Z razumom nad ljubezen

Ali ste že kdaj poskusili odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav je ljubezen, ne da bi se vam pri kateri od vmesnih hipotez zalomilo? Je ljubezen čustvo, ideja, predstava, odnos? Ali tudi ve ob besedi ljubezen pomislite na tisto pravo in edino romantično ljubezen, na katero čakate že vse življenje in ki se noče in noče zgoditi?

Opustite pretirana sanjarjenja o idealni ljubezni in pričakovanja o njeni izpolnitvi. Ljubezen ponavadi pride takrat, ko o njej najmanj razmišljate. (foto: Shutterstock) Shutterstock
30. 7. 2012

Ljubezen je univerzalna kozmična sila, tok, ki teče med dvema bitjema; obči princip, ki prihaja iz same človekove biti; biološki pojav, ki ima svoj izvor v genih ... Res? Če bi bilo tako, če bi bila ljubezen res univerzalni fenomen, potem bi se morala v vseh človeških družbah in kulturah pojavljati na enak način, tako kot npr. spolnost. Pa ni tako.

Obstajajo namreč nekatere človeške skupnosti, ki ne premorejo niti enega izraza za opis ljubezni, ki bi ustrezal našim predstavam o njej, medtem ko lahko z besedami v svojem jeziku izrazijo željo po spolnosti. V nasprotju z njimi so imeli stari Perujci v jeziku quichui kar 600 različnih pojmov, s katerimi so označevali oblike glagola “imeti rad”ali “ljubiti”.

Ali pa stari Grki – tudi ti so imeli na voljo celo vrsto besed za izražanje različnih vrst ljubezni: s philio so npr. označevali vsako naklonjenost med dvema bitjema, erotika je kot ena od štirih osnovnih oblik philie opredeljevala ljubezen med zaljubljencema; physike ljubezen med sorodstvenimi člani itd.

Tega pa ne moremo trditi za sodobne jezike, saj je zanje značilno, da dajejo človeku na razpolago enega, največ dva pojma, ki se tičeta ljubezni. Z jezikovnega stališča se potemtakem zdi nekoliko čudno, da je ljubezen v zahodnih družbah ena od temeljnih in najbolj cenjenih kulturnih vrednot. Poleg tega je ljubezen kljub civilizacijskemu razvoju že vse od antike zavita v tančice človeške skrivnostnosti.

Ko ljubezen prevzame nadzor

Kakšne se vam zdijo naslednje izjave: “ljubezen jo je prevzela”, “preplavil ga je val ljubezni”, “ljubezen mu je vzela razsodnost”, “ljubezen me duši”? Same po sebi umevne? Poglejmo jih nekoliko natančneje. Vsem je skupno, da govorijo o ljubezni kot o nečem, kar obstaja samo po sebi in kar ima zmožnost, da človeka prevzame, preplavi, duši.

Iz tega lahko izpeljemo, da človek, ki si ljubezen razlaga na tak način, posledično sebe doživlja kot pasivnega, kot igračko v rokah ljubezenskih strasti. Ljubezen po tej teoriji nadzoruje nas, sami nanjo nimamo vpliva. In to je lahko v določenih primerih izredno boleče. Zato ne pozabite: teorija o tem, da ljubezen obstaja sama na sebi, ne vzdrži, obstaja namreč zgolj bitje, ki ljubi in ki je lahko ljubljeno.

Ljubezen je vtisnjena v nas ...

Preveč racionalno za vas? Prav, tukaj je teorija, ki z razumom nima opraviti čisto nič. To je teorija o vtisnjenosti, ki govori o tem, da prvi vtisi služijo kot vzorci pri učenju določenih načinov obnašanja. O tem je prvi spregovoril avstrijski biolog Konrad Lorenz, “človek, ki je govoril z živino, pticami in ribami”.

Pojav vtisnjenosti je ilustriral z znanim poskusom z gosmi, izvaljenimi v inkubatorju, se pravi stran od mame gosi. Ko so se mladiči znebili jajčnih lupin in jih je Lorenz spustil na plan, so tekli za vsem, kar se je premikalo, in ko jih je znanstvenik peljal na prvi sprehod, so ga mimogrede zamenjali za svojo mamo.

Nekateri strokovnjaki pravijo, da so prvi vtisi pomembni tudi pri človeških predstavah o ljubljeni osebi. Te naj bi imele v svojem korenu mater oziroma očeta, ki sta prva nosilca ideje o nasprotnem spolu pri otroku ter tudi prvi vzor dajanja in prejemanja ljubezni. Spominjam se, da sva s prijateljico govorili o statističnih podatkih njenih bivših ljubezenskih razmerij.

“Pomisli,” je rekla, “šele zdaj sem ugotovila, da je imela večina moških, s katerimi sem kdajkoli hodila, modre oči in ovalno obliko obraza, pa nobeden od njih ni bil majhen. In tak je bil moj oče!” “Hočeš reči, da se v moškega brez teh lastnosti sploh ne bi mogla zaljubiti?” sem vprašala. “Točno! Ne predstavljam si, da bi se zaljubila v majhnega ali pa v takega z visokimi ličnicami.

Zdi se mi, da ima vsaka ženska v sebi vtisnjen svoj tip moškega z recimo očetovim nosom ali očmi!” Po tej teoriji bi se potem morali zaljubljati v tiste, ki nas s svojimi lastnostmi – npr. videzom, kretnjami, glasom, vonjem – spominjajo na starša nasprotnega spola. Toda vedno ni tako. Izkušnje namreč kažejo, da se le malo ljudi zaljubi v partnerje, ki so podobni enemu od staršev.

Švicarski psiholog in psihiater Jung je odkril, da se nezavedne predstave o ljubljeni osebi skozi različne faze posameznikovega razvoja spreminjajo. Tako lahko vaša predstava o idealnem moškem na začetku res vsebuje lik očeta, vendar pa jo lahko kasneje dopolni še lik fantiča iz soseščine, nato učitelja, filmskega igralca, glasbenika … No, ja, po Lorenzu smo človeška bitja veliko bolj podobna eni od vrst akvarijskih ribic, katerih ribje samice vsako pomlad “padejo” na rdeče telovnike pri samcih.

Brez njih jih samci preprosto ne zanimajo. Samčevi rdeči telovniki delujejo na žensko ribjo populacijo kot neke vrste sprožilci ljubezni. Podobno kot modre oči in visoka moška postava “ogrejejo” prijateljico. Ljudje se potemtakem ne zaljubimo v celotno osebnost tistega, ki nas privlači, temveč le v njene določene dele. Ti pa v nas sprožajo vso ljubezen do nekoga.

Toda človek je vendar bitje s svobodno voljo, kar pomeni, da se lahko naravnim sprožilcem ljubezni tudi upre, boste rekli. Mogoče. Pred kratkim mi je znanka zatrjevala, da hoče partnerstvo le z uspešnim poslovnežem. Oporekala sem ji v smislu, češ kaj pa Romeo in Julija, pa Tristan in Izolda, romantične noči, sveče in neskončni objemi? Toda o nori in strastni ljubezni še slišati ni hotela.

“Ljubezen je zame le drugo ime za kratke avanture, za partnerja pa hočem prijatelja.” Nato je dodala: “Vedno, ko sem se zaljubila, sem trpela; prijatelja vsaj ne moreš prizadeti na enak način.” “Ampak potem to ni več ljubezen, temveč prijateljstvo!” sem ugovarjala.

Sploh pa, ali je po tej teoriji treba od moškega najprej zahtevati analizo njegove psihe in zagotovila, da bo kot partner deloval v skladu z njimi? In ali sploh lahko do konca zatremo občutke ljubezni v sebi? Nazaj k romantiki!

Romantična ljubezen

Romantična ljubezen je edina prava, veličastna. Takšna kot v romanih, Stendhalova l`amour-passion. Zaradi nje razumni počnejo nerazumno. Zaradi nje nekateri hlastajo po ljubezenskih zgodbah in komaj čakajo na izid novega doktor romana. Se strinjate? Če se, potem ste seveda romantik in vam naslednje vrstice najbrž ne bodo najbolj po godu.

Kajti romantična ljubezen dobesedno pomeni“ljubezen kot v romanih”. Ortodoksnemu romantiku v romanih opisane predstave o ljubezni služijo kot ljubezenski model v resničnem življenju. V resnici pa so iracionalne in težko uresničljive. Izvirajo iz stare keltske pesniške legende o grešni, vendar nepremagljivi ljubezni med Tristanom in Izoldo.

Saj se spomnite, pod vplivom ljubezenskega napoja se je Tristan neskončno zaljubil v ženo svojega strica Marka! In kaj naj bi bilo sploh narobe s Tristanom in Izoldo, se verjetno zdaj sprašujete. Kakor pravi Denis de Rougemont, imenovan tudi “filozof ljubezni”, je narobe to, da Tristan v resnici ne ljubi Izolde. Ne vidi je, ker si je o njej ustvaril le podobo.

Ljubi v resnici samo ljubezen oziroma zaljubljenost. Izolda tako ni ljubljena resnična ženska, temveč predstava o ženski. Izolda je lahko prispodoba za vse sanjske ženske – proizvode moških projekcij. V mitu o Tristanu in Izoldi je ljubezen izenačena s strastjo, iz česar sledi, da je reducirana zgolj na čustva. Med ljudmi je ta mit razširil prepričanje, da mora pravi zakon temeljiti na ljubezenskem čustvu – strasti.

Strast pa je zelo močno čustvo, težko obvladljivo z razumom in voljo. Zato je lahko ovira, da bi človek videl tisto drugo osebo, s katero v resnici živi. Strast hoče stapljanje, vpijanje, suženjstvo, ne sobitje dveh svobodnih ljudi. V politiki pravijo temu totalitarizem. Že v antiki so si strast razlagali kot obsedenost z demonom, pri Grkih jo je izzival Eros, pri Rimljanih Kupido.

Prava ljubezen je večna

Pravo tiranijo nad človekom lahko vzpostavi tudi verjetje sodbi, da prava ljubezen nikoli ne zamre, da traja do smrti in še po njej, pravzaprav večno. Že od nekdaj želi človek ljubezen doživljati kot nekaj, kar obstane, traja, kot del večnosti, ugotavlja poljski filozof Kolakowski.

Ta želja se skriva v na videz nedolžni ljubezenski izjavi, kakršna je: “Večno te bom ljubil(a).” In kaj je s tem narobe, se sprašujete. Teza o večni ljubezni pomeni z drugimi besedami to, da ko enkrat nekomu poklonite svojo ljubezen, mora ta trajati do konca življenja.

To je lahko v praksi precej zapleteno že pri izbori kandidata, ki bi mu bili pripravljeni pokloniti takšno dragocenost, kot je vaša ljubezen, kajne. Še huje je lahko ob koncu zveze oziroma izgubi partnerja. Po tej teoriji ste se namreč zavezali le eni samcati ljubezni v življenju.

Nesrečna ljubezen

Razočarani? Sploh ne – saj sami že dolgo veste, da nobena ljubezen ni večna, in ko se konča, človeku ne prizanaša z bolečino in trpljenjem. Poleg tega vašo tezo o nesrečni ljubezni na vsakem koraku potrjujejo sentimentalni in srce parajoči filmi, popevke in literatura.

Preverite sami pri sebi, ali se niste mogoče ujeli v past lastne izkrivljene predstave, zaradi katere že pretiravate v namernem pestovanju lastne ljubezenske žalosti. Kakor da bi sebi in svetu skušali pokazati, kako resnično velika je bila vaša izgubljena ljubezen, toliko bolj, kolikor bolj ste nesrečni. Sprostite se, navsezadnje le pravega do sedaj niste srečali, kar pa ne pomeni, da ga ne boste v kratkem.

Ugotavljate, da nobena od opisanih ljubezenskih teorij v celoti ne pojasni, kaj pravzaprav je ljubezen? Na splošno govorijo le o tem, kaj ljubezen ni. Človeku se na trenutke celo dozdeva, da se prava definicija ljubezni izmika razumu, da še najbolj drži, da ljubezen izgine takoj, ko jo skušamo definirati. Človekovo hrepenenje po njej in zbližanju z drugim bitjem pa ostaja še naprej skrivnostno. Morda se ravno v tem skriva ljubezenski čar. Najbolje torej je, da ljubezni pustimo njeno skrivnost.

Nekaj ljubezenskih nasvetov:

  • Opustite pretirana sanjarjenja o idealni ljubezni in pričakovanja o njeni izpolnitvi. Ljubezen ponavadi pride takrat, ko o njej najmanj razmišljate.
  • Naj vas ne skrbi lastni videz. Kajti če mislite, da je ljubezen odvisna zgolj od zunanjosti, se hudo motite. Tako v ljubezni kot v življenju je veliko pomembnejši topel nasmeh ali prijazen živijo kakor pa nov kostim, za katerega ste odšteli preveč denarja.
  • Olajšajte pogovor z igro. Jana, 26, pravi, kako je s preprosto igro vroče-hladno dosegla to, da jo fant ljubkuje po vsem telesu, ona pa mu govori, kje jo vzburja bolj in kje manj. “Ko moški to spozna, si tudi zapomni in bo v bodoče točno vedel, kako mora ravnati z vami,” priporoča Jana.
  • Ne pozabite: Teorija o tem, da ljubezen obstaja sama po sebi, ne vzdrži, obstaja namreč zgolj bitje, ki ljubi in ki je lahko ljubljeno.
  • Začnite razmišljati o ljubezni kot o odnosu, ki temelji na resničnem (s)poznavanju in realnih ocenah partnerja, ki ste mu dovolili, da biva v vašem intimnem svetu.
  • Pojdite med prijatelje in sklepajte nova prijateljstva, tako bo verjetnost, da ga boste srečali, večja.

Vesna Fister

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri