Ženske, ki ljubijo zasvojene moške

Statistični podatki kažejo, da je zaradi različnih zasvojenosti prizadeta več kot polovica ljudi, če prištejemo še soodvisne družinske člane. Med zasvojenimi z različnimi prepovedanimi mamili in alkoholom je največ moških.

29. 11. 2001

“Poleti je bilo deset let, odkar živiva skupaj. Jernej je bil sprva zmeren pivec. Potem se je njegov alkoholizem stopnjeval. Težko sem si priznala, da sem zadnjih nekaj let živela z odvisnikom. Bili so trenutki, ko sem bila trdno prepričana, da je alkoholik, toda že naslednji hip sem za njegovo odvisnost obtoževala njegovo družbo, ki naj bi ga silila v to.

Zame je bilo to bolj sprejemljivo, kakor se spopasti z dejstvom, da je partner postal odvisen od alkohola, ker ga v to sili močna notranja želja. Včasih sem, ko je prišel iz službe vinjen šele pozno zvečer, naslednje jutro kričala nanj, ga obtoževala, zahtevala, se znašala ... Hotela sem se mu maščevati za prejšnjo noč. Čez dan sem se znašla v vlogi rešiteljice, ki ga prosi, svari in roti, naj se poboljša.

Ko se je zvečer ponovila ista pesem in sem ga pijanega slačila in spravljala spat, medtem ko me je on žalil in poniževal, sem odigrala še vlogo neumne trape. Potem so prišla obdobja, ko sem hotela z nadzorom obvladati njega in sebe. Pri prijateljih sem preverjala njegove izjave, na skrivaj sem brskala po njegovi denarnici. Čez čas se mi je uprlo, bila sem na smrt utrujena in sem se unesla,” je začela izpoved 34-letna Irina.

Tjašin partner je odvisen od mamil. “Pred nekaj leti sem se zapletla s sedem let starejšim Vilijem, ekonomistom po poklicu. Spoznala sva se na zabavi pri skupni prijateljici. Najino druženje sva tisti večer nadaljevala v enem izmed nočnih lokalov. Precej sem spila, bila sem polna adrenalina in očarana nad mojim moškim spremljevalcem.

Vili je bil na kokainu. Tega nisem hotela opaziti,” je povedala 29-letna Tjaša. Psihoterapevt Marjan Gorup, ki deluje v zavodu Sana Vita, pravi, da se večina razmerij, v katerih je eden od partnerjev odvisen, ne zgodi naključno. Pravzaprav sta v takšnem odnosu odvisna in nesvobodna oba partnerja. Za okolico je nazoren primer tisti, ki pije ali uživa druga mamila, prikrito odvisen pa je tudi njegov partner.

Večina žensk, ki živi z odvisnimi moškimi, torej najde tak odnos, ker ga potrebuje. V to jih sili igranje vloge (od)rešiteljice, pomočnice, vzgojiteljice ali žrtve. Brez takšne vloge se ne počutijo dobro v življenju in imajo občutke izginevanja, nepomembnosti, nesprejetosti, tesnobe. Potreba po igranju rešiteljske vloge pri njih deluje kot neke vrste mamilo.

Morajo jo odigrati, če se hočejo počutiti sprejete. Takšne ženske so torej odvisne od samega odnosa in v razmerju z zasvojenim partnerjem urejajo svoj problem zasvojenosti. Terapevti ugotavljajo, da imajo ti vzorci vedenja korenine največkrat že v primarni družini.

Skupno življenje

“Jernej me je nekajkrat zelo prizadel. Nekoč sem se odpravljala na službeno pot in obljubil je, da me bo zgodaj zjutraj odpeljal na letališče. Odšla sem se s taksijem, ker njega ni bilo. Brez pojasnila. Stisnilo me je v želodcu, ker sem končno dojela, da ima alkohol prednost pred mano. Ko sem se vrnila, mu je bilo žal. Nato mu nisem več zmogla zaupati ali se zanesti nanj,” je nadaljevala Irina.

“Vilijevemu eksperimentiranju z različnimi mamili sem se pridružila še sama. Kokain in heroin, ekstazi, tripi. Želela sem si še in še novih izkušenj, ki so jih ponujala mamila. Ure in ure sva preživela zadeta, smejala sva se malenkostim in veliko sva se ljubila. Imela sem občutek, da je najina ljubezen tako zelo močna … Po približno štirih mesecih me je minilo. Moje telo je bilo izčrpano.

Lotevala se meje notranja tesnoba, v službi sem popustila, novi način življenja se mi je začel upirati. Toda v Vilija sem se zaljubila in ni mi bilo vseeno, kaj bo z njim.” Tako se je življenje zapletalo Tjaši. V odnosih, kot sta zgornja, se prej ali slej pojavijo problemi, razlaga Marjan Gorup.

Nenehno je navzoč konflikt med partnerjema, ki imata vsak svoj problem. Na eni strani je nezrel moški (njegova nezrelost se kaže v vdajanju mamilom ali alkoholu), ki ne želi odrasti, na drugi je njegova ženska – rešiteljica, ki ga hoče na vsak način ”spraviti k sebi”. Moški se upira, ženska se trudi, kar sproža stalna trenja.

Če se ženska ne trudi, ima občutek, da ni dovolj dobra partnerica, da ne opravlja dobro svojega življenjskega poslanstva. Če se moški v takšni zvezi ne upira, ima občutek, da ga bo ženska preveč vpletla v svoj odnos, ga onemogočala, mu jemala svobodo. Tjaša in Irina sta se nato začeli spopadati s problemi. “Ko sem Viliju razložila, da sem najino početje jemala le kot začetno, vznemirljivo fazo v najinem odnosu, fazo, ki jo bova prerasla, je znorel in šel po svoje.

Proti jutru se je vrnil ’zadrogiran’. Na začetku sem še uživala, ko je sredi noči padel k meni v posteljo s kokainom, ki sva ga skupaj ’posnifala’, potem pa sta me njegovo kinkanje in živčnost sredi dneva začela spravljati ob živce. Brez zaužite črtice kokaina se ni zmogel odpraviti nikamor več. Rekel je, da mu daje samozavest.

Ko sem mu predlagala zdravljenje, je bil drugačnega mnenja. Nekega jutra mi je kot strela z jasnega povedal, da ga začenjam dolgočasiti in da me zapušča. V besu sem kričala, da ga nočem videti nikoli več.” “Včasih sva z Jernejem našla skupni jezik. Takrat me je razumel in bilo mu je zelo težko. Čutila sem, da trpi, da me ima rad in da me noče izgubiti.

Vedno znova sem verjela njegovim obljubam, da bo nehal piti. Zdržal je le nekaj dni, potem pa je šlo po starem. Pravzaprav je še bolj pil. Počasi sem se spreminjala. Zelo redko sem se smejala, polna sem bila jeze, užaljenosti in sovraštva. Prijatelji so me vse težje prenašali.” Konflikti se v takšnem razmerju lahko stopnjujejo različno dolgo, pet, deset ali celo več let, odvisno od posameznikove občutljivosti, ugotavljajo strokovnjaki.

Šele ko je konflikt dovolj močan, ko v odnosu postane nevzdržno, začneta partnerja razmišljati, kaj storiti, kako se pobrati in zaživeti bolj polno. Poti sta dve: zdravljenje, ki ga strokovnjaki imenujejo tudi urejanje, ali ločitev.

Praznina ločitve

“Takoj za tem, ko je Vili odšel, me je zajel neznanski obup. Drhtela sem in šlo mi je na jok. Počutila sem se tako bedno in notranje prazno. Praznina je prežela sleherno vlakno mojega telesa, kričala je v meni in okoli mene. Od hudega me je bolelo celotno telo. Hotela sem se s kom pogovoriti, a sem misel na to opustila. Nihče od prijateljev namreč ni odobraval moje zveze z Vilijem, zato bi bila moja bolečina le voda na njihov mlin.

V mislih sem jih slišala, kako mi govorijo ’saj sem vedel(a), saj sem ti rekel(a)’, in jaz bi izpadla neumno, ker sem vztrajala, ker jih nisem poslušala. Tako zelo sem pogrešala Vilija, vsaj on me je imel rad. Želela sem si, da bi pozvonil in mi rekel, da ni mislil resno.” Ko se partnerja razideta, se pri njiju pojavi velika praznina, eksistencialna praznina, ki povzroči črvičenje in razjedanje.

Vrstijo se vprašanja, denimo kaj zdaj, kako naprej. Praksa potrjuje, razlaga Marjan Gorup, da začne ženska, ki je pretrgala razmerje z zasvojenim partnerjem, iskati drugačnega partnerja. Nezrelega partnerja želi zamenjati z zrelim. Velikokrat se zgodi, da najde urejenega, samozavestnega moškega, ki premore življenjsko iniciativo, vendar na koncu ugotovi, da je zanjo preprosto dolgočasen.

Odnos z njim ji postane nezanimiv in neprivlačen. Ponavadi takšne zveze razpadejo, pravi Gorup, ženska pa se vrne k prvotnemu partnerju, ker spozna, da ji je bolj ustrezal. Potreboval jo je in jo še potrebuje. Tako se žrtev ali rešiteljica ujame v isti odnos. Peklenski obroč je sklenjen.

Ujeta v začaranem krogu

“Kadar je bilo le prehudo, sem pomislila, da bom Jerneja zapustila. Vendar se nikoli nisem mogla odločiti, da bi to tudi zares storila. Še vedno sem ga imela rada. Zadrževala me je tudi njegova mirnost. Velikokrat sem premišljevala, oh, če bi bil hudoben, če bi me preganjal ali tepel, bi se lažje odločila za ločitev. Tudi okolja me je bilo strah. Kam naj bi šla, kako naj bi ljudem razložila vse to. Z odhodom sem mu sicer večkrat grozila, toda prevečkrat, da bi mi še verjel, da mislim resno.”

Ženske lahko ostanejo v razmerju z zasvojenci iz različnih vzrokov. Zaradi ljubezni (beri odvisnosti od odnosa, ki ga ne morejo niti opustiti niti spremeniti), zaradi izolacije, ki so jo zgradile okrog sebe, da bi okolici čim bolje prikrile probleme ali da bi zbežale pred očitki ljudi, ki imajo večinoma do zasvojencev in tistih, ki z njimi živijo, negativne predsodke.

Direktor vladnega urada za droge Milan Krek se strinja, da se ženske le s težavo odločijo in povejo svoje težave okolici, saj se bojijo, da bodo tudi one postale odrinjene od družbe, če seveda že niso. Strah je še posebno močan, če imajo otroke, ki jih želijo zaščititi.

Peklensko vrtenje

“Začela sem se sestajati s sodelavcem, ki mi je bil naklonjen že prej, a nisem dolgo zdržala. Vse bolj sem mislila na Vilija, kako je z njim. Vleklo me je k njemu. Nekega dne sva se srečala na ulici. Tisto noč je prespal pri meni. In naslednje tudi ...” Ko se ženska, odvisna od odnosa, vrne k zasvojenemu partnerju, se kmalu ponovi druga, temnejša plat takšnega razmerja. Znova trpi in si očita, kako neumna je bila, ker se je vrnila.

Sposobna je še enkrat zapustiti partnerja in nato znova in znova podlega poskusom novih začetkov. Psihoterapevt Gorup pravi, da se med partnerjema vzpostavi neustvarjalen odnos približevanja in oddaljevanja. V fazi približevanja, ki lahko traja različno dolgo, ponavadi partnerja intenzivno (strastno) doživljata medsebojno ljubezen.

Potem pride etapa konfliktov, medsebojnega prerekanja in s tem doživljajsko zelo močne izkušnje. V odnosu, v katerem eden od partnerjev uživa psihoaktivne snovi, je pogosto prisotno tudi nasilje. Zanimiva je ugotovitev, pravi Gorup, da so prav v najbolj patoloških odnosih vezi med partnerjema najmočnejše. Žena bo moža, ki ji je v pretepu zlomil roko, ob kritiziranju drugih na koncu še vedno zagovarjala in branila.

“Vse sem relativno strpno prenašala na različne načine, od naveličanosti do molka in izbruhov. Z Jernejem sva imela tudi svetle trenutke, spet sva se zbližala za nekaj dni. Takrat se mi je zdelo, da sva si oba želela počitka od neprestanega kreganja in nenehnih sporov. Ne vem, koliko časa bi še trajalo vse to, če se ne bi zgodilo tisto usodno, kar naju je pripeljalo do zdravljenja.”

Preboj

“Z Vilijem sem ostala še naslednji dve leti. Končno je predvsem na moje zahteve poiskal pomoč pri skupini anonimnih zasvojencev, sama pa sem poiskala pomoč zase, ker sem ugotovila, da se moram tudi jaz spremeniti. Žal nama z Vilijem ni uspelo. Kaplja čez rob je bila, ko zaradi zadetosti ni prišel na prvi rojstni dan najinega sina. Od takrat se poskušam iztrgati iz tega peklenskega vrtenja z njim.

Končno sem dojela, da Vilija ne morem spremeniti. Veliko sem se že naučila o sebi, zdaj poskušam biti bolj neodvisna v življenju, v ospredju pa imam predvsem svojo in otrokovo srečo. Na Vilija še vedno pogosto mislim, a si dopovedujem, da nisem več odgovorna za njegovo življenje. Vem, da bo sčasoma minila tudi moja bolečina.”

Ženske v opisanih razmerjih se znajo krčevito bojevati za svojega partnerja, za njegovo rešitev od odvisnosti, pravi Milan Krek. Toda njihov boj je največkrat neuspešen, ker se posvetijo zgolj partnerjevemu problemu, medtem ko svojo odvisnost ponavadi spregledajo. Ko odvisnik neha jemati mamilo ali alkohol, nastane nevzdržen dolgčas v razmerju na obeh straneh, razlaga Marjan Gorup.

Pogosto ženske, ki so prepričane, da je bilo bistvo problema le v partnerjevi odvisnosti, z različnimi provokacijami in vedenji uprizorijo razmere, zaradi katerih se zdravljeni znova vda mamilom. Krog se znova zavrti. Zato je zelo pomembno, da se tudi ženske aktivno vključijo v programe za pomoč, v katerih začnejo reševati svoje probleme zasvojenosti od odnosa. To z drugimi besedami pomeni, da se zavestno odpovejo igranju vloge žrtve ali rešiteljice.

Kam po pomoč

  • Zavod za psihosocialno pomoč ljudem v stiski Sana Vita tel.: 01/232 55 65
  • Ustanova Odsev se sliši tel. 01/540 20 30 e-pošta.: info@ustanova-odsevseslisi.si
  • Preberite knjigo Peklenska gugalnica avtorice Sanje Rozman
  • Vladni urad za droge tel. 01/244 12 08

Kaj storiti?

Četudi partner noče na obisk k terapevtu, je dobro, da to storite same, svetujejo strokovnjaki.

Kadar se zasvojenost zgodi nekomu, ki nam je blizu, trpimo skupaj z njim. Poskušamo mu dopovedati, da nam povzroča trpljenje, in ga prepričati, naj neha. Kljub temu, da se zasvojeni zaveda škode, ki jo povzroča, početja ne more ustaviti. Najbolje je, da se oglasite pri terapevtu same, da vas bo celoviteje seznanil s problemi in z značilnostmi odvisnosti; za kateri fenomen gre, kaj so vzroki odvisnosti in kako jo lahko obvladate.

Znanje o tem vam bo koristilo, da se boste lažje spopadle s svojo in partnerjevo odvisnostjo. Pomembno je, da vztrajate in čim bolj aktivno sodelujete z njimi. Če se boste spremenile same, bo verjetnost, da bo to storil tudi vaš zasvojeni partner, neprimerno večja.

Misli dr. Janeza Ruglja

Lahko napišem razpravo o tragičnem položaju feminističnih žensk, zaradi katerih propadajo družine in se kvarijo otroci. Moški od njih bežijo in se podajajo na pot ‘odsotnega očeta in moža’. Vse je odvisno od stopnje konformizma, ki prevladuje v slovenski publicistiki.

Žene v večini poklicev zaslužijo tako kot moški, zato so feministično vzvišene in pehajo može na pot ‘odsotnega ...’

V Sloveniji ni resnih programov za partnersko urejanje ljudi v krizi zato se ljudje v stiski ‘podajo’ v razne odvisnosti, ‘duhovne’ skupine, sekte, ‘alternativne’ programe ...

V kontekstu globalizacije je na vidiku za veliko večino ljudi popolni brezup.

O pač, za 80 odstotkov vegetirajočih se predvideva dovolj hrane, alkohola, mamil in shizofrene glasbe ...

Vesna Fister

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri