Izšla je knjiga o hrani, hranjenju in samopozabi - ‘Izgubljeni v iskanju sebe’

Izšla je prva knjiga, ki se na našem tržišču loteva podrobnega opisa bulimije nevroze.

17. 5. 2011

“Človek, ki zboli za bulimijo nevrozo, ni mentalno motena oseba. V resnici gre za psihonevrotsko obolenje”, je prepričana Ksenija Jovanović, avtorica knjige Izgubljeni v iskanju sebe - knjige o bulimiji nevrozi, kompulzivnem prenajedanju in avtoagresiji.

“Iz izkušenj lahko rečemo, da gre ponavadi za inteligentne, razgledane, zanimive, izobražene, nadarjene, občutljive, kreativne, družabne, ljubeče ljudi, ki pogosto izhajajo iz urejenih, intelektualnih, socialno stabilnih družin. Seveda pa to ni pravilo.“

Skupno jim vendarle je, da ti ljudje zaradi spleta okoliščin, naj gre za ‘napačno’ vzgojo ali travme iz otroštva, izgubijo stik s seboj.

“Osamljenost ne nastane takrat, kadar okoli sebe nimamo ljudi, temveč takrat, kadar jim ne moremo sporočiti stvari, ki so nam pomembne, ali misli, ki se zdijo drugim neverjetne …” Carl Gustav Jung

In posledica izgube stika s seboj lahko rezultira v motnjah hranjenja.

Na poti samopozabe

Ksenija Jovanović, avtorica še vročega knjižnega prvenca, pravi:

“Tudi tolaženje s hrano ni nedolžno dejanje.

Nanj bi morali biti veliko bolj pozorni, kot ponavadi smo, a kaj, ko se ga ponavadi niti ne zavedamo dobro.

‘Enostavno lačni smo. Enostavno radi jemo,’ si lažemo.

Če tolaženje postaja nadomestek za pomiritev, za olajšanje, za zadovoljitev potreb, potem smo na pravi poti, da postanemo s hrano zasvojeni. Ker nam pobeg v hranjenje postane odrešitev vsakdanjih razočaranj, tegob. Postane navada. Postane rešitev v nerešljivem. Postane užitek in edina ljubezen. Postane obveza. In navsezadnje zasvojenost.

Večina odvisnikov od hrane se skuša ogniti notranjim strahovom tako, da jih kar naprej tlačijo z upanjem, da se le-ti izlijejo v reko pozabe. Reka pozabe nima izliva, ampak je krožna. Vse, za kar mislijo, da je šlo, bo nekega dne prišlo nazaj. Bolj zgoščeno in bolj trdovratno. Vse njene poti so zaprte, le pot navznoter, pot do duševnih globin, je odprta.

Brezobziren manjko zavedanja

“Morda se vsi premalo zavedamo smisla hranjenja, materije, hrane kot take in našega telesa, ki ima sposobnost predelati mrtvo materijo v energijo. Ni življenjske energije brez hrane. Čudovitost nas živih bitij je, da zmoremo materijo - hrano spraviti v življenje. Morda bi bilo manj bolezni prebavil, če bi jih bolj cenili. Od vseh telesnih organov se mi najbolj smili želodec. Kaj vse ‘zmečemo’ vanj, ne da bi se vprašali, kaj čaka naš želodec. Brezobzirno pričakujemo od želodca, da napravi svoje, torej sprejme in prebavlja,” je knjigo Izgubljeni v iskanju sebe  pospremil recenzent knjige Jožef Magdič, dr. med. in dodal:

”Avtorica ima strokovno pošten odnos do oseb, ki jih obravnava v knjigi. Svojo vlogo najde v spremljevalki duš, ‘psihopompos’, zavedajoč se, da so ozdravitvene sposobnosti v vsakem posamezniku, terapevt mu jih le pomaga odkrivati. Verjamem v avtonomen intrapsihičen terapevtski proces oseb s katerimi se avtorica srečuje. Hvaležen sem ji za to knjigo, ki je dobra popotnica za terapevte in osebe, ki si želijo sprememb k življenju, od negacije življenja, ‘človeka nikar’, stopiti na pot zrelega osmišljanja tukajšnjega bivanja.”

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri