Med tekom na Rožnik sem premagala 101 bolečino in napor ter ZMAGALA

Pa je minil še en mesec, ki se je zame obrnil prehitro. Nov mesec treningov in en mesec manj do Ljubljanskega maratona. Prešli smo na nov, težavnejši cikel treningov, ki pa mi z nekaj že nabrane kondicije ne predstavlja večjih težav, razen ene – tek v hrib.

1. 6. 2015

Še vedno se na začetku ogrejemo, naredimo atletsko abecedo in nato pričnemo z resnim treningom. Le da sedaj že veliko manj hodimo med intervali teka, kot smo na začetku, tempo pa je tudi že kar precej hitrejši.

Najhuje mi je kadar na začetku izvem, da bomo tekle na Rožnik. Takrat mi v glavi zazvonijo vse možne opozorilne sirene in najraje bi se še pred začetkom treninga predala, se obrnila in odšla domov. Mislim si, resno??! Že spet v hrib? Ne gre samo po ravnem? In še preden sama sebe uspem prepričati, da tega ne zmorem, začnemo teči. In vse gre gladko, do prvega vzpona, tam se zgodba zame skoraj da zaključi. Skoraj takoj po začetku vzpona bi se najraje ustavila in naprej hodila, vendar iz nekega meni neznanega razloga vztrajam naprej. Mogoče je to zaradi Klavdije, ki nas tako vzpodbuja, naj zdržimo še čisto malo, ali pa zaradi sotrpink, ker vem, da se ne mučim sama?? Ne vem. In potem ko že res skoraj ne gre več, ko sopiham in piham in komaj lovim sapo, končno lahko začnemo hoditi. V tistem trenutku se skoraj vedno zgodi, da mimo nas priteče kakšen tekač, ki lahkotno kot kakšna gazelica premaguje hrib. Kako jim uspe? Pomoje meni ne bo nikoli uspelo s takšno lahkoto preteči hriba. Iz razmišljanja me iztrga Klavdija ko se zadere: tečeeeš. Še vedno zadihana in brez sape, začnem teči dalje. In po nekaj hribčkih smo kar naenkrat na Rožniku. Res ne morem verjeti, kako hitro je minilo in da smo že na vrhu. Počutim se kar nekako euforično, ponosno in presenečeno, da mi je sploh uspelo, obenem pa zelo srečno, ker vem, da me čaka samo še spust.

Naša trenerka Klavdija je super, vedno je nasmejana in polna energije, ko pa nam je najhuje in bi najraje že kar obupala in prenehala teči, nas spodbuja in motivira, da vedno zdržim do konca treninga. Našle smo tudi ime za našo skupino, poimenovale smo se kar Adidaske.

Za naslednji mesec sem razmišljala, da bi začela teči zjutraj, še pred vsemi drugimi obveznostmi. To bo zame precejšen izziv, ker sem velika zaspanka in mi vstajanje ob prezgodnjih jutranjih urah nikoli ni uspevalo. Res se bom morala prisiliti, da se bom spravila iz postelje in samo upam, da ne bo ostalo samo pri razmišljanju in jutranjem poležavanju. Kako mi bo uspelo pa poročam naslednjič.

Špela

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri