Rak prsi: Zgodi se lahko tudi tebi – zdaj!

Ne dogaja se le starejšim ženskam – za njim zboleva tudi vedno več mladih. 27-letna Jana Koteska je premagala raka, za katerega še njena zdravnica ni verjela, da jo je napadel.

4. 10. 2010

Manekenka, ki je za Giorgia Armanija hodila po Milanskih modnih brveh, absolventka visoke šole za dizajn, modna oblikovalka s svojo kolekcijo, predeluje pa tudi stara oblačila v nove kreacije ter je sploh dejavno in pozitivno dekle, je prejšnjega decembra izvedela, da ima raka prsi!

Jane ni nič bolelo. Počutila se je izvrstno, bila je na vrhuncu svoje kariere, tik pred diplomo, srečno zaljubljena. Na prsih je odkrila bulico, in ker je čutila, da je nekaj narobe z njo, je šla takoj k zdravnici. Ta jo je potolažila, da ni nič, saj je še zelo mlada – da je to bulica žlez, ki so se zamašile, da pa naj jo opazuje. ''Ker je bila ves čas enaka, nisem naredila ničesar.

Čez malo manj kot leto se je bulica nenadoma močno povečala in vrnila sem se k zdravnici. Ta je še vedno trdila, da ni nič, a mi je dala napotnico za preiskavo. Na Oddelku za bolezni dojk so mi pregledali tkivo in ugotovili, da imam raka,'' pravi Jana in dodaja, da vedno poslušaj sebe in vztrajaj pri svojem.

Sumila je, da ima raka …

… a ko ji je to potrdila zdravnica, je bil vseeno velik šok. ''Ko raziščejo tkivo, te po telefonu oz. pošti obvestijo, da je vse v redu. Tudi mene so poklicali in rekli, naj pridem nazaj. Ko sem prišla k zdravnici, je hodila po sobi, ni vedela, kako bi začela. Tišino sem prekinila z: ''Ni dobro, ne?'' in odgovorila mi je: ''Ne. Je hujše, kot smo mislili. Pokazalo je pozitivno za raka.'' Počutila sem se, kot da sem v filmu. Ona mi je razlagala, kaj vse se bo zdaj zgodilo, meni pa se je naenkrat svet obrnil na glavo.''

Naslednji dan so k zdravnici prišli vsi: Jana, njena mama in oče ter fant. Še enkrat jim je povedala, kaj vse se bo dogajalo v prihodnjih mesecih. Takrat so se začeli spraševati tudi, ali bo izgubila lase. ''Ja, verjetno jih bo izgubila,'' je potrdila zdravnica, saj kemoterapija napade vse celice, ki se hitro delijo, in lasje so med njimi.

''Res sem jih izgubila. Izgubila sem tudi obrvi in trepalnice. A vsako jutro sem se naličila in ljudje sploh niso opazili. Zelo pomembno se mi zdi, da se takrat ne zapustiš. Že tako se smiliš sami sebi, že tako je dovolj hudo, tebe pa pravzaprav nič ne boli in nisi videti bolan, to se vidi šele takrat, ko izgubiš lase. In če se v vsem tem, kar se ti dogaja, še zapustiš, je zate vse le slabše, zato je tako pomembno, da se kljub vsemu počutiš lepa. Kupila sem lasuljo, frizer mi jo je postrigel, da je pristajala mojemu obrazu. Imela je frufru do obrvi, ker jih nisem imela, in nihče ni videl, da je z mano kaj narobe. Ljudje so me pozdravjali: O, si si pobarvala lase, si se postrigla, res ti pristaja!''

Prijateljice so jokale, starejši so jo spodbujali

Ko je Jana povedala prijateljicam, da ima raka prsi, so jokale. Bale so se, da jo bodo izgubile. Pri starejših in sorodnikih je bilo drugače – vedeli so, da ne bo kar umrla, da se rak da ozdraviti, vsak je poznal kakšno žensko, ki se je pozdravila, in od njih je dobila tudi precej informacij.

Fant pa je prevzel vlogo zaščitnika

''Prvi teden, ko so bile vse preiskave, je držal vse v svojih rokah, se pogovarjal z vsemi zdravniki, imel vse papirje v rokah. Jaz sem mu le sledila. Tudi moji starši so bili velikokrat zraven, on pa vedno, imel je svoj seznam vprašanj, on je naročil neko knjigo po spletu, on je spraševal druge, klical ljudi, ki bi mi lahko pomagali. Nikoli nisem prišla k nobenemu zdravniku na onkologijo, ne da bi bil on zraven. On je zraven.

To je to,'' je z nasmehom sreče povedala Jana in dodala: ''Je pa res, da ima tako službo, da si to lahko privošči.'' Tako Jana kot njen Matjaž pravita, da ju je Janina bolezen le še bolj povezala. Matjaž nam je povedal, da si je že na začetku zadal, da bo šel z njo skozi celotno zdravljenje do konca in ji stal stoodstotno ob strani – da to narediš, če imaš človeka rad in ti ni vseeno, kaj se dogaja z njim.

Na modni brvi z lasuljo …

Janine kemoterapije so trajale od decembra do aprila, maja pa je imela operacijo. Kljub hudi bolezni in težkemu zdravljenju je skušala živeti svoje vsakdanje življenje.

''Nekaj dni po kemoterapiji si popolnoma na tleh, zelo ti je slabo, bruhaš, takrat res nisem mogla ničesar. Ko pa sem se počutila dobro, sem živela in delala enako kot prej. Ker sem študentka in nimam 'bolniške', se ni nič spremenilo. Mogoče mi je pomagalo prav to. Nisem šla iz okolja, v katerem delam, kar je prav gotovo za nekatere velik šok in nenehen opomin, da so zelo bolni, poleg tega morajo vsem razlagati … Je pa res, da sem po zadnji kemoterapiji, ko sem imela občutek, da je vsega konec, pretiravala in me je zvilo. Imunski sistem je od kemoterapij porušen in nalezla sem se prehlada – dobila sem povišano temperaturo in bilo je grozno! Tudi vstati nisem mogla. In tako sem pristala sredi noči na urgenci.''

… in brez svojih dojk

Odstranili ji niso le dojke, v kateri je rasel tumor, temveč obe, saj obstaja precejšnja možnost, da bi se rak razširil še na drugo. ''To svetujem vsem, saj poznam ženske, ki so jim odstranili eno dojko in se jim je čez nekaj let rak pojavil še na drugi.''

Po operaciji je bilo kar hudo. ''V bolnišnici sem bila ves teden, nisem se mogla veliko premikati, ker me je v prsnem košu vse tiščalo, ko sem prišla domov, pa je bilo lažje in po 14 dneh sem že šibala,'' je povedala nasmejana Jana.

Zdaj ima pod kožo še vstavljene vrečke, napolnjene z vodo, ki raztegujejo kožo (že zdaj je videti, kot da je pod modrčkom vse naravno), dokler ji plastični kirurg ne bo vsadil pravih silikonskih vstavkov in Janine prsi (z bradavičkami vred) bodo prav takšne, kot so bile pred odstranitvijo. Pred operacijo jo čakajo še obsevanja, na katera ji sicer ne bi bilo treba iti, ker so rezultati zelo dobri, vendar Jana meni, da je bolje, da naredi več kot manj …

Jana verjame, da vse bolezni pridejo iz duševnosti …

''Morda sploh ne veš, da te nekaj zelo mori, ali pa se ti je zgodilo kaj hudega. Ko ne upaš tega povedati navzven, temveč tlačiš navznoter. Meni je pred dvema letoma močno zbolela sestra. Takrat se mi je porušil svet, ne zdaj! Zavedam se, da imam genetsko tudi jaz verjetno enake možnosti, prepričana pa sem, da tudi če imaš genetske dovzetnosti, se mora zgoditi nekaj, kar to spodbudi. Jaz se takrat nisem z nikomer pogovarjala o tem, preveč mi je bilo težko. Izrazilo se je drugače – z mojo boleznijo. Zdaj veliko bolj verjamem v alternativo. Meni so pol pomagala zdravila, pol pa pozitiven odnos do vsega. Če nimaš želje in zaupanja vase, da boš to premagal, ne bo šlo.''

… in da smo sami odgovorni za svoje zdravje

''Šla sem k ljudem, ki se ukvarjajo z energijami in za katere sem čutila, da so pravi zame po priporočilih. Gledam tudi, da se čim bolj zdravo prehranjujem, uporabljam naravno kozmetiko, omislila si bom tudi telovadbo, kar je težko, ker sem čisti antišportnik, a vem, da je gibanje nujno potrebno. Zdaj sem si kupila psa in hodim na sprehode … Berem knjige za osebnostni razvoj. Zanimivo se mi je zdelo branje o tem, da za vsako bolezen obstaja neki vzorec vedenja, tudi če je potlačen in ne veš zanj.''

Jana svetuje vsem cosmopolitankam

Redno se pregleduj, in če opaziš kakršnekoli spremembe, pojdi k zdravniku in vztrajaj, da te bo poslal na preglede, če misliš, da je res kaj narobe. In poslušaj samo sebe! Zdravje vzemi v svoje roke ter ga ne prelagaj na zdravnike in tehnologijo, ker oni ne zmorejo vsega. Zelo veliko moramo narediti sami!

Jana pravi, da je z boleznijo le pridobila.

''Ne počutim se, kot da bi kaj izgubila. Odvisno pa je tudi od osebnosti; sem človek, ki gleda na take stvari zelo pozitivno in iz vsake izkušnje se nekaj naučim. Zame to ni slaba izkušnja – meni je ta bolezen dala zelo veliko. Daje mi drug pogled na življenje: danes si, jutri te ni, zato delaj stvari, kot jih želiš, da se uresničiš, da delaš tisto, kar te veseli, da uživaš v stvareh, da se veseliš čisto preprostih stvari. Pomembno je to, da imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo radi, ki te podpirajo v tvojih stvareh, in ne, da imaš najnovejše to in to.

Zdaj imam še več energije, bolj sem zadovoljna s sabo, z dogajanjem okoli sebe. Mogoče se tako počutim tudi zato, ker prej pol leta nisem imela nič energije in jo imam zdaj spet. Vsekakor pa sem začela na novo živeti. Prvič v življenju sem kratkolaska. Tako mi je fajn, da sem prav hvaležna za takšno preobrazbo. Že davno bi morala vzeti škarje in lase odrezati.''

Odgovori strokovnjakinje

Zate smo pripravili vprašanja in odgovore o tej zahrbtni bolezni

  • Kaj je rak dojke?

Naše celice rastejo, se razvijajo pa tudi umirajo pod vplivom genov. Če je kakšen gen poškodovan, ne glede na to, ali je poškodovan podedovan ali so vzrok poškodbe zunanji vplivi, ne more primerno 'komunicirati' s celico, ki si zato lahko narobe razloži njegove signale in začne nenadzorovano rasti, iz česar lahko nastane tumor. Za nastanek tumorja je dovolj, da samo ena celica izgubi nadzor nad svojim razmnoževanjem. Takšne celice tumorja se vsak dan ustvarjajo v našem telesu, vendar jih imunski sistem prepoznava in uničuje. Težava nastane, ko je imunski sistem preobremenjen in se ne more pravočasno odzvati. Zato je življenjski slog, ki vključuje zdravo prehrano, nadzorovanje stresa ter skrb za duševnost in telesno zdravje eden od glavnih dejavnikov dobrega delovanja imunskega sistema.

  • Kdaj k zdravniku?

Če na dojkah opaziš rdečino, oteklino, ugreznjeno kožo ali bradavico, spremembo kože (pomarančasta, zgubana koža), obišči osebnega zdravnika ali ginekologa, ki te bo napotil na ustrezne preiskave. S tem pregledom ne odlašaj. Raka, ki je odkrit v zgodnji fazi, je mogoče zelo učinkovito zdraviti.

  • Kdaj in s čim naj si pregledujem dojke?

Dojke si pregleduj enkrat mesečno, najbolje 10. dan po menstruaciji. Pozorna bodi na vse spremembe, ki se s ciklusom ne spreminjajo, pa naj bo to pod prho, ko z namiljeno roko najlažje drsiš po telesu, ali s posebnimi pripomočki – pomembno je le, da se pregleduješ redno!

  • Mama ali sestra je zbolela za rakom dojke!

Spadaš v skupino žensk, ki so bolj ogrožene za nastanek raka dojk. Oglasi se pri osebnem zdravniku ali ginekologu in se z njim posvetuj o nadaljnjem ukrepanju. Če si v tabelici odkljukala katerokoli trditev, spremeni svoj življenjski slog – zdaj!

  • Na kakšen pregled naj grem?

Mamografija je najučinkovitejša diagnostična metoda za zgodnje odkrivanje raka dojk, žal pa so pri mlajših od 50 let dojke pod vplivom hormonov, in zato manj pregledne na mamografskih posnetkih. Na mamografijo jih zdravniki napotijo le, če spadajo v skupino z večjim tveganjem za nastanek raka dojk. Ultrazvok dojk je diagnostična preiskava, ki se uporablja pri ženskah, mlajših od 35 let. Uporabljajo ga tudi pri nosečnicah, pri katerih je mamografija manj uspešna in zaradi rentgenskega sevanja tudi neprimerna.

  • Ali mi mora ginekolog pregledovati tudi prsi?

''Pregled prsi pri ginekologu sodi v okvir rednih ginekoloških pregledov in je natančno opredeljen v navodilu za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva. Če ginekolog pregleda ne opravi v celoti, ga na to opozori,'' opozarja Govc Erženova.

  • In če me zdravnik na hitro odslovi z besedami, da ima vsaka mlada ženska kakšno bulico?

''To ni strokovno, odgovorno in verjetno. Zdravnik mora imeti za takšno trditev trdne dokaze, ki jih lahko pridobi samo z natančnim kliničnim pregledom in ustreznimi preiskavami,'' pravi Govc Erženova in svetuje, da v takšnem primeru poiščeš zdravnika, ki mu lahko zaupaš.

  • Ali zdravljenje raka dojke pomeni, da ostanemo brez dojk?

Če je možno, bo kirurg odstranil le tumor z delom okoliškega zdravega tkiva. Ohranitev dojke ni možna, kadar je tumor velik ali če je v dojki več tumorjev. Pri odstranitvi dojke je možna rekonstrukcija dojke, ki jo lahko naredijo takoj ali pa jo odložijo na poznejši čas.

Včasih je treba odstraniti tudi pazdušne bezgavke, kar lahko povzroči omejeno gibljivost rame, moteno občutljivost kože v pazduhi in nadlakti, pogostejše otekanje roke (limfedem) ter večjo občutljivost celotne roke za okužbe in kronične bolečine.

  • Ali bom lahko imela otroke, če dobim raka dojke?

Različne oblike zdravljenja lahko zmanjšajo možnosti za zanositev, saj so posledice zdravljenja lahko zgodnja menopavza ali neplodnost kot posledica kemoterapije, zato je pomembno, da se pogovoriš z onkologom in ginekologom, kako bo zdravljenje vplivalo na plodnost in kaj lahko naredi za ohranitev oziroma povrnitev plodnosti po zdravljenju. Pogovorita se tudi o shranjevanju genetskega materiala in postopkih zunajtelesne oploditve.

Reši test: sem dovzetna za raka prsi?

  • kadim
  • imam preveč kilogramov (zdrava prehrana, ki vključuje najmanj 400 g sadja in zelenjave na dan ter čim manj mesa in živalskih maščob, varuje pred nastankom raka prebavil, dojke, maternice in prostate)
  • ne gibljem se dovolj (redna telesna dejavnost zmanjša tveganje za 30–40 %)
  • rada popijem kozarček več kot manj (s tem tvegaš kar za 32 % in več)
  • prvič sem (bom) rodila po 30. letu
  • nisem (še) dojila (dojenje zmanjša tveganje za 10 %)
  • imam mutacijo genov BRCA 1 in BRCA 2

Če si odkljukala katerokoli trditev, razmisli o ukrepih!

Petra Arula

Za strokovno pomoč in pregled članka se zahvaljujemo prim. asist. Jani Govc Eržen, dr. med., specialistki splošne medicine, predstojnici Zdravstvene postaje Vojnik-Dobrna in članici strokovnega odbora Europe Donne – slovenskega združenja za boj proti raku dojk.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri