Vroče zgodbe poletja - Noč brez obveznosti

Ta večer sem za spremembo od vseh prejšnjih želela preplesati, se zabavati. Pa ne s komerkoli – noč sem želela preživeti z Janom.

10. 8. 2013

A kot vedno ni imel časa. Mama je kljub moji tišini  ugotovila, kaj me teži, in mi namenila spodbuden nasmeh, kot da ve, kako se počutim. Pa saj ni konec sveta. Mogoče pa Jan tokrat res nima časa. Mogoče, mogoče, mogoče. Ne!

Želela sem, da je tokrat ob meni. Prav za to priložnost sem si pod elegantno črno obleko, ki se je oprijeto držala telesa vse do zadnjice in od tam naprej svobodno plapolala skoraj do kolen, oblekla nov komplet črnega spodnjega perila z rdečo čipko in samostoječe nogavice. In ja, nameravala sem vse do zadnjega kosa koristno uporabiti. Vso pot do družinske zabave sem se smilila sama sebi, ko smo prispeli, pa sem si nadela zlagan nasmešek ter elegantno, s stilom izstopila iz avta. Glede na žvižg, ki se je zaslišal iz gruče 'samskih žrebcev', ki so čakali pred vhodom, lahko rečem, da sem vsaj tokrat zadela v polno.

Narejen nasmešek se je v hipu spremenil v iskrenega, ko sem za sabo zagledala popolnost, ujeto v moško telo. V rokah je prenašal dva kovčka. Po obliki sodeč, sta njegovi močni, popolni roki prenašali kitari. Mmmm, kitarist, sem rekla sama pri sebi in pohitela v restavracijo, da ugotovim, kam so me tokrat posedli. Sosedom nisem posvečala posebne pozornosti, saj me niti malo ni zanimalo, poleg koga sedim, da le imam neomejen pogled na kitarista. Srce mi je zaigralo, ko sem našla kartico s svojim imenom na najlepši razgledni točki.

S polnim kozarcem izbrane penine sem se udobno namestila na stol, kot da nameravam gledati predstavo.

No, pa saj v bistvu sem jo. Ves večer sem opazovala, kako se njegovi spretni prsti urno gibljejo po vratu kitare in kako se njegove popolne ustnice premikajo ob petju. Zaradi malce prevelike količine alkohola, ki je že zasedal moj krvni obtok, nisem bila prepričana, ali se mi res čedalje bolj nasmiha ali sem si to le domišljala.

V bistvu mi je bilo vseeno. Malce sem se počutila krivo, ker so se mi ob opazovanju mojega kitarista cedile sline, na Jana pa nisem niti pomislila. Moje zmedene misli je zbudil alarm, ki ga je možganom poslal mehur. Odrinila sem stol in se namenila proti toaletnim prostorom. Glasba je kar naenkrat utihnila. Ko sem se zazrla v ogledalo, sem presenečena ugotovila, da sem kljub nesrečnemu začetku dneva in rahli opitosti v tej črni obleki čudovita. Po navadi se ne dojemam kot dih jemajoče dekle, a danes je bilo drugače. Danes sem si dovolila misliti in sanjati drugačne stvari, kot jih mislim sicer.

Ko sem se odpravljala nazaj proti mizi, me je nenadoma nekdo s hrbtom potisnil k steni. Bil je on. Strastno me je poljubil in zgrabil tik nad zadnjico. To ni bil eden tistih pokvarjenih prijemov, ki smo jih ženske deležne od potrebnih slinastih moških. Bil je prijem, ki mi je po telesu poslal val poželenja in v meni prebudil strast.

Preden sem se lahko zavedla, me je rahlo potisnil nazaj in za mano so se odprla vrata. Za temi vrati sem preživela najbolj strastno noč svojega življenja, ki je nikoli, res nikoli ne bom pozabila. Kakor skrivnostno je prišel, je kitarist tudi odšel. Prvič v življenju me to ni motilo. Ni me motilo, da se mi ni niti predstavil, ni me motilo, da nisem poznala njegove številke čevljev, najljubše risanke iz otroštva in nisem poznala njegove mame. Bilo je tako prvinsko in osvoba­jajoče, da se mi ni zdela potrebna niti ena sama beseda, njemu pa tudi ne. In to, to mi je bilo pri tej noči najbolj všeč.

Klikni na www.cosmopolitan.si/poletnaromanca in preberi še druge izpovedi naših bralk.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri