"Že tretjič v tednu sem bila odločena, da bom Bojana zapustila za vedno ..."

Po treh letih napornega življenja z njim sem se spraševala, ali se sploh da živeti v dvoje, ali je lahko partnerski odnos uresničljiv v obojestransko zadovoljstvo.

"Že tretjič v tednu sem bila odločena, da bom Bojana zapustila za vedno ..." (foto: Unsplash/Ariel Lustre) Unsplash/Ariel Lustre
19. 8. 2017

Mama mi je svetovala, naj Bojana kljub vsemu prepričam, da poiščeva pomoč v partnerski svetovalnici. S pomočjo terapevtke sva počasi začela razumeti večne prepire v okviru najine partnerske igre.

Bila sva virtuoza v medsebojnem izkoriščanju slabih strani. Dobro sva poznala svoje Ahilove pete. Jaz sem bila občutljiva na svoj videz, on pa na svojo moškost in poslovni uspeh.

S tem je bila povezana tudi Bojanova nagnjenost, da je včasih pretiraval pri pitju alkohola, kar sem sama zelo prebrisano izkoriščala.

Postala sva lovca na napake drugega. Po potrebi sva jih uporabljala za očitke in obtoževanje med stalnimi prepiri. Enkrat sem igro dobila jaz, drugič on. Takšnega medsebojnega zlorabljanja nisva bila sposobna sama prepoznati.

Imela sva se za poštena, iskrena in odprta, vendar v resnici nisva bila takšna. Ana in Vili sta živela skupaj šest let. V zadnjem času je ona vsak mesec spakirala kovčke in hotela oditi.

V zadnjem mescu sta se štirinajst dni dobro razumela, tretji teden so se stvari začele krhati, zadnji teden pa je bila Ana prepričana, da ga v seksualnem smislu ni dovolj privlačila.

Da ji nikoli ni z ničimer dokazal svoje ljubezni, prinesel rož ali simboličnega darila. To jo je sicer zelo motilo, vendar se je raje zavila v molk, kakor da bi o tem odkrito spregovorila. Ko je Vili videl, da je žalostna, je začel razmišljati, kaj je naredil narobe in sam pri sebi prišel do sklepa, da ga hoče Ana zapustiti zato, ker ob njem ni srečna.

Ko je potem s kovčki v rokah sredi noči stala pred vrati, si je na tihem rekla, da je to vendar neumno, in se vrnila v dnevno sobo. Sprva je zavladalo silno navdušenje, ki je trajalo približno štirinajst dni, nato pa je bilo spet vse po starem.

Po pomoč k strokovnjakom

Partnerski odnos bi lahko primerjali z avtomobilom, ki se pokvari, če ga redno ne vzdržujemo. Prav tako se tudi odnosi med partnerjema lahko pokvarijo, če jih ne negujeta. Na srečo pa so za reševanje tovrstnih težav na voljo tudi drugačne rešitve, kot je konec zveze. Če se s tem strinjata oba, se je glede reševanje partnerskih odnosov mogoče zateči tudi k usposobljenim strokovnjakom, terapevtom za partnerske odnose.

Strokovnjak skuša med obiski, ki največkrat potekajo enkrat na mesec, včasih tudi na štirinajst dni, najprej razvozlati, kje tičijo problemi, nato pa na osnovi tega podati ključne psihološke momente za boljše življenje v dvoje.

Družinska terapevtka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, izredna profesorica na ljubljanski visoki šoli za socialno delo, pravi, da se nanjo obrača vse več parov, ki si želijo obiskovati terapijo za partnerje. To kažejo tudi nekateri statistični podatki za Slovenijo.

Vzroki, zakaj pari iščejo pomoč, so različni. “Najbolj pogosto slišim izjave, kot so: “Ne znava se pogovarjati, med nama ni prave komunikacije” ali “Tako ne moreva in nočeva več živeti, rada bi izvedela, ali lahko kaj spremeniva”.

Po taki formulaciji je najlažje začeti raziskovanje in soustvarjanje novega. Mnogo težje je, če eden od partnerjev pripelje drugega zato, da bi ga “spremenil”. Zelo pogosto se za tožbo, da se ne znata pogovarjati, skriva odkritje, da nočeta sprejeti tistega, kar pove drugi, in seveda veliko trpljenja. Terapevtski odnos je nedvomno prostor novega učenja, je prepričana dr. Čačinovičeva.

Za dober razplet

Karmen in Tomaž sta prijateljevala sedem let. Vse je bilo v redu, dokler nista kupila majhnega stanovanja in začela živeti skupaj. Naslednja etapa, ne da bi se o njej na glas izrekla, bi bil seveda otrok. Ko se je Karmen vrnila s počitnic (kot učiteljica je imela veliko več dopusta kot on), je bil Tomaž v hudi krizi.

Očital ji je, da je njuna ljubezen postala rutinska in da z njunim partnerskim odnosom že leta ni zadovoljen. Vse skupaj jo je silno presenetilo. Ves september je bilo njuno življenje zelo razburkano. Počutila se je tako neumno, ves čas je jokala in vidno hujšala. Prijatelji so jo pregovarjali, da se ne moreta kar tako raziti, saj je vedno govorila, da je Tomaž moški njenega življenja.

Potem ji je najboljša prijateljica svetovala, naj skupaj obiščeta svetovalnico za partnerje. Tomaž je najprej doživel šok, nato pa je predlog sprejel in o zadevi sta razmislila skupaj. Že sama odločitev je bila dovolj, da se jima je morala malce izboljšala. Skupna pot k terapevtu, čeprav s težkim srcem, je pomenila njun začetek iskanja poti.

Res ni tako, kot stopiti pred matičarja, a se splača. Tomaž, ki je imel za seboj že en neuspešen zakon, pravi, da mu je skupinska partnerska terapija pomagala. Ob težavah v novi zvezi s Karmen je bil preveč zmeden, da bi jih lahko sam razvozlal. Spominja se, da ga je preganjala misel, da morda ni dovolj bister, da bi razumel, kaj se z njim dogaja.

Danes ve, da so mu manjkale določene čustvene izkušnje. “Če naštejem zelo poenostavljeno, je cilj terapije, da prispeva k boljšemu samorazumevanju obeh partnerjev; da tvega ‘postanek’ v sedanjosti, da bi bolje videla sebe in odnose, ekopsihološki zemljevid; dobre izkušnje za občutek lastne vrednosti; odkrivanje, potem pa tudi vaje v novih, alternativnih poteh,” pravi terapevtka.

Sama dela znotraj konceptov tako imenovane izkustvene družinske terapije, ki ponuja ravno to: delovni odnos, v katerem partnerja raziskujeta možnosti za dober razplet v sedanjosti za prihodnost. Po njenem mnenju deluje zato, ker prispeva občutek lastne vrednosti in izkušnje za spreminjanje.

Za Ano in Vilija, ki sta pri terapevtu za partnerske odnose poizkušala urediti svoje ponavljajoče se probleme, so obiski proti vsem pričakovanjem dali njuni zvezi neko legitimnost. Ana se je že od prvega obiska pri psihologu, ki je bil nadvse simpatičen, počutila pred Vilijem izredno neumno. Partner se ji je nenadoma zazdel tako pozoren, odgovoren in spoštovanja vreden.

Vili je veliko razmišljal o njima in govoril zelo odprto, čeprav sicer ni zelo komunikativen. Nenadoma je začela nanj gledati z večjim spoštovanjem. Šest let je imela občutek, da nista pravi par (bil je njen prvi moški, s katerim je živela skupaj). Da on ni pravi moški in ona ne prava ženska (dejansko je imela težave s svojo ženskostjo), temveč smrklja.

Pred psihologom se je prvič zares počutila kot Vilijeva partnerka. Dojela je, da jo ima zares rad. Ona, ki je vedno kričala, da ga ljubi, je to zamenjala za nekaj, kar v resnici ni bila ljubezen. Navzočnost terapevta kot tretjega navzočega v tem velikem pranju umazanega perila lahko pomaga tudi k temu, da partnerja ponovno najdeta smisel.

Terapevt ima hkrati vlogo razsodnika, posrednika, dobrohotnega sorodnika, nikakor pa ne sme biti nadčloveško bitje, ki vleče niti, ali vladar, ki podeljuje pravico, meni strokovnjakinja na tem področju. Tudi za Karmen in Tomaža so bili prvi obiski zelo prepričljivi. Karmen, ki je sprva mislila, da je njuna zveza dobra in da je Tomaž tisti, ki je vse skupaj “zablokiral”, je dojela, da imata pravzaprav oba enake razloge.

Spregovorili so tudi o njeni posesivni težnji po posedovanju nasprotnega partnerja in o njenih težavah v spolnosti. Ker ju je terapevt vzpodbujal, naj spregovorita tudi o svojih starših, je Karmen kmalu odkrila, da je bil vzrok za njeno, v seksualnem smislu okrnjeno življenje s Tomažem, preveč svobodnjaški odnos matere in očima v njeni mladosti. Partnerji se pogosto sploh ne zavedajo, kako pomembno vlogo v njihovih zvezah imajo starši obeh partnerjev.

Kako začeti znova

Po mnenju psihologov bi bilo idealno, če bi bila “partnerska zveza skupnost medsebojnega dialoga, oproščanja in spolnosti”.

V praksi pa je to včasih zveza, v kateri je ob večerih pogosto na pohodu glavobol, v kateri partnerja raje bereta časopis ali gledata televizijo, kakor da bi se odkrito pogovarjala ali pa si nikakor nista pripravljena odpustiti stare zamere (denimo, ker se je on nekega večera pred zbranimi prijatelji norčeval iz njene manije, da se pred odhodom od doma tridesetkrat pogleda v ogledalo).

Resnici na ljubo harmoničnega partnerskega razmerja tudi s terapijo ni mogoče kar tako ustvariti. Dr. Čačinovičeva meni, da pravzaprav cilj partnerstva sploh ne more biti preprosto “ustvariti harmonično zvezo”, temveč predvsem pristen medčloveški odnos, v katerem vsak lahko pove, kdo je in kaj želi, k temu povabi drugega in potem se začne dogovarjanje, soustvarjanje.

Ker je vsak izmed partnerjev edinstven človek, je za to, da vzpostavljata vedno drugačno harmonijo in ostaneta v stiku, tudi ko je ni. Za osnovanje in ohranjanje uspešnega zakona ali partnerske zveze so najpomembnejše zrelost, sposobnost in pripravljenost obeh partnerjev, da med seboj razvijata kakovostno komunikacijo in spoštujeta načelo enakopravnosti, je prepričana ameriška psihologinja Mary Collins.

Če se oba s tem ukvarjata oziroma k temu težita in se trudita to ohranjati od samega začetka razmerja, postanejo razni drugi pogoji za uspešno partnerstvo manj pomembni.

Takrat zakon ali partnerstvo ni loterija, temveč skupinsko delo, naloga, ki bo z obojestransko zavzetostjo dobro opravljena.

Skupno življenje je v tem primeru priložnost in izziv za oba partnerja, ki ju bosta izkoristila v lastno in skupno zadovoljstvo.

Mlade bi bilo treba s tem seznaniti in jim pomagati, da bodo doumeli, da je zakon nekaj, kar lahko z lastnim, skupnim ustvarjalnim prizadevanjem oblikujejo in se v njem osrečijo, kar pa lahko s svojo pasivnostjo in nemarnostjo tudi uničijo. Zakon ni loterija niti usoda, poudarja Collinsova, oblikujejo ga tisti, ki ga tudi zasnujejo.

Za kakovostne partnerske odnose

Kakovostnih odnosov s partnerjem se da tudi naučiti, trdijo strokovnjaki.

  • Znati moramo ohranjati ravnotežje med posrednostjo in neposrednostjo v odnosu. Preprosto povedano, to pomeni, da se morata partnerja naučiti ohranjati medsebojno ljubezen, zainteresiranost, privlačnost in intimnost poleg vseh drugih funkcij, ki jih morata opravljati v razmerju ali družini.
  • Partnerja morata znati pravilno ravnati s preteklostjo in sedanjostjo. Preteklost je “notranja rezerva” vsakega dolgoročnega partnerskega odnosa, če jo partnerja znata koristno uporabiti. V nasprotnem primeru se lahko spremeni v neusahljiv vir konfliktov.
  • Zelo pomemben del v dolgotrajnejšem razmerju pomeni nezavedno. V vedenju partnerjev namreč obstaja tudi del, ki se ga ne zavedata. Zato je pomembno, da ne vztrajata pri popolni razumljivosti in logičnosti vsega, kar se v odnosu dogaja. Partnerja morata dati prosto tudi nejasnemu, nelogičnemu, čudnemu.
  • V kakovostni zvezi se morata partnerja naučiti vzpostavljati pravo mero bližine in distance, podobnosti in različnosti, zadovoljstva in prikrajšanosti, aktivnosti in pasivnosti. Če ni dovolj enega ali drugega, v odnosu ni udobja oziroma zadovoljstva.
  • Partnerja morata znati obojestransko ohranjati odnos. To je mogoče le takrat, ko sta partnerja sposobna sodelovanja, se pravi timskega dela. Kakovostni odnosi zahtevajo obojestransko odgovornost, aktivnost in motiviranost, dobro voljo, odprtost in iskrenost.
  • Poznati moramo posebno umetnost obnašanja v dolgem odnosu z istim partnerjem. Vsak dolgotrajnejši odnos z istim partnerjem ima namreč kopico značilnosti in posebnosti, ki jih morata partnerja vzajemno upoštevati, predvsem pa prepoznati in se jim tudi prilagoditi.
  • Lastna doživljanja v partnerstvu morata partnerja znati primerjati in med seboj usklajevati. Gre pravzaprav za sposobnost objektivnega opazovanja in pogovora o tem. V kakovostnem odnosu moramo biti sposobni odprto se pogovarjati o svojih in partnerjevih občutkih in doživljanju sveta.

Karmen in Tomaž sta se končno začela pogovarjati brez napadalnosti in sovražnosti, si bolj zaupati, v njunem odnosu je zavel nov duh. Partnerska terapija ju je prepričala tudi, da vsaka kriza še ni katastrofa, čeprav sta se Karmenina starša razvezala, ko je bila še otrok.

Življenje v dvoje seveda ostaja nekaj zapletenega in vsakodnevna bitka, vendar sta začela drug drugega bolje razumeti in si odpuščati. Vzpostavila sta znova dialog in si povedala vse tisto, kar je dotlej ostajalo neizrečeno. S pomočjo terapevtke sta dojela, da pravzaprav ni težava v sami zvezi, temveč v težavah vsakega posameznega partnerja. Zdaj je Ana končno za vedno prenehala pakirati kovčke.

Naj ostanem ali grem?

Kadar ne moreta najti skupnega jezika:

Kdaj obupati:

  • kadar je vpletena tretja oseba; razen če nista skupaj že zelo dolgo ali imata otroka(e)
  • če vas preganja občutek praznine; ker se že dolgo medsebojno ne vznemirjata, in ga raje ne vidite
  • če je spolna privlačnost med vama že dolgo ugasnila, vnovičnega ognja pa si ne znate več niti predstavljati

  • kadar je vajino skupno življenje bolj podobno odvisnosti in potrebam kot pa ljubezni in skladnosti

Kdaj vztrajati:

  • ko še vedno zaupate v vajin odnos
  • kadar je eden od vaju v stresnem obdobju, kar negativno vpliva na razmerje
  • če še nobeden od vaju ni pomislil na partnerski odnos kot na trdo delo (vsa dobra razmerja zahtevajo delo)

  • kadar si med divjo vožnjo, ki jo sovražite, še zmeraj želite, da bi bile z njim in z nobenim drugim

Napisala: Anka Tavčar Prelog

Preberite še: Kako imeti uspešno razmerje, če pa sva si tako različna?

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri