Najstniška depresija

"Popolnoma sam plavam v bazenu teme in čutim, kakor da me temačnost počasi vleče dol. Kličem na pomoč, a ni nobenega, ki bi me slišal ..."

27. 7. 2008

Začetek izpovedne pesmi na spletni strani, kjer pripadniki emokulture (emo je krajše za emocionalen) zapisujejo svoje izpovedi, pesmi in citate.

Hvalospev žalosti in bolečini

Emopoezija je zelo čustvena in najpogosteje govori o občutkih žalosti. V skrajnih primerih govori o bolečih in travmatičnih izkušnjah, celo samomoru. Kljub splošnim značilnostim, ki označujejo emopoezijo, pa niso vsi njeni pripadniki suicidalni ali depresivni.

Kot pravi psihiater dr. Rok Tavčar, strokovnjak za razpoloženjske motnje, gre lahko le za nagnjenost k takemu načinu čustvenega odzivanja, pa čeprav je poleg morda tudi opevanje samomora.

Subkultura se je z vsemi svojimi značilnostmi razmahnila šele v zadnjih letih. Njen izvor sicer sega že v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so besedo na glasbeni sceni začeli uporabljati za nastope skupin, katerih člani so na odru postali pretirano čustveni. V drugi polovici devetdesetih pa se je usul novi val emoglasbe, ki je ustvarila kulturo, v kateri se združuje mešanica skejterjev, pankerjev in hardkor rokerjev.

Tako so zdaj med nami predstavniki nove - emosubkultre, ki jo označuje tudi poseben stil oblačenja. Večinoma so to kratke majice manjših številk, potiskane s slikami pankovske kulture, torbe imajo okrašene z broškami in našitki. Popularna je črna barva, črni lasje, ki prekrivajo eno oko, pirsingi v ustih, na obrveh in v jeziku. Tako moški kot ženske uporabljajo make-up. V skrajnih primerih je njihov prepoznavni znak rezanje telesa. In čeprav je dandanes vse skupaj preraslo v modno muho, pa prav v depresivno obarvanem trendu lahko vidimo zrcalo družbe, v kateri živimo.

Vsak peti posameznik

in vsak osmi najstnik

Danes je depresija najpogostejša psihična bolezen, za katero trpi že skoraj vsak peti posameznik.

Število obolelih vse bolj narašča, saj je današnja družba vse preveč storilnostno naravnana, producira preveč stresa, zaradi česar trpijo tako medosebni kakor družinski odnosi. V družbi se preveč poudarja zunanjost, kar najstnikom, katerih glavna razvojna naloga je izgraditi notranjo identiteto, precej otežuje ta proces. Hitro podležejo 'ukazom' po popolni zunanjosti, notranjost pa ostane prazna in rezultat so psihične motnje, med njimi prav depresija. Čeprav mnogi pravijo, da je emokultura s svojo zamorjenostjo, temnimi oblačili, kritičnostjo do družbe in pasivnostjo le modna muha, pa ni naključje, da se je pojavila prav zdaj, in ne v osemdesetih, ko so že nastali njeni zametki, in da je celo tako razširjena, da se v eni največjih in najpopularnejših modnih trgovin na oddelku za mlade v največji meri pojavljajo oblačila temnih barv z motivom okostnjaških glav, prepoznavnim znakom emostila, ki v skrajnih primerih poveličuje smrt.

Povpraševanje potrošnikov narekuje modne trende, ki jih trgovine postavijo na police. Pri tem je najbolj zastrašujoče dejstvo, da danes že skoraj vsak osmi mladostnik trpi za najstniško depresijo, motnjo, zaradi katere je potrebna strokovno pomoč.

V zadnjih petdesetih letih se je pogostost depresije precej povečala, znižuje se tudi starostna meja. S tem ko narašča njena pogostost, pa narašča tudi pogostost mladostniških samomorov. Zato je pomembno, da prve znake prepoznamo čim prej, da jo začnemo zdraviti. Čeprav ne gre posploševati, da vsak, ki spominja na 'emota', trpi tudi za depresijo, pa tendenca ostaja.

Posebnosti najstniške depresije

Najstniki depresijo izražajo nekoliko drugače kot odrasli. Med znaki depresije pri mladostnikih so lahko prav neprestano oblačenje v črna oblačila, pisanje morbidne poezije in preokupiranost z glasbo, ki nosi nihilistična sporočila. To je način, s katerim se najstnik bojuje z bolečino in stalnimi občutki žalosti. To je njegov klic na pomoč v situaciji brezupa in pesimizma, ko ne verjamejo, da se bo situacija sploh kdaj izboljšala. Prevevajo jih občutki manjvrednosti, velikokrat so pretirano razdražljivi, svojo jezo pa najpogosteje sproščajo na družinskih članih, do drugih pa so agresivni na bolj posredne načine: s pretirano kritiko, sarkazmom ali psihično zlorabo.

Zelo očiten znak najstniške depresije so tudi samopoškodbe, s katerimi mladostnik izraža svojo notranjo bolečino, kar je v skrajnih primerih značilno tudi za pripadnike emosubkulture. Bolečina ob rezanju prekosi psihično in je kot taka znosnejša. Kadar se mladostnik počuti praznega, si z bolečino dokaže, da vsaj nekaj čuti, da tako le obstaja. Rezanje služi tudi kot sprostitev psihične napetosti, kot katarza. Seveda so taka dejanja znak resne psihične motnje, najpogosteje prav depresije, in je vedno treba poiskati strokovno pomoč. Za začetek pa bo stanje zagotovo izboljšal odkrit in zaupen pogovor, ki naj bo razumevajoč in brez očitkov.

Ker veliko najstnikov hitro menja razpoloženje in je razdražljivost precej pogosta pri 'normalnih' mladostnikih, je včasih težko ločiti običajno vedenje od depresije.

Ko stvari postanejo resne

Dobro je vedeti, da je najočitnejši znak resnih psihičnih bolezni ta, da posameznik ne zmore več normalno delovati v svojem okolju, bodisi v šoli bodisi v odnosu z vrstniki in družino ter zato škoduje sebi in okolici. Takrat je čas za strokovno pomoč. Pozorni moramo biti, da se pozanimamo o vrsti strokovne pomoči, zdravljenje z zdravili le začasno odpravi posledice, ne pa vzroka, zato je priporočljiva tudi psihoterapija, skozi katero bo mladostnik s pomočjo terapevta odpravil nezavedne vzroke, ki so pripeljali do takega stanja. Včasih je na začetek treba jemati zdravila, da se stanje stabilizira. Zmotno je prepričanje, da je psihoterapija le za šibke. Psiha deluje kot telo, včasih se kot pri prehladu pojavijo manjše psihične težave, ki jih lahko rešimo sami, v primeru pljučnice ali raka pa nujno potrebujemo strokovnjaka, ki je usposobljen porušeno ravnovesje ponovno spraviti v normalno stanje.

Mnenje strokovnjaka

Dr. Rok Tavčar, dr. med., strokovnjak za razpoloženjske motnje v ljubljanski psihiatrični bolnišnici.

1. Kateri so tisti znaki, ki pri najstniku kažejo na samomorilnost?

Na žalost ne obstajajo neki povsem jasni znaki, ki bi kazali na samomorilnost pri najstniku (pa tudi ne pri kakšni drugi osebi). Ker je samomorilnost pogosto povezana s prisotnostjo duševne motnje, je treba paziti zlasti na znamenja začetnih duševnih motenj.

Tu pa se pri adolescentih pojavi problem, saj je pogosto težko ločiti, kaj je še 'normalno', torej del običajnega odraščanja, kdaj pa je šlo že čez rob in gre torej že za začetno duševno motnjo. Znaki so predvsem nenadno popuščanje v šoli, zapiranje vase, opuščanje socialnih stikov, opuščanje športnih aktivnosti, ki so najstnika prej zanimale. Pridružijo se lahko tudi težave zaradi uživanja alkohola in drog, zapletanje v konfliktne situacije, težave s policijo, prepirljivost, motnje kontrole impulzov. Najbolj je sumljiva nenadna sprememba. Nekdo, ki je bil prej uspešen in urejen adolescent, nenadoma popusti pri svojih dejavnostih. Ob tem se je treba zavedati, da je potek depresije pri adolescentih drugačen kot pri odraslih, ne gre toliko za izrazito žalost, ampak za umik, popuščanje pri dejavnostih, konfliktno vedenje itd.

2. Opevanje samomora, pretirana čustvenost … kaj je še normalno in kaj ne več?

Na vse navedeno je treba gledati v celotnem kontekstu vsakega posameznika. Če gre samo za nagnjenost k čustvenemu odzivanju, pa čeprav je zraven morda opevanje samomora, najstnik pa je sicer uspešen v šoli, ima dobre socialne stike itd., najbrž ne gre za kakšno hujšo problematiko. V takem primeru bi svetoval le spremljanje stanja.

3. Zakaj je po vašem mnenju populacija emonajstnikov trenutno zelo aktualna?

Vsako obdobje prinaša človeku posebne izzive in zahteve, na katere se nekateri odzovejo s protestom. Spomnimo se po videzu povsem različnih gibanj hipijev v sedemdesetih in pankerjev v osemdesetih, ki pa so imela v osnovi isto – željo po kljubovanju in zanikanju trenutno veljavnih družbenih norm ter upor proti avtoritetam. Na 'izbor' oblike protesta vpliva veliko dejavnikov, med drugim priljubljenost določene manifestacije v nekem časovnem obdobju, pa tudi energetska oprem-ljenost človeka (aktivno upiranje trenutnemu družbenemu sistemu zahteva mnogo več energije kot bolj pasivne oblike, npr. obleka, pričeska).

Vir: Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri