"V meni se je nekaj premaknilo, čeprav sem vedela, da je zaprt zaradi umora” - Kdo so ženske, se zaljubijo v moške, obsojene za najbolj krute zločine?

Obsedeni smo s kriminalom. S črno kroniko.

Lahko bi celo rekli, da je naša morbidna fascinacija nad umori dosegla vrhunec, če upoštevamo, da se redno snemajo TV-serije o tem, kako postati morilec (Making a Murderer), in nam ponujajo televizijske programe, ki so v popolnosti posvečeni takšnim in drugačnim zločinskim dejanjem.

Smo v času, ko so kriminalci bolj znani kot Nobelovi nagrajenci. Zakaj? Dr. Lisa Warren iz univerze Monash pravi takole:

“Ljudi so nasilni zločini že od nekdaj fascinirali, predvsem zato, ker segajo prek meja naše dojemljivosti. Mediji so še posebno obsedeni s kriminalom in ga zato radostno izpostavljajo, s tem pa ustvarjajo negativne zvezdnike.” 

Ob tem pa obstajajo ženske, ki so svoj ljubezenski odnos z zločinom ponesle na popolnoma novo raven.

Če oboževalke fanatično sledijo svojemu najljubšemu glasbeniku, te ljubiteljice temačnega zaljubljeno stremijo k serijskim morilcem in jih idealizirajo.

A njihova strast ni potešena z eno neprespano nočjo uživanja ob seriji Zločinski um, ampak prek posebnih spletnih strani stopijo kar v neposredni stik z zaporniki, obsojenimi za takšno ali drugačno kaznivo dejanje. 

Ena teh je tudi 30-letna Alice iz Sydneyja.

“Ko sem videla njegovo sliko na spletni strani, se je v meni nekaj premaknilo, čeprav sem vedela, da je zaprt zaradi umora,” razkrije.

“Ko sem najprej šla na to spletno stran, nisem imela namena s komerkoli stopiti v stik, preprosto zgodilo se je. Nisem predvidevala, da se bom v nekoga zaljubila. Nisem mislila, da si bom našla moža – ljubezen mojega življenja.”

In Alice ni edina. Prek spletne strani writeaprisoner.com (ja, precej nedvo-umno ime) stik z zaporniki vsak mesec išče kar do 3500 žensk.

V zbirki imajo skoraj 10 tisoč zaporniških profilov, ki jih lahko ženske razvrščajo po starosti, astrološkem znamenju in – seveda – kazni, ki vključuje tudi dosmrtni zapor ali čakanje na usmrtitev.

Izbire je ogromno. Sorodna stran prisonpenpals.com gosti več kot pet tisoč zapornikov iz sedmih držav. 

Tovrstne spletne strani so tako priljubljene, da so za ljudi, ki hodijo na te portale v iskanju ljubezni, skovali novo besedo – hibristofilija.

Pri tem ne govorimo o nespametni zaljubljenosti v lokalnega pobalina.

“To je privlačnost, bolj pogosta pri ženskah, do nekoga, največkrat moškega, ki je zakrivil grozljiv ali nenavaden zločin. Običajno gre za nasilne zločine, denimo umor, oborožen rop ali posilstvo, pa tudi za bolj specifične profile, na primer serijske morilce,” razlaga kriminolog dr. Jeffrey Ian Ross.

“Velikokrat dobimo poročila o tem, da zaporniki dobivajo pisma od oboževalk.”

Tak primer je Ivan Milat. Če si vestna gledalka programa ID Discovery, ti je to ime morebiti znano, saj so o njem posneli zelo izčrpen dokumentarec. Ivan Milat je morilec iz Avstralije.

Pred leti je ubil sedem popotnikov, ki so štopali po Avstraliji, danes pa je varno za rešetkami. Sam pravi, da ima veliko privrženk. 

Ob tem verjetno pomisliš, da gre najbrž za precej specifičen tip ženske, ki se lahko zaljubi v hladnokrvnega morilca, vendar to ne drži.

Ženske, ki pošiljajo pisma kaznjencem, so psihologinje, odvetnice, učiteljice, med njimi je celo urednica revije Doreen Lioy, ki se je poročila z Richardom Ramirezom, tako imenovanim Nightstalkerjem, ki je bil leta 1996 obsojen za 13 umorov, pet poskusov umora in 11 spolnih napadov.

Žrtve je ustrelil, zadavil ali jim prerezal vrat. Doreen mu je poslala več kot 75 ljubezenskih pisem. 

Zakaj neodvisne, izobražene ženske sploh želijo stopiti v stik s kriminalci?

“Na eni strani je vsekakor vznemirjenje ob stiku z zloglasno osebo in ob medijski pozornosti takšnega razmerja,” pove dr. Ross.

V tem je gotovo nekaj resnice. Vsi zgodovinski serijski morilci – Jack Razparač, Ted Bundy, celo bostonski bombni napadalec Džohar Carnajev – imajo svoje klube oboževalcev.

Google pri iskanju Džoharja celo svetuje naslednjo najbolj verjetno besedo – cute, 'srčkan'. Ne zloben, ne nasilen, ampak srčkan. Ubil je tri ljudi in jih 260 ranil, 16 jih je izgubilo noge, najmlajša med njimi je bila sedemletna deklica.

Po drugi strani dr. Ross ugotavlja, da so si ženske z zaporniki morda našle popolnega fanta (ali moža), saj jim v tem odnosu ne bo treba tolerirati njegovih slabih razvad, obenem pa za njih kuhati, pospravljati in prati njihove cunje, saj sta partnerja tu fizično ločena.

Moški v zaporu imajo tudi ogromno prostega časa, da se lahko posvečajo občudovanju svoje drage, in takšna pozornost godi številnim ženskam. Ego je močan katalizator.

Londonska odvetnica Nikki Butler je na primer zaročena s Scottom Rushem, preprodajalcem drog, ki trenutno prestaja kazen v indonezijskem zaporu.

Spoznala sta se na Baliju, le dober teden pred njegovo aretacijo. Osem let pozneje je Nikki videla njegov obraz na poročilih in se odločila, da ga poišče – in obišče v zaporu.

Scott sicer ni morilec, a kakšna je lahko njuna prihodnost?

Druga teorija se imenuje sindrom Florence Nightingale. Ženska, ki želi biti rešiteljica.

Verjame, da je bil njen zaporniški izbranec žival, potem pa jo je spoznal in se popolnoma spremenil. Ker ga je spremenila ona. A takšna razmerja se nikoli ne končajo s srečnim koncem.

Jacquelynne Willcox, ki je pisala o tovrstnih parih, se spominja ženske, ki je v zaporu v Avstraliji zapornikom predavala o Svetem pismu.

Tam se je zaljubila v prevaranta in zaradi njega pustila svojega moža. Tri dni po tistem, ko je bil izpuščen iz zapora, jo je do smrti pretepel s kladivom.

Čeprav je to izredno ekstremen primer, saj se mnoge zaporniške privlačnosti ne bodo končale na takšen način, je to še vedno fenomen, ki bega številne poznavalce. 

Avstralski Cosmopolitan se je pogovarjal z Alice, učiteljico iz Sydneyja, ki je navezala tesen stik z dvema zapornikoma, da bi odkril, kaj je tisto, kar jo je prepričalo, da se odloči za takšen odnos. Tu je njena zgodba.

Podala sem se na 13.500 kilometrov dolgo pot, da spoznam morilca

“Leta 2012 sem gledala oddajo The Project in voditelj je govoril o spletnih portalih za dopisovanje z zaporniki. Postala sem radovedna in prek iskalnika končala na writeaprisoner.com.

Malce sem brskala in našla Brandonovo fotografijo. Začutila sem, da ima zanimivo zgodbo. Na profilu je imel označeno, da išče resno razmerje, da si želi dopisovati in spoznavati ljudi.

Brandon je trenutno v najbolj zavarovanem zaporu v Teksasu [ko je bil star 19 let, je zabodel 17-letnega dečka in ga pustil umreti]. Danes je star 38 let in je odslužil 18 let od svoje 40-letne zaporne kazni.

Poslala sem mu dopisnico in napisala: Živijo, videla sem tvoj profil, tule je nekaj podatkov o meni. Živim v Avstraliji, delam to in to – vse sem napisala zelo splošno.

Mislila sem, da ne bom dobila odgovora, ampak nekaj tednov pozneje mi je pisal. Napisal je, da je bil vesel mojega pisma, in me vprašal nekaj o Avstraliji. Tako se je začelo.

Potem sva si začela redno dopisovati. Prvih nekaj pisem je bilo le spoznavanje in pošiljanje fotografij. Je zelo šarmanten. Danes se pogovarjava o čisto vsem. 

Oktobra 2013 sem načrtovala potovanje v Italijo. Na tej točki sem si že želela Brandona spoznati v živo, zato sem podaljšala pot in iz Italije letela še v Teksas.

Te izkušnje ne bom nikoli pozabila. Strah me je bilo vstopiti v zapor, ker je bil to kraj kot iz kakšne nočne more – visoke ograje, bodeče žice in stražni stolpi, vse je bilo videti tako zlovešče.

Imajo dolgotrajen proces za vstop, ob tebi so ves čas oboroženi stražarji – strašljivo je bilo samo pomisliti, koliko moči imajo v resnici ti stražarji. 

Ker sem pripotovala od tako daleč, so mi dovolili dva štiriurna obiska, ampak ker nisem sorodnica, mi niso dovolili fizičnega stika, zato sva se pogovarjala le prek telefona, vsak na svoji strani neprebojnega stekla.

Med čakanjem sem postajala nestrpna, ko pa je končno prišel, sem se takoj pomirila. Bila sem osredotočena nanj. Štiri ure sva se neprekinjeno pogovarjala, kar ni lahko, ker te zaradi držanja slušalke začnejo boleti roke. 

Prvo vprašanje, ki mi ga je postavil, je bilo: Zakaj si pisala pismo obsojencu v Ameriki? In odgovorila sem mu: Ne vem. Privlačil me je in sem se mu odločila pisati, ampak v resnici ne vem, zakaj.

Ta obisk je poglobil najino zvezo in spoznala sem, da ga resnično ljubim.

Težko se mi je bilo posloviti. Nisem hotela zapustiti Teksasa. Pred njim nisem jokala, ker ga nisem hotela vznemirjati, sem pa jokala cel dan zatem.

Ravno prejšnji dan sem našla kartico, ki mi jo je naredil za valentinovo in v kateri je zapisal: "Upam, da tvoj dan sije tako svetlo kot tvoje srce oddaja ljubezen in prijaznost tistim, ki te v življenju najbolj potrebujemo. Hvala za vse, še najbolj pa za to, da sebi dovoliš biti to, kar si."

Veliko moških na prostosti ne bi nikoli napisalo kaj takšnega.

V našem svetu si ne dovolimo luksuza, da bi bili to, kar smo, ker je toliko obsojanja.

Pred časom sem bila v res uničujočem razmerju – živela sem z umetnikom, vse se je vrtelo okoli njega in jaz sem to dovolila. To je bila zame pomembna učna ura in potem sem si rekla, da se ne bom za nikogar več odpovedala temu, kar sem.

Cenim, da sem z Brandonom lahko popolnoma odprta – nihče me ne obsoja, nihče mi ne reče, da sem idiot. V tem odnosu sem našla izjemno osebno svobodo.

So pa seveda tudi slabe strani. Ne morem ga poklicati, kadar se mi zaželi, in ga samo vprašati, kako je. 

Z Brandonom si še vedno pošiljava dve pismi na mesec in upam, da ga bom prihodnje leto spet lahko obiskala. Hočem ga nekoč videti na svobodi, da se lahko pogovarjava brez ovir, dan in noč. 

Ampak sem vendarle malce poredna.

Lani sem iz radovednosti spet pokukala na tisto domačo stran in našla Ericov profil. Pritegnil me je. Poslala sem mu dopisnico in začela sva si dopisovati.

Eric je star nekaj več kot 50 let in je obsojen na devet let zapora zaradi sodelovanja pri preprodaji orožja.

Zaprt je v srednje varovanem zaporu v New Yorku, in če mu odobrijo pogojno, bo zunaj že maja 2017.

Dopisovanje z njim je drugačno. Z Brandonom imava močno vez, včasih rečem, da je že kar telepatska, ker ga kar čutim. Skoraj tako, kot da je najin odnos nad spolnostjo.

Nikoli nisem fantazirala o seksu z Brandonom. Poskusila sem, ampak mi moj um tega kar ne dovoli. Z Ericom pa sva bliže nekemu normalnemu odnosu.

Je samozavesten šarmer. Že po prvem pismu sem vedela, da je zelo pameten in da je ženskar.

Pomislila sem, da bi se lahko z njim malce zabavala. Zelo je spreten z besedami in nedvomno me privlači, tako intelektualno kot fizično. Govori kot Vin Diesel! Z njim se lahko slišim tudi po telefonu.

Včasih si izmenjava tudi kakšna erotična pisma. Na papirju imava z Ericom odlično spolno življenje. Upam, da ga bom lahko konec leta obiskala, ker bi se oba rada spoznala v živo. Z Ericom imam lahko čisto resno razmerje. 

So me kdaj obsojali, ker si dopisujem s takšnimi moškimi? Seveda. Najpogostejša opazka je: Zakaj se družiš s to človeško nesnago?

Ali pa: Kaj te briga za ljudi, ki so v zaporu?

Obsojenci so še vedno ljudje. Oba moška, ki sem ju spoznala, nista zlobna ali slaba. Storila sta napake in zdaj zanje plačujeta.

Moji prijatelji me ne razumejo, a vedno sem bila zelo čutna in skrbna oseba in pisanje Brandonu izvira iz te moje osebnostne značilnosti.

V najstniških letih sem želela spremeniti svet, potem pa ugotovila, da tega ne morem storiti. Lahko pa spremenim življenje eni osebi in tako se bom počutila, kot da sem naredila vsaj nekaj. 

Včasih pomislim: Nisem več tako zelo mlada, ali morda vendarle ne delam usodne napake in se zapiram pred normalnim razmerjem tu v Avstraliji?

Ampak hitro ugotovim, da sem pomirjena s tem, kar počnem.

Nisem pričakovala, da bom kdaj tako čutila. Dobila sem priložnost, da odprem srce. Oba ta moška me sprejemata takšno, kot sem, in to mi pomeni največ.”   

Po predlogi Shari Nemetzik priredil Darjo Hrib

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord