Našli ‘kontrolni center’ za apetit

Britanski znanstveniki so locirali možganske centre, ki nadzirajo, koliko hrane zaužijemo.

16. 10. 2007

Nedavna študija, ki sta jo izvedli univerza in kraljevska akademija v Londonu, s svojimi izsledki obljublja skorajšnji razvoj novih, ciljanih načinov zdravljenja debelosti, ki brez dvoma postaja eden od najbolj perečih zdravstvenih problemov zahodne civilizacije.

Verižna reakcija v možganih

S pomočjo slikanja možganov so dokazali, da hormon PYY, ki pri človeku regulira apetit, sproža precej kompleksnejše možganske aktivnosti, kot so domnevali do sedaj. Izkazalo se je, da se v možganih ne aktivira le ‘primitivnejši’ del možganov, kjer naj bi bil sedež za občutek lakote in sitosti, temveč tudi tisti deli, ki so povezani z občutki užitka in nagrajevanja.

Hormon PYY, ki se iz drobovja izloči v krvni obtok po vsakem obroku in tako sporoči možganom, da je bila hrana zaužita, je namreč vplival tudi na dele možganske skorje in limbični sistem, kjer domujejo senzacije uživanja, ki jih sproža zaužitje hrane. Najmočnejši odziv na apetitni hormon pa so zaznali v orbitofrontalnem korteksu – regiji v možganih, ki zaznava občutke užitka.

Raziskovalci so tako ugotovili, da so spremembe v aktivnosti prav tega dela možganov najmočneje povezane s količino hrane, ki so jo prostovoljci pojedli.

Post, kapljice in hrana

V raziskavo je bilo vključenih osem normalno težkih moških – prostovoljcev, ki so po 14 urah brez hrane naslednjih 100 minut dobivali le posebne kapljce – pri prvi preizkušnji kapljice s hormonom PYY, pri drugi teden kasneje pa navaden placebo. Takrat so tudi opravili popolni EEG njihovih možganov.

Ko so jim pol ure kasneje končno ponudili pravo hrano in to v neomejenih količinah, se je izkazalo, da so prostovoljci takrat, ko so jemali kapljice s hormonom PYY, zaužili za kar 25 odstotkov manj kalorij kot pod vplivom placeba.

Tik pred odkritjem?

Raziskovalci, opogumljeni od takšnih rezultatov, zdaj upajo, da bodo kmalu bolje razumeli povezanost apetita s pojavom debelosti, za katero trpi že 23 odstotkov odraslih Britancev. In morda bodo prav kmalu lahko ponudili tudi boljše, ciljno zdravljenje debelosti.

“Naslednje študije, ki bodo raziskale, ali so pri presuhih in pri predebelih ljudeh prisotne kakšne posebnosti ali abnormalnosti v možganskih povezavah, bodo povedale več,” je povedala dr. Rachel Batterham.

Zaenkrat pa je ta študija zdaj že dokazala, da je hranjenje pri človeku veliko kompleksnejši fenomen, kot se je morda zdelo, tako postaja bolj jasno, zakaj je pri tem tako težko ohranjati pravo mero. V ozadju očitno še zdaleč ne gre le za vedenjska vprašanja, saj pri vsem skupaj igrajo veliko vlogo tudi kompleksni hormoni, ki vplivajo na to, kako razmišljamo o hrani in kaj do nje čutimo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri