Za tiste, ki bi VSE storili za ljubezen!

3. 9. 2008

Naj ti kar takoj razkrijemo eno veliko skrivnost življenja: Vse se ne vrti okoli tebe! In ne razumi tega takoj slabšalno. To spoznanje ti lahko življenje zelo olajša!

No, pomisli:

Spoznaš nekaj novih znancev, pa te seveda tako zaskrbi, kako so te ‘ocenili’? Ker, saj veš, če si jim všeč - boš za nekaj časa pomirjena, ker bo to očitno dokaz, da si priljudna kot človek, če pa ne, pa ... In zato se zelo potrudiš: se smehljaš, čeprav ti ni do smeha, in klepetaš, čeprav ti v danem trenutku sploh ni do čebljanja ...

Odgovorna si le za svoja čustva!

Ko vstopamo v interakcijo z drugimi ljudmi, nas večina vidi sebe kot vzrok za reakcije in čustva drugih ljudi. Ker, saj veš, gotovo si kaj storila prav (ali narobe), da te ta ali oni mara (ali ne mara), ne? No, v resnici velja, da nismo odgovorni za reakcije in čustva drugih ljudi (razen, če nismo namerno škodoželjni), temveč zgolj in samo za svoja!

Velja torej, da je prav, če se čutimo odgovorni za svoj odnos do drugih ljudi, a to ne pomeni tudi, da smo odgovorni za njihov odnos do nas!

Pozabi torej, da si ti ‘povzročitelj’ njihovih čustev in se prenehaj temu primerno prilagajati. Velja tudi obratno: Tudi drugi v resnici nimajo prav nič opraviti s čustvi, ki vznikajo v tvoji notranjosti. Ljudje smo pač preveč kompleksna bitja (s svojim unikatnim temperamentom, osebnostjo in osebno zgodovino), da bi lahko do zadnje spremenljivke obvladali nekaj tako živega, kot je nastajajoči odnos.

Past, v katero padejo mnogi

In ne delaj si iluzij! Prav napačno prepričanje o tem, da si ti vir čustev, ki vznikajo v drugih ljudeh, je potencialni vir bolečine tudi v partnerskih razmerjih.

Prav zaradi takšnih, napačnih prepričanj, se nas večina nehote zaplete v boleče čustvene igrice, ki potencialno zdravo razmerje oropajo vsakršne avtentičnosti. Ne razumeš? Pomisli, kaj se zgodi, ko si začneš domišljati, da veš kako čustvuje tvoj ljubi? Nehote takoj pričneš prilagajati svoje vedenje tako, da bi pri njem vzbudila zaželjeni čustveni odziv, ne pomisliš pa, da si prav takrat izdala svojo pristnost in se posledično odpovedala dobršnemu delu svoje osebne moči ...

Z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel

Najprej si morala prepričati samo sebe, da boš, če se boš vedla ‘tako in tako’ uspela v njem zbuditi ‘tak in tak’ čustveni odziv, a s tem si ga avtomatično že ‘prinesla’ naokoli, saj je prepričan, da so stvari takšne, kot se ‘kažejo’. In ko se z moderacijo vedenja odzove še on, sta nehote že zdrsnila v sprva subtilen, kasneje pa vse bolj očiten čustveno manipulativen ples prelivajoče se odvisnosti in soodvisnosti. Prav to pa je za vsako razmerje, ki upa na dolgi rok trajanja, nadvse uničujoče.

Največji paradoks pri vsem skupaj je, da je takšno razmerje že v štartu nepristno in v osnovi nezdravo, interakcija med posameznikoma pa lažna:

  • kadar v pomembnem drugem ne vidimo unikatnega bitja, ki živi in diha ločeno (in mimo) nas, smo v štartu razvrednotili potencialno razmerje z njim,
  • kadar mislimo, da z opuščanjem lastno avtentičnost dobimo navidezno ‘moč’ nad čustvi drugega, smo razvrednotili sebe,
  • in na koncu koncev, če ‘verjamemo’, da drugi ne ‘misli s svojo glavo’, smo razvrednotili še njega kot unikatno bitje.

... in na koncu izgubita oba! Namesto, da bi bila vidva kreatorja svojega razmerja, razmerje naenkrat kreira vaju!

Nataša Zupanc

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"