"Prosim vas, otrok nikar ne silite jesti!" (Izpoved dekleta z bulimijo)

“Bila sem totalno na tleh … Potrebovala sem pomoč in se ji hkrati na daleč ogibala. Dolgo je trajalo, kar pet let … Zdaj je z mano vse O.K. in upam, da sem za vedno rešena bulimije.”

"Prosim vas, otrok nikar ne silite jesti!" (Izpoved dekleta z bulimijo) (foto: Profimedia) Profimedia
20. 7. 2015

Z Evo sva se srečali jeseni, po njenem telefonskem klicu, da mi želi vrniti pred leti izposojeno knjigo Psihologija spoznavanja.

“Veš, takrat sem upala, da bom v tej knjigi odkrila, kaj se dogaja z mano. Naslov je bil tako obetajoč …"

Evina zgodba je le ena tistih, ki jih beremo v tisku, toda v svojem bistvu je vendarle drugačna vsaj iz dveh razlogov: v procesu zdravljenja je namreč dekle samo prepoznalo vzroke težav, o bulimiji in težki osebni izkušnji pa je pripravljena tudi na glas spregovoriti.

“Hočem pomagati, kakorkoli že …” pravi.

Stala sem gola pred ogledalom in jokala

Bilo mi je trinajst let. Nekako v tem času sem dobila tudi menstruacijo. Moje telo je začelo oblikovati prve obline. Zdelo se mi je, da me napihujejo nevidne sile, me nasilno spreminjajo in mi jemljejo otroštvo.

Mama mi je ob priliki rekla:

“Vsak dan postajaš bolj ženska, a paziti moraš, da ne boš debelinka kot jaz. Porod mi je škodil … in vse, kar dam v usta, se spremeni v novo zalogo maščobe. Upam, da si po konstituciji očetova, da nisi podedovala mojih maščobnih genov …”

Ob njenih besedah sem se dobesedno zgrozila. Zvečer sem gola stala pred ogledalom in jokala.

Napete prsi, zaobljena zadnjica … Če sem roki dvignila nad glavo, sem komaj opazila linijo reber. Trdno sem sklenila, da bom zaustavila svoj telesni razvoj. Za vsako ceno!

Odločila sem se, da bom jedla samo enkrat na dan, in še to le pol običajnega obroka. Vzdržala sem le dan, dva … Potreba po hrani me je dobesedno obsedla. Kar naprej sem bila lačna.

Bilo mi je jasno, da moram odkriti drug način hujšanja: se najesti in potem vsebino izbruhati … Sprva ni bilo preprosto, a potem … človek se vsega navadi.

Prve dni sem bila po nasilnem bruhanju precej izčrpana; pogosto sem zaripla v obraz sredi dneva zaspala. Jedla in bruhala sem petkrat, včasih tudi do sedemkrat na dan. Ni bilo redko, da sem se zbudila sredi noči, se najedla in potem bruhala.

Praznjenje želodca je vedno terjalo novo hrano. Vendar ne takoj. Par ur se je dalo vzdržati. Kmalu sem ugotovila, da ima moja strategija zaželen učinek.

V enem tednu sem shujšala tri kilograme, čeprav sploh nisem hodila na veliko potrebo. Posegla sem tudi po odvajalih. Za vsak slučaj, če morda ne bi popolnoma izpraznila želodca, sem z obilo vode po bruhanju zaužila nekaj tablet laksativov in diuretikov.

Nikomur nisem dovolila vstopiti v moj svet

Shujšanost je najprej opazila babica. Komentirala je, da se je moja mama v mojih letih začela obliti, jaz pa sem vsak dan bolj tenka. Pripomnila je, da to ni v redu, medtem ko se je mama – ničesar sluteč – veselila, da bomo imeli pri hiši manekenko. To me je še dodatno podžgalo. Le kaj je pri trinajstih lepšega od misli na odrske luči? Dobila sem potrditev, da sem na pravi poti.

V naši družini ni bilo časa za poglobljeno opazovanje drug drugega. Šest let mlajši brat je bil še premajhen za zaznavo sprememb na mojem telesu in v vedenju.

Starša sta bila v službi do poznega popoldneva, babica pa je gospodinjila in skrbela za red. Moja soba, s straniščem in kopalnico v mansardi, je bila dovolj odmaknjena od nepoklicanih opazovalcev. Po vsakem obroku sem šla naravnost gor in izpraznila želodec.

Nasilje nad telesom se je kmalu poznalo tudi v vedenju, v moji psihi, podrlo se je tudi hormonsko ravnotežje. Po več mesecev nisem imela menstruacije, česar sem bila še posebno vesela.

Spremembo sem opazila tudi na zobeh – postajali so sivo rumeni. Pozneje sem zvedela, da zaradi želodčne kisline, ki je med bruhanjem prihajala v stik z ustno votlino.

Postajala sem utrujena, brezvoljna, nergava in vse bolj depresivna. Prag občutljivosti za zunanje dražljaje je bil nevarno znižan posebno spomladi. Starši so to pripisovali pubertetni muhavosti. Bili so dnevi, ko sem resno razmišljala o koncu življenja … Proti koncu osmega razreda me je psihologinja povabila na pogovor. Bila je zaobljena gospa.

Nisem ji zaupala, saj me ne bi mogla razumeti, ko pa je bilo videti, da tako lahkotno prenaša svojo okroglo ženskost.

Profesorji na gimnaziji se v zunanjost deklet niso vtikali, med sošolkami pa sem opazila zavidljive poglede na mojo okleščeno postavo, ko sem v tesno oprijetih kavbojkah paradirala po hodnikih. Pravih prijateljic nisem imela, saj nikomur nisem dovolila, da bi stopil v moj svet.

"Jaz ti ne morem biti terapevt"

Prvi fant me je večkrat pohvalil, da sem dobra bejba, le da sem v obraz preveč bledo siva. Dopolnila sem ličenje in prikrila bolno polt. Po treh mesecih me je pustil in začel hoditi s sošolko, ki je med nami veljala za pravo bajso, toda bila je vedro in simpatično dekle, življenje je dobesedno vrelo iz nje.

Tudi drugi fant me je kmalu zapustil. Sprva se je precej ukvarjal z mano, me vodil v družbo, toda bila sem kronično slabe volje.

Nič ni naredil prav. Čeprav sem bila vanj zaljubljena, sem ga večkrat prizadela, ker sem bila v sebi nenehno apatična in nesrečna. Sledilo je še nekaj zvez, a vse so propadle. Zdaj vem, da sem bila skrajno nemogoča. Po vsaki propadli zvezi sem zapadla v stanje popolne razvrednotenosti in obupa.

Vedno je dolgo trajalo, preden sem se za silo pobrala. V Mateja sem se zagledala na prvi pogled. Bil je študent četrtega letnika medicine.

Tako močno sem se zaljubila, da sem pozabila na bulimijo, toda zredila se vseeno nisem, ker zaradi zaljubljenosti itak nisem skoraj nič jedla.

Po sošolki sem mu sporočila svoja čustva. Povabil me je v kino, na popoldansko predstavo. Bila sem presrečna, v devetih nebesih, a ne za dolgo … Po kinu sva šla na pijačo. Bil je prijazen in odkrit fant, drugačen od prejšnjih.

Povedal mi je, da nima dekleta, a da z menoj ne bi mogel razviti globljega odnosa, ker ... nisem njegov tip ženske, da pa bova lahko čez čas, ko se bodo moja čustva polegla, prijatelja, a več gotovo ne.

Komaj sem našla moč, da sem ga vprašala, kakšne ženske so mu sploh všeč.

“Na zunaj nič posebnega. Ne dajem prednosti višini, barvi las, oči, a dekle mora delovati ženstveno: graciozno, toplo, prijazno, ustvarjalno …

To, da zunanjost ni pomembna, je namreč laž. Veliko ljudi prikriva dejstvo, da fizičnost izzove prvi vzgib, ki vzbudi interes, da se za nekom sploh obrnemo, ga pogledamo v oči, se mu nasmehnemo.

Z zanikanjem videza hočejo naglasiti svoj ’veliki duh’ v pohabljenem telesu. Sprenevedajo se, da zunanjost ni pomembna …”

Besede o pohabljenem telesu so me vrgle iz tira.

Danes vem, da ni mislil dobesedno, a takrat, v afektu, sem bila osebno prizadeta. Pobesnela sem. Komaj me je umiril, toda izrečenih besed ni vzel nazaj.

Nasprotno: zelo odločno mi je rekel, da sem anoreksična ali bulimična.

“Zunanji videz odraža duševnost. Tvoja reakcija na moje besede prav to prepričljivo potrjuje. Ljubezni ni mogoče izsiliti, to vendar veš. Jaz ti ne morem biti terapevt. Kot bodoči zdravnik se bom specializiral v smeri kirurgije in ne psihiatrije … in moja ženska, moja žena bo izžarevala ženstvenost …” so bile zadnje besede, ki se jih spominjam. Ne vem, kako sem takrat prišla domov. Vso noč sem jokala in šele nekaj tednov pozneje začela trezneje razmišljati o relaciji med mano in fanti.

Jesti nisem mogla več, šla sem v bolnišnico

Za seboj sem imela skoraj pet let bulimije. Vmes sem nasilno bruhanje tu in tam za nekaj tednov opustila, za par kilogramov popravila težo in se znova vrnila na isto pot. Po Matejevi zavrnitvi sem bila dolgo globoko ranjena. Zadnji letnik gimnazije sem komaj spacala s popravnimi izpiti. Poleti, pred vstopom na univerzo, sem ga znova srečala v mestu. Bil je s prijateljico mojih let. Ni me videl.

Dekle je imelo dober meter in pol in najmanj petinšestdeset kilogramov. Pomislila sem: kakšna bajsa! Od daleč sem ju dolgo opazovala. Bila sta kot golobčka.

Čeprav njunega pogovora nisem slišala, sem zaznala prelivajočo se nežnost, zaupanje in strast. Po tistem sem padla v hudo depresijo, se zaprla v svojo sobo in zelo resno zbolela. Izvidi so bili porazni: podhranjenost, nenormalna raven kalija, porušeni elektroliti, aritmija, da psihičnega stanja sploh ne omenjam … Jesti sploh nisem več mogla.

Morala sem v bolnišnico.

Prvi letnik faksa je zdrsel mimo … Zdravljenje pravzaprav še ni povsem končano. Še vedno obiskujem psihoterapijo.

Po sedemmesečni hospitalizaciji sem popravila težo (pri 172 centimetrih sem ob odhodu iz bolnišnice tehtala 53 kilogramov, zdaj, po dveh letih, jih imam 57). Občasno še vedno zapadem v depresije, a vse redkeje, kar mi daje upanje, da bo še vse dobro.

Menstruacijski ciklus je urejen; spremenila sem pogled na življenje. Pri študiju mi gre dobro. Moj sedanji fant, kolega s faksa, me spodbuja, veseli se vsakega novega grama moje teže.

“Pravi moški si želimo žensko, in ne podhranjenih otročajev,” mi pravi. Včasih mu ugovarjam, da so manekenke vendarle zelo lepe. Vzame me v naročje in mi strpno razloži svoj pogled na lepoto. Vsakič sem mu neizmerno hvaležna.

Poznam vzroke, a nikogar ne obtožujem

Moja mama je že od nekdaj debeluška. Svoje zunanjosti ni nikoli sprejela. Vsako jutro pred službo se je tehtala in se glasno jezila na svojo postavo. Od malega sem čutila, da je debelost največji problem življenja. Pokojna babica je bila odlična gospodinja, a žal ni poznala prehrambnih potreb ljudi, ki opravljajo intelektualno delo. Kuhala je za težake, za gozdne delavce.

Oče in brat imata drugačen, bolj dinamičen metabolizem, mama pa kalorij ne porabi tako hitro. V procesu mojega zdravljenja je tudi ona spremenila odnos do hrane in brez diete precej shujšala.

S spremembami prehrambnih navad smo se vsi v družini nekako kultivirali. Jemo več sadja in zelenjave, poznamo pravila kombiniranja hrane, nekatere jedi pa smo popolnoma opustili. Sladic, sladkih kompotov, štrukljev in sploh močnatih jedi ni več na mizi.

S starši se veliko pogovarjamo; v mojem otroštvu si nismo bili nikoli tako blizu. V svoji sobi se zadržujem le med učenjem in spanjem, sicer sem spodaj s starši. Pomagam pri gospodinjstvu in se v vseh pogledih učim biti ženska.

Tudi misel na svoje lastne otroke me vse bolj privlači. Razlogov za mojo bolezen je bilo gotovo več, toda najbolj viden je bil mamin vzgled, njen odpor do lastnega telesa, ponavljan dan za dnem, vse moje otroštvo, do konca gimnazije. Bili pa so še drugi vzroki.

V družini sem prvorojenka. Oče si je zelo želel sina. Pred bratovim rojstvom, torej do mojega šestega leta, me je vzgajal po moško. Kupoval mi je avtomobilčke, pištole na vodo, pikado in mi razkazoval notranjost avtomobila …

Učil me je streljati z lokom in sploh samo fantovske igre. Po bratovem rojstvu sem se počutila odrinjeno, ker je oče vso pozornost namenjal le njemu.

Izgubljala sem zaupanje vase in se vse manj cenila. Globoko v sebi sem hotela ostati otrok brez odgovornosti. Jezile so me tudi občasne mamine prošnje, naj popazim na bratca, češ da sem ženska in da bom nekoč tudi sama mama. To je bilo seveda zadnje, kar sem si želela.

Misel, da bom postopno odrasla in imela otroke, mi je vzela vso energijo, vso voljo do življenja.

Predvsem se obračam na starše

Navsezadnje sem v osebno izpoved privolila prav zato, da bi preprečila izkrivljen pogled deklet na odraščanje, da bi pomagala vsem s podobnimi težavami.

Predvsem se obračam na starše. Bodite pozorni na vsako spremembo doraščajočih hčera, na njihov videz in vedenje. Iz izkušenj vam povem, da znamo dekleta svojo bolezensko strategijo dobro skriti. Zlahka vas je zavesti.

Odnos do telesa in duše se oblikuje v družini. Nikar ne pričakujte, da se bodo dekleta tega naučile v šoli ali iz knjig. In prosim vas: otrok nikar ne silite jesti!

Spodbudite jih, da bodo sprejeli svoj videz, se veselili dozorevanja in tudi odgovornosti, ki jo odraščanje prinaša. Kuhinja in hrana naj ne bosta središče (in zatočišče!) družine. Vzemite si čas za vsakodnevna kramljanja.

Tudi če puberteta še tako zaostri odnose v družini, so navsezadnje starši tisti, ki s svojimi stališči in z dejanji izkazujejo, da so vredni spoštovanja svojih otrok. Jeza, zavračanje, celo poniževanje in zmerjanje so uničujoči za vse člane družine.

Izjemno pomemben je odnos med materjo in hčerjo. Kako naj se dekle veseli odraščanja, če mama vsak dan sproti izraža nezadovoljstvo nad svojo podobo?

Zelo pomembno je tudi ravnanje očeta, njegov odnos do žene in enakovredno sprejemanje otrok obeh spolov. Spoštovanje staršev zgolj zato, ker so starši, otrok ne odvrne od kritične presoje.

Menim, da je tako edino prav in dolgoročno zdravo za celotno družbo. Poznam gospoda, ki so ga polna usta boja za demokratične pravice, toda domače razmere so popolno nasprotje njegovih govoranc.

V družini je pravi tiran, ki ima vedno svoj prav. Hči mu direktno pove, da je blefer … Strašno je prizadet, češ da ga javnost vendar visoko spoštuje, lastni otrok pa omalovažuje njegova prizadevanja. Razumljivo: javnost ga vidi le na odru in pozablja, da je oder namenjen igralcem …

Kam po pomoč?

Če ti ali kdo od tvojih bližnjih potrebuje pomoč, se obrni na organizacije, ki izvajajo programe, namenjene osebam z motnjami hranjenja.

Napisala: Zvezdana Majhen

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri