Kako se zaščitiš pred totalno paniko?

Ni lepše besede, a res je totalno sranje, ko si v paniki zaradi panike pred paniko. In to tudi ni tiskarski škrat – te vrste strah se v resnici nadzvočno hitro debeli, in ko preraste v paniko, ni več votel pa tudi okrog ga je kar precej! Od panike do paničnega napada in naprej do panične motnje je tako lahko le en korak. Kako se izogneš padcu v najglobljo luknjo? Najprej s priznanjem, da luknja – je.

Kako se zaščitiš pred totalno paniko? (foto: shutterstock) shutterstock
15. 4. 2014

Prva huda panika v življenju te prižene na urgenco, saj so simptomi paničnega napada skoraj na las podobni simptomom srčnega napada. Ko se ti zgodi, se ustrašiš, da boš umrla. A seveda ne umreš, ker s tvojim srcem ni nič narobe (sploh pa se ti skozi meglo dozdeva, da se mladi urgentni zdravnik malo spogleduje s tabo in bi bilo škoda, če bi te kar tako na lepem pobralo).

Najhuje pa je, da se v dolgih urah, ko te stiska v srcu in duši v grlu, življenje dejansko dogaja mimo tebe. Ko se vsako sekundo bojiš, kdaj te bo spet zagrabilo, in si misliš, da tistih jajc res ne potrebuješ tako zelo nujno, je panika že prevzela nadzor nad tvojim življenjem in – očitno tudi prehrano. Trgovina je daleč in na poti do tja bi se ti lahko zameglilo pred očmi. A ni res, da za življenje ne potrebuješ jajc – potrebuješ jih, in to čim večja!

Houston, se slišimo?

Morali se bomo, ker tole ni hec! Ko sem na zadnjem Sensa vikendu dvignila roko pri terapevtkinem vprašanju, ali morda kdo v skupini nima težav z anksioznostjo in dihanjem, me je namreč pozneje pri kosilu obkrožila gruča deklet s podobno zgodbo. Padle smo v pogovor brez konca in zmenile smo se, da bomo svoja doživetja napisale za Cosmo. Že zato, da boš vedela, da nisi ne edina ne čudna ne grozna, če ti panika greni življenje, sploh pa panična motnja ni takšna faca, da je ne bi bilo mogoče premagati!

Malo teorije

Kaj, kako, zakaj

Če boš v naslednjem opisu zaznala rahlo paniko, se ne ustraši in beri naprej. Značilni simptom panične motnje so kratkotrajni, hudi napadi strahu, ki trajajo vsaj deset minut, če ne več. Dihaš? Do paničnih napadov pride običajno zaradi izpostavljenosti močnemu (tudi pozitivnemu) stresu, zaradi hude psihične in fizične izčrpanosti, velikih življenjskih sprememb, strahu pred izgubo, spominov  na travme iz preteklosti in na splošno prevelike občutljivosti. Dihaš? Panični napadi so zlobni predvsem zato, ker jih v resnici ni mogoče prav točno napovedati – lažje je napovedati potres ali poroko na angleškem dvoru, ti pa radi udarijo iz zasede. Trajajo od nekaj minut do pol ure in nato še nekaj časa izzvenevajo. Sledita jim splošna utrujenost in strah, da se bo ta mora ponovila. In običajno se, vsaj dokler se ne naučimo obvladovati stresa, čustev in telesnih reakcij. V redu, dihaš.

Ko se zgodi, ni ravno veselica: srce ponori, dihanje postane hitro in lahko pride do hiperventilacije, znojiš se, kot da si v finski savni, treseš se, omotična si in ti je slabo. Lahko nastopi tudi občutek otrplosti in mravljincev, vse to pa spremljajo različni strahovi: strah pred zadušitvijo, pred odpovedjo srca, izgubo nadzora in norostjo. Včasih se pojavi celo občutek nepravilnega doživljanja sveta – zdi se ti, kot da si oddaljena od sebe in prsti na nogah niso tvoji. In čeprav smo za ta članek staknile glave same punce, ni res, da se ne dogaja tudi fantom. Se, in to v enaki meri, le da fantje neradi govorijo o stvareh, ki jih v očeh drugih delajo šibke. Na splošno velja, da za panično motnjo trpi 3 odstotke odraslih.

Če torej imaš simptome paničnega napada, moraš pod nujno poiskati strokovno pomoč. Nezdravljena panična motnja namreč lahko pripelje do poslabšanja. Ker pa simptomi paničnega napada zares spominjajo na druge resne zdravstvene težave, se morebitnega obiska urgence nikar ne sramuj!

Pomagaj si!

Na strani Društva DAM (www.nebojse.si) boš našla resnično vse bistvene informacije, ki jih potrebuješ za začetek reševanja svojih težav. Ker rešiti jih moraš, to sploh ni vprašanje! Na strani boš našla tudi seznam priročnikov za samopomoč, strokovno literaturo ter povezave in stike, ki ti utegnejo priti prav. Ne odlašaj niti minute več, da ti ne uide ta čudovita pomlad 2014!

"Fajtala sem dobra tri leta, da sem prišla na zeleno vejo."

"Začelo se je nekega dne, ko sem v kinu gledala grozljivko. Stara sem bila 12 let in kar naenkrat me je oblil pot. Postalo mi je slabo, nisem vedela, kaj se dogaja. To ne bi bilo nič posebnega, če se panični napadi ne bi ponavljali še kar nekaj noči za tem. Sčasoma me je panika zagrabila na avtobusu na poti v šolo, na javnih krajih in kdaj tudi v družbi.

Ko sem končno povedala mami, sva se skupaj odločili za pomoč. Obiskala sem psihologinjo, s pomočjo katere sem si postavila cilje in se počasi postavila spet na noge.

Veliko sem razmišljala, zakaj se je to zgodilo prav meni. Prej bi rekla, da sem o tem razmišljala res preveč časa. Tako mi je življenje ponudilo prvo lekcijo – nikoli ne razmišljaj preveč in ne seciraj v detajle. Tako pač je in pika. Potrebovala sem dobri dve leti, da sem spet normalno začela živeti.

Drugič se je ponovilo ob koncu fakultete. Bila sem na prelomnici, z glavo v oblakih (in delu), preobremenjena in me je spet povozil čas. Končala sem na urgenci s pritiskom 190, srce mi je razbijalo kot noro, krči po telesu kar niso hoteli popustiti in mislila sem, da bom umrla. Spet sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, kaj se dogaja z mano. Druga lekcija, ki sem se je naučila: Vedno poslušaj svoje telo!

Telo te namreč opozarja (ker očitno glava in srce prej trmasto nočeta razumeti), da se kopiči preveč stvari. Da je čas, da se malo ustaviš, prekupčkaš vrednote in sešteješ, kaj ti je v življenju res pomembno. Da na novo definiraš svoje cilje.

Spet sem poiskala pomoč, tokrat pri klinični psihologinji, ki sem jo spoznala na nekem izobraževanju. Takoj me je postavila na realna tla – vse, kar sem potrebovala, so bili skrb za telo, sprehodi na Šmarno goro in dobra družba.

Čeprav sta se telo in duša upirala na vse pretege, sem vztrajala. Bilo mi je res težko in zdelo se mi je, da imam na čelu vtetovirano, da sem panik. Pa ni bilo tako. Vedno bolj sem se znala umiriti in nadzorovati svoja čustva. Panični napadi so sčasoma popustili – včasih so pomagale križanke, spet drugič tek, tretjič mamin pogovor. Predvsem pa mi je pomagalo, da me ljudje, ki so vedeli za mojo stisko, nikoli niso ujčkali. Tudi če jih je skrbelo zame, tega nikoli niso pokazali. In sem fajtala dobra tri leta, da sem spet prišla na zeleno vejo.

Danes vem – ponovi se lahko kadarkoli, vendar lahko s tem zavedanjem in s pravimi tehnikami panične napade nadzorujem oziroma že v kali zatrem.

To svojo hibo, kot sem jo sprva poimenovala, sem sprejela kot najboljše darilo. Ker sem senzibilna, drugačna, ker sem se zaradi te izkušnje naučila reči NE in postaviti meje. Ker se po novem vedno postavim na prvo mesto. Ker sem se naučila toliko stvari, ki so me le utrdile. Zdaj vem, da je dan treba začeti z nasmehom, pa čeprav včasih malce na silo, in kako pomembna je družba pozitivnih ljudi, ki me spravljajo v dobro voljo. Zdaj mi je tudi jasno, kako pomembno je, da ohranim to krhko sebe, ki me dela živo, ranljivo in drugačno od drugih. Danes tudi vem, da je nevarno, če svojo žalost gojim predolgo. Vem, da ne smem zanemariti rekreacije. In predvsem nikoli ne 'googlam' svojih simptomov."  – Hana, 28

"Mojemu življenju v resnici ne manjka čisto nič."

"Zelo rada bi rekla, da imam tisoč razlogov za svoje napade panike, a resnica je čisto drugačna – mojemu življenju ne manjka prav nič. Odraščala sem v čudoviti in ljubeči družini, čisto ničesar mi ni primanjkovalo, a vendar že od svojega otroštva trpim za hudimi napadi panike. Zakaj? Dolgo časa sem mislila, da sem za nekaj kaznovana, da si napade zaslužim. Danes vem, da temu ni tako.

Ni mi več pomembno, zakaj in kako, pomembno je le, da z njimi lahko živim in zmorem živeti.

Dolgo časa sem se ob napadih panike namreč zanašala na svoje bližnje, vendar je pomembno tudi, da jih znamo regulirati sami. Moj največji problem je bil, da sem se med napadi panike sama poškodovala. Danes je minilo že eno leto, odkar sem to storila nazadnje (trkam po lesu).

Naj najprej povem, da me ni niti malo sram. O mojih napadih panike čivkajo že vrabci na vejah. Ja, seveda sem dobila tudi negativne odzive, a sčasoma sem spoznala, da ljudje, ki me sodijo po tem, ne spadajo v moje življenje. Sčasoma se mi je uspelo obkrožiti samo s tistimi, ki me razumejo, me imajo radi in mi stojijo ob strani. Svetujem ti, da svojim prijateljicam poveš, kaj se ti dogaja, saj ti bodo le tako lahko pomagale. Svoje težave zaupaj tudi mami in fantu. Odleglo ti bo, saj bo ljudi zanimalo, kako naj ti pomagajo, obenem pa te bodo imeli za pogumno, ker to deliš s svetom. S tem ko ne zamolčiš svoje težave, pomagaš tudi drugim.

In ne nazadnje: bodi srečna. Uživaj. Nauči se šteti do deset ob globokem dihanju (ja, ja, saj vem, da si to že stokrat slišala). Iz svojega življenja izloči slabe vplive in negativnost. Okoliščinam, ki se jih bojiš, pa pokaži vraga! Če zmorem jaz, zmoreš tudi ti."   – Živa, 22

"Moj partner je pravo pomirjevalo."

"Prvi panični napad sem doživela v drugem letniku faksa, in sicer na avtobusu. K temu so zagotovo prispevali napačna izbira študijske smeri, ki se mi je zdela pretežka oziroma me ni zanimala, perfekcionizem, slaba samopodoba in pomanjkanje samozavesti, ki so vodili do psihosomatskih težav pred izpiti.

Napada sem se vsakič zelo prestrašila, s čimer sem ga še okrepila, kar vem zdaj, ker poznam zakon privlačnosti: čemur namenjaš pozornost, to raste, saj tja teče energija.

Največkrat sem jih doživela ponoči, in da sem se pomirila, sem potrebovala pomoč mame in sestre, ki je spala v isti sobi. Zaradi tesnobe in strahu pred napadi sem imela nato težave s črevesjem, ker mi je vsaka hrana povzročala hitro bitje srca in nelagodno počutje, in tako je bil začarani krog sklenjen. Dokler mi nekega dne mami ni prinesla knjige Moč vaše podzavesti Josepha Murphyja v srbohrvaščini.

Med branjem sem doživela razsvetljenje, saj sem doumela, da si vse povzročam sama. Začela sem uporabljati njegove afirmacije in jih med napadi kot mantro ponavljala, dokler niso izzveneli. Sčasoma so tesnobni občutki in napadi ponehali, toda niso izginili za vedno. Ponovili so se, kadar sem bila sama, zlasti ponoči. Toda nisem želela jemati nobenih pomirjeval, ker sem vedela, da težavo le prikrijejo, rešijo je ne. Preden sem drugič zanosila, sem hodila k psihiatrinji na pogovore, ki pa mi niso pomagali.

'Nadgradnja' tesnobe se je začela, kadar sem morala biti nekaj dni sama z otrokoma, saj me je bilo zelo strah, kako bom ob napadu poskrbela zanju, če še sebi nisem znala pomagati. Ta stiska je nato vodila do močnih srčnih aritmij, ki so bile še hujše kot panični napadi. Ko sem bila že povsem obupana, sem poiskala pomoč pri intuitivni svetovalki, ki mi je z zdravljenjem theta in čiščenjem podzavesti pomagala, da zdaj normalno delujem in se pogumno spopadam s težavami.

Poleg tega sem zdaj bolj v stiku s svojimi čustvi in občutki, ki sem jih v najstniških letih zatrla v sebi. Paničnih napadov skoraj nimam več, sprožim si ga le, če moram kam sama, zlasti z avtomobilom, zato se temu izogibam. Zoprno mi je tudi na vlaku, sploh če ljudje sedijo zraven mene, saj ne želim, da bi me videli v stiski, ki bi si jo lahko napačno razložili in naredili še večjo paniko. V takih trenutkih potrebujem le nekoga, ki razume in ve, da bo minilo. Moj partner je pravo pomirjevalo in ob njem sem se hitro spravila k sebi.

In še moj nasvet: posvečaj se svojemu razvoju, neguj dušo s stvarmi, ki te veselijo, ne nalagaj si prevelikih duševnih obremenitev, sprejemaj svoja čustva, zlasti negativna, bodi telesno aktivna in preusmerjaj pozornost, kadar se napad pojavi, pa se boš nekega dne začudila, da je že dolgo, odkar si doživela zadnjega."  – Nina, 34

"In potem sem nekega dne ugotovila, da je življenje zares smrtno nevarno in odleglo mi je."

"Moj samoohranitveni nagon je močno povezan s humorjem. Bolj mi gre za nohte, bolj komično dojemam svet. A ni za umret smešno, ko te zakrivi v vrsti na blagajni, medtem ko zreš v prodajalčeve čudovito zelene oči, na traku pa imaš vece papir in kilo bučk? Bi te potem oživljali in v rešilca naložili še deset dišečih rolic in bučke, za katere ni nikomur jasno, zakaj jih potrebuješ? In če se ti zgodi na filmski premieri, na kateri se tre znanih obrazov? Si predstavljaš, da sediš zraven tistega seksi pevca, v katerega so usmerjeni vsi objektivi paparacev, ti pa kar naenkrat začneš dihati tako, kot da bi doživljala orgazem? In potem samo še upaš, da ti bo ta seksi tip zares dal umetno dihanje, če bi se ti zavrtelo pred očmi. Skratka, debilno za umret. Ampak ne zares.

Ni bilo najlažje, a navadila sem se živeti z napadi panike tako, da se skoraj ne motimo: ne oni mene ne jaz njih. Nekateri živijo v sožitju s kurjimi očesi, želodčnimi ranami in krčnimi žilami, jaz pa s paniko. Če pomislim, koliko sem stara in še nisem čisto ven, me pa useka res čisto prava panika (najbrž samo zaradi starosti), a je vsak dan bolje. Kar je najpomembneje: ko malo težje diham, ne umiram več – to sem si prihranila čisto za konec življenja čez kak­šnih sto let ali več. Ne doživljam več namišljenih srčnih napadov in ne spravljam več v paniko vseh, ki me imajo radi. Z leti sem namreč ugotovila, da je moje dihanje moja najbolj iskrena povezava z mojo dušo.

Če jo dušim, se duša duši in vedno udari nazaj. Se zgodi, ko preveč razmišljam, in potem ena negativna misel vodi v druge. In se te potem razmnožijo med sabo, dokler jih ni toliko, da bi vodile v kaj zdravju in življenju zares škodljivega, če jih ne bi roka na vratu ustavila. Ko me zaduši, mi najbolj pomaga, da se vdam. Da se ne borim. Pač tišči. Pač se mi vrti. Enim je pa ravno ušel avtobus. Pa kaj.

Ne jem tablet, se pa občasno servisiram pri različnih terapevtih in medtem sem ena od njih postala tudi sama. Zakaj pa ne, sploh pa tam mimogrede počistim še kup drugih stvari. Malo brskanja po sebi ne škodi, a je hitro preveč. Šport, zdrava hrana, lepe misli, dobri odnosi, sprejemanje resničnosti, optimizem, trdo delo in seks so najhujši sovraž­niki panike. Namig za konec, če ji slučajno nameravaš pokazati srednji prst. Če spet pride, jo pa nekaj gleda."   – Tina, 38

"V gozdu je moje telo na novo zadihalo."

"Začetek študija, novo okolje, novo stanovanje, nov fant, novo delo prek študentskega servisa. Medtem ko sem se nekako poskušala znajti v vseh teh vlogah, sem dobila še dodatni izziv, napade panike. Prvič so se mi pojavili med predavanjem filozofije. Nabijanje srca, občutek slabosti, totalna zmeda v glavi ... panika! Najhuje od vsega je bil občutek, da se mi meša, da se mi bo zmešalo. Medtem ko so drugi v miru sedeli in poslušali predavanje, sem bila jaz znotraj sebe v stanju vojne, v strahu, kot da bi mi nekdo stregel po življenju.

Začela sem se izogibati določenih krajev, predvsem prostorov, kjer je bilo veliko ljudi: trgovin, kinodvoran, lokalov, avtobusov itd. Hitro se je moj svet skrčil na vnaprej načrtovane dneve. Poskušala sem predvideti vse situacije in 'zasilne izhode' v primeru napada panike. Tako sem nekako želela ohraniti kontrolo, nadzor nad stvarmi, ki mi je manjkal. Nikoli namreč nisem točno vedela, kdaj se bo napad zgodil in kako ga bom lahko obvladovala. Pravijo, da strah hromi, in znašla sem se na točki, ko si zaradi strahu pred napadi panike nisem upala od doma. Čeprav sem se lahko umaknila iz zunanjega sveta, nisem  mogla zbežati sama od sebe, napadi pa so se še kar nadaljevali.

Psihiatrinja je po tretjem obisku položila vajeti v moje roke, zato sem sama aktivno začela delati spremembe v življenjskem stilu.Motivacija je bila močna. Najprej sem črtala največkrat obtožene 'škodljivce' zdravju: cigarete, alkohol in kavo. Tudi na splošno sem se začela prehranjevati bolj zdravo.

Z rednimi obiski okoliških gozdov in z jogijskimi tehnikami sem dala možnost telesu, da na novo zadiha, in svojim mislim, da se vsaj za trenutek ustavijo. Vse skupaj je trajalo slabi dve leti. Lahko rečem, da je bila to ena težjih preizkušenj na ravni občutkov, uma in telesa. Po drugi strani pa čudovita lekcija, ki me je naučila marsičesa, predvsem novega postavljanja prioritet ter meja med tem, kar nam je resnično pomembno, in tem, kar mislimo, da se od nas pričakuje."   – Katja, 32

Pripravila: Tina Torelli in Sopaničarke

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri