Danaja Lorenčič o življenju z anoreksijo

"Kakšno bi bilo moje življenje brez anoreksije, ne vem. Si pa končno dovoljujem izvedeti, kakšno JE življenje brez nje. In to vsak dan." - Danaja Lorenčič

Danaja Lorenčič o življenju z anoreksijo (foto: profimedia) profimedia
29. 6. 2014

Danajo Lorenčič, sociologinjo in kolumnistko, je prijateljica nedavno tega vprašala, zakaj ni njena knjiga Ana v meni izšla pod psevdonimom. A čeprav se je nekajkrat to isto vprašala tudi sama, je navkljub pomislekom in dvomom sklenila, da se s to svojo osebno zgodbo želi izpostaviti. Razlogov za to je bilo več. Eden od njih je bil ta, da ne želi živeti v svetu, v katerem je treba nositi maske, poglavitni pa je izviral iz njenega prepričanja, da bo anoreksija, dokler ne bo povezana z imenom in obrazom konkretne osebe, najverjetneje še naprej ostajala neupravičeno prezrta.

Zato je Ani, kot mnogi krajše rečejo anoreksiji, Danaja Lorenčič tudi posodila svoj obraz in svoje osebno ime.

V nadaljevanju na tem mestu tako predstavljamo knjigo, kakršne pri nas še ni bilo:

  • Ana v meni je pretresljiva izpoved o doživljanju anoreksije iz prve roke in odličen priročnik za vse, ki so ujeti v labirintu motenj hranjenja.

Kaj v življenje povabi Ano?

  • "Trideseti rojstni dan sem praznovala težka 45 kilogramov. Težka. Tako sem dojemala to številko, ker sem pred tem tehtala 44 kilogramov. Vsak kilogram je bil pomemben."

A Danaja se z anoreksijo seveda ni že rodila. Nje zametki zanjo so se najverjetneje pojavili že v otroštvu. A tako kot ona sama ne more s prstom pokazati na prav določen dogodek ali osebo, ki bi lahko bila povod ali vsaj katalizator za razvoj dotične motnje hranjenja, pa si tudi znanost ta hip še ni povsem edina glede potencialnih vzrokov za nje nastanek.

  • "V otroštvu nisem nikdar pomislila, da s tem, da ne jem, pri svojih starših vzbujam skrb in izsiljujem pozornost, čeprav sem to počela nezavedno. Hrana je pri otroku orožje, s katerim strelja na starše, saj z zavračanjem hrane posredno zavrača njihovo ljubezen."

Njeno zavračanje hrane je naletelo na svojevrstne odzive tudi pri prijateljicah. Za to svojo 'vzdržnost' je pogosto požela občudovanje.

  • "Zaradi njihovega odziva sem se včasih počutila kot zmagovalka. Dokler nisem zaznala, da imam težave, in spoznala, da sem pravzaprav poraženka."

In potem so tu mediji. Medtem ko si veliko njih lahko po cele dneve ogleduje modne časopise s koščenimi manekenkami, pa zaradi tega ne bodo stradali, pa (še posebno najstniki, ki še niso razvili kritične distance do medijskih sporočil) niso povsem imuni za sporočila o pomenu lepote. A tako kot Danaja krivca za anoreksijo v resnici ne išče pri starših, vrstnikih in drugih ljudeh v njenem življenju, tudi medijem ne pripisuje celotne krivde.

  • "Ne vem, ali se da motnje hranjenja rešiti preprosto s tem, da se odstrani nekatere medijske vsebine. Problem namreč ni samo v medijsko posredovanih podobah, temveč v ljudeh, ki si videno različno interpretiramo. Mislim, da moraš imeti v sebi nekakšno dispozicijo za nastanek motenj hranjenja. Nekdo lahko več ur gleda revije z vitkimi lepoticami, pa ne bo čutil potrebe po izboljšanju svojega telesa, hujšanju in treniranju v fitnesu. Podobno jaz ob gledanju reklam za avtomobile ne čutim potrebe po novem avtu, ker pločevino na štirih kolesih dojemam kot nujno zlo. Svojega kazalca zato ne upiram v medije, temveč menim, da je za motnje hranjenja kriva kombinacija medijsko posredovane vsebine in njihove interpretacije. Sebe nisem imela za lepo ali privlačno, ne glede na to, ali je bil televizor prižgan ali ne. Preprosto nisem si bila všeč."

Danajino življenje z Ano

  • "Občudovanje sem potrebovala, kot drugi potrebujejo hrano. Nenehno sem dvomila o sebi, zato sem morala dobiti zunanjo potrditev. Okolje mi je omogočalo, da nadaljujem svoj način življenja. Moje vedenje je bilo nagrajevano. Naravnost vzorna sem bila. V tistem času so objavili številne raziskave, ki so opozarjale, da so vitki ljudje uspešnejši v karieri in da imajo več sreče v ljubzeni. O tem sem prepričala tudi sebe, čeprav so mi občutki pravili drugače."

Do takrat, ko se je Danaja kot najstnica 'odločila', da doživljenjsko spremeni način prehrane, so bili nastavki za vstop Ane tako ali drugače že pripravljeni:

  • "Verjela sem, da je za moje nezadovoljstvo s sabo in svetom krivo to, da sem pretežka. In tega mi je bilo dovolj, zato sem se, ko je tehtnica kazala 60 kilogramov, odločila za spremembo in si zastavila nov cilj ..."

A čeprav je okolica relativno kmalu detektirala Ano v Danajinem življenju, je Dajana to vseskozi odločno zanikala. Predvsem pa je Ano (in to celo desetletje) 'uspešno' skrivala sama pred sabo.

  • "Hujšanje je postalo moj najljubši hobi. Vsak izgubljeni kilogram je pomenil novo zmago. Šla sem iz ene skrajnosti v drugo. V enem letu sem iz dojemanja hrane kot tolažbe prešla v razmišljanje, da mi hrana preprečuje srečo. V odpovedovanju hrani in izgubljanju telesne teže sem našla smisel in zadovoljstvo. Poleti sem se po dolgem času veselila odhoda na morej. Z užitkom sem smuknila v kopalke in pokazala svoje telo, ki sem se ga pred enim letom sramovala. Moja preobrazba ni bila neopažena, saj me je na morju marsikdo občudujoče pogledal. Ali pa sem takrat to prvič opazila?"

Soočenje z (Ano)reksijo!

Anoreksijo ni prav lahko prepoznati, saj ni nujno, da so vsi, ki jo imajo, že na prvi pogled podhranjeni.

  • "Moj indeks telesne mase je sicer opozarjal na nizko telesno težo. Toda sume in obtožbe sem spretno zavračala. Predvsem s pomočjo znanja o motnjah hranjenja, ki mi je služilo kot obrambni mehanizem. Nenamerno sem sledila načelu 'več znaš, več ljudi lahko pretentaš'. Čeprav sem lagala predvsem sebi. Dokler si nisem problema priznala, se z njim nisem mogla soočiti."

Da se je Danaja s svojim problemom soočila, je trajalo praktično celo desetletje.

  • "Zame je bila anoreksija način življenja. Več kot deset let, čeprav se tega nisem zavedala. V zanikanju sem preživela svoja dvajseta leta. Na prehodu v trideseta pa sem spoznala, da obvladuje moje življenje."

Pa danes? Je Ana za vedno zapustila Danajino življenje?

  • "Anoreksija ne nastane in ne izgine čez noč. Vsak dan je nova bitka. Bolj ko se oddaljujem od anoreksije, bolj zmagujem. Vprašanje 'jesti ali ne jesti' sem zamenjala za 'biti ali ne biti'. Za ljubiti in biti ljubljena."

Priporočamo!

Ana v meni, izpod peresa Danaje Lorenčič, je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi.

Danaja Lorenčič je knjigo Ana v meni napisala, ker je za časa svojega študija prav takšno knjigo zaman iskala. Danes ve, da je ni iskala zgolj kot strokovno literaturo pri svojem podiplomskem študiju, ko je za temo magistrske naloge izbrala prav motnje hranjenja, temveč zato, ker bi se z njo morda vendarle lahko poistovetila.

  • "Moja knjiga je opis mojega življenja z njo. Zgodbe ni mogoče posploševati. Upam, da se bo v njej prepoznalo čim manj ljudi. Tisti, ki se bodo, upam, da bodo razumeli sporočilo - z anoreksijo nisi sam. Ni se ti je treba sramovati. Je pa nujno, da poiščeš pomoč. Si daš priložnost, da okrevaš. In spoznaš, da ti ni treba živeti z njo."

Več branja na dano temo pa tudi v prispevku, ki ga je Danaja Lorenčič napisala za spletno mesto Sensa: Življenje z (Ano)reksijo!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri