jo povsem spremenilo srečanje z dr. Patrickom Carnesom, stokovnjakom za zdravljenje seksualne zasvojenosti.

Prva izmed knjig v trilogiji, ki ji bosta prihodnje leto sledili drugi dve, je tako izjemen prerez vsega, kar je v vsem tem času spoznala, proučila in na terapevtski poti srečala.

Eno od velikih spoznanj, ki nam lahko pomaga bolje razumeti vzvode vseh vrst odvisnosti, ki smo jim priča, je gotovo dejstvo, da so tako alkoholizem (kot najbolj znana odvisnost), pa tudi druge zasvojenosti dejansko družinske bolezni.

"Dejansko gre za obliko nevroze, ki nastane v otroštvu in se manifestira v odnosih, zlasti ljubezenskih, v odraslosti."

Rojeni v svet zasvojenosti

Sanja Rozman ne verjame, da se otrok rodi kot nepopisan list:

".... na svet pride po devetih mesecih nosečnosti, med katero preko materinega telesa podoživlja njena čustva. Rodi se v družino, ki ima svojo zgodovino, svoje težave in svoje značilne oblike odnosov. To je sprva ves njegov svet. Starši so tisti, ki mu 'naložijo prvotni program' kot iz trgovine prinesenemu računalniku, ki ga je treba šele usposobiti za delo. Samo da smo ljudje bitja, ki potrebujemo kar osemnajst ali več let življenja, preden vsi potrebni 'programi' funkcionalno delujejo in se lahko osamosvojimo. Poleg nujnih 'programov', brez katerih ne bi zmogli preživeti, imajo starši moč, da naložijo tudi disfunkcionalne 'programe in motnje', ki so jih morda že sami podedovali od svojih staršev. Otrok nima možnosti 'pogleda od zunaj', s katerim bi lahko zvarnil škodljive programe: vse, kar rečejo in naredijo starši, je sprejeto kot sveta resnica. Vsaj do pubertete, ko pa se poskuša včasih upreti tudi koristnim 'programom', da bi zmogel slednjič odrasti."

Odraščanje seveda ovirajo tudi težki travmatični dogodki, ki v takšnih družinah niso redkost in ki čustveno pohabijo otroka ter ovirajo njegovo samostojnost. Pogosto se prizadeti posamezniki teh travm kasneje ne spominjajo ali pa je spomin nejasen, saj je pod vplivom stresnih hormonov moten proces zapisovanja spomina.

Prav neurejeni odnosi v zasvojenski družini so tudi podlaga za nešteto vsakodnevnih zapuščanj in nasilnih dejanj. Otroci se prilagodijo, kot vedo in znajo, da bi preživeli. Ko odrastejo, so ti načini vedenja zanje 'druga koža' in menijo, da imajo pač tak značaj. 

"Vendar gre za naučene obrambne strategije, ki so posledica vsega, kar se dogaja v zasebnosti zasvojenske družine v odnosih med družinskimi člani. Pri otrocih alkoholikov ali drugih zasvojenih se v odraslem življenju pojavljajo tipični vzorci vedenja, ki se kasneje v življenju lahko zapletejo v nekemične ali kemične zasvojenosti."

Prav te vzorce vedenja v prvi od treh knjig, Umirjenost, natančno prepozna in analizira Sanja Rozman. V knjigi se tako loti vseh vrst odvisnosti: od zasvojenosti z odnosi, s seksualnostjo, hrano, hazardiranjem, sodobnimi elektronskimi mediji ter delom, denarjem, zadolževanjem in tveganjem.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"