Življenje je šola

Petra je ob mlajšem sodelavcu spoznala moč ljubezni. Lolito je tako navdihnila zgodba izjemnega človeka, da se je odločila drugače živeti.

Življenje je šola (foto: Ciao Mello) Ciao Mello
12. 3. 2014

Zdaj vem, kako je

"Bliža se pomlad, jaz sem brez službe, razmišljam pa o delu, ki mi je bilo zelo pri srcu, tudi zato, ker je bil tam on. Bil je pet let mlajši od mene in takoj sem se zagledala vanj, nato pa sem izvedela, da je njegovo srce že oddano. Izžareval je pozitivno energijo, navzven je bil precej zadržan, v sebi pa je imel ogromno duhovitosti. In tiste njegove očke in lasje, ki bi mu jih s takim užitkom razmršila!

Tako zelo me je mikal. Za rojstni dan sem mu podarila obesek za ključe, ki ga je nekaj časa tudi nosil, potem pa sem lepega dne opazila, da obeska nima več. Na njegovem mestu je bil samo obesek od prej. Nisem si ga upala vprašati, čemu ta sprememba. Hkrati z vremensko ohladitvijo se je ohlajal tudi najin prijateljski odnos. Bil je prvi, za čigar ljubezen se mi je zdelo vredno celo boriti. Toda na koncu sem vedno pogosteje v njegovem vedenju opažala razdražljivost in hladnost.

Njegov zadnji odgovor na neki moj SMS pa je za vedno pretrgal moja sanjarjenja o njem kot mojem morebitnem fantu ter me postavil na realna tla. Jasno mi je postalo bolj kot kdajkoli, da ljubi drugo dekle. Tudi tako je prav, mene pa morda nekje tam zunaj vendar tudi čaka ljubezen. Zdaj vsaj vem, da si upam zanjo boriti. Po tej izgubi končno verjamem vase in v moč ljubezni. Kako čudežna in čudodelna je! Po srečanju z njim se mi začenja svitati, kaj je ljubezen, in ta mi odpira popolnoma nov, lepši svet."   – Petra

S polno žlico, brez strahu

"Bila sem v pralnici perila, ko je do mene stopil moški srednjih let. Da bi v stroj vstavila žeton, sem iz žepa potegnila denarnico z motivom žabice, ko je gospod rekel: "Moja bivša ljubezen je oboževala žabe!" Sprva sem se spraševala, zakaj bi kar tako omenil bivšo, toda stvar se je razjasnila pozneje. Na bližnjem stolu sem pisala esej, ko je z menoj načel pogovor o šoli in vsakdanjih temah.

Čez nekaj časa se je poslovil in s perilom zapustil pralnico. Ni minilo pet minut, ko se je vrnil, da bi pospravil košaro in našel priložnost, da se mi predstavi. Kar sem se takrat naučila, je bil začetek nečesa neverjetnega in še vedno traja. Predstavil se je kot Frenk, nekdanji reševalec, zdaj pa zbiratelj donacij v ZDA in velik aktivist, ki veliko potuje, obiskuje seminarje in konference, a še vedno obišče mamo, ki živi v Ljubljani. Nato je omenil bivšo oziroma bivšega moža. Povedal je čudovito, a kratko zgodbo o tem, kako sta se spoznala na faksu in se poročila v Kanadi, saj je bila istospolna poroka v tistih časih dovoljena le tam, ter zaživela vznemirljivo skupno življenje v ZDA ter skupaj prebrodila vse vzpone in padce življenja.

Na koncu je dodal, da je njegov mož pred štirimi leti umrl zaradi raka in je zelo trpel, zato si je zaslužil oditi. Dodal je še, da je zdaj prišel tudi njegov čas, da se mu pridruži zaradi iste bolezni. Ko je zapustil pralnico, sem začutila mešanico globoke sreče in žalosti: spoznala sem novega prijatelja in njegovo usodo. Ta človek si zasluži ostati v mojem spominu. Počutila sem se navdihnjeno in se odločila, da bom svoje življenje zajemala s polno žlico tako kot Frenk."   – Lolita

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri