V kaj in kako se zaljubimo ...

Ne zaljubi se slepo v neko namišljeno podobo, zaljubi se v resnično osebo.

V kaj in kako se zaljubimo ... (foto: Profimedia) Profimedia
16. 2. 2015

Vsaj enkrat v življenju se je vsakemu že zgodilo, da je bil zaljubljen. Takrat rečemo, da 'imamo metuljčke v trebuhu'.

To je takrat, ko nasmeh kar ne izgine iz obraza, ne glede na to, kaj se nam dogaja, ko se nam zdi, da je svet čudovit in da je vse lepo in prav, da bo vse tako kot je treba, da lahko premagamo vse.

Takrat se v mislih stalno vračamo k osebi, v katero smo zaljubljeni in željno pričakujemo trenutek, ko bomo spet z njo. In ko končno pride ta trenutek, se nam zdi, da smo v devetih nebesih. Temu pravimo zaljubljenost.

In zaljubljenost naj bi vodila naprej v ljubezen, v odnos, v partnerstvo. Pa se to res zgodi?

Vsi smo že na lastni koži kdaj doživeli, da vedno ni tako. Da ni resnica, da zaljubljenost nujno pelje naprej v ljubezen in v kakovostno partnerstvo. Kajti zaljubljenost ni enaka ljubezni, ki je sestavni del partnerstva oziroma odnosa.

Sploh če govorimo o na začetku opisanih občutkih in metuljčkih. Takrat smo evforični in kar plavamo nad tlemi in ko nas prej ko slej to mine (nekatere prej nekatere slej), pristanemo na realnih tleh – iz oči v oči z osebo, v katero smo se zaljubili in smo zdaj z njo v odnosu.

In če je to soočenje boleče, torej da ugotovimo, da smo z napačno osebo v odnosu, smo nekaj do te točke delali narobe.

Namreč sploh nismo zaljubljeni v to osebo, ki stoji pred nami, ker smo ji avtomatično kar pripisali vse lastnosti idealnega partnerja, ki ga imamo v svoji glavi in zdaj nam ni nič jasno, ker je ta oseba drugačna. Seveda je, saj je ta podoba le v naši glavi, mi smo pa v evforičnem zanosu zaljubljenosti videli le to podobo, ki smo jo 'nalepili' na resnično osebo.

Kako boleč je pristanek na realna tla, je odvisno od tega, kako močno nas je zaneslo – smo si dovolili vsaj malo videti, kdo je partner ali čisto nič.

Pravilna pot je, da ko srečamo osebo, ki nam je všeč (nam je simpatična, nas privlači), da jo najprej začnemo spoznavati.

Pa ne skozi našo podobo idealnega partnerja, temveč da jo spoznavamo takšno, kot je. Ko hodiš na zmenke, se pogovarjaj, sprašuj, opazuj in če česa ne razumeš, vprašaj, če prav razumeš.

Tvoj cilj naj bo osebo spoznati – kdo je, ali ima podoben pogled na življenje kot ti, si želi kakovostnega partnerstva ali ne, po kakšnih vrednotah živi, kaj so njegove/njene želje in sanje.

Potem pa si vzemi čas, da se pogovoriš s seboj – je to res oseba, s katero si želiš preživeti svoj čas, s katero si želiš ustvariti skupno življenje in družino, je to res oseba, ki bo tvoj partner za življenje – v dobrem in slabem.

Ko na tak način spoznavaš drugega, se zaljubljaš v njegove lastnosti, všeč ti je, kako razmišlja in gleda na določene stvari – zaljubiš se v to osebo in ne v podobo te osebe ali pa nasprotno: ti ta oseba ni všeč (njene lastnosti, razmišljanje in pogled na svet).

To je bistvena razlika s prej opisanim zaljubljanjem v našo podobo idealnega partnerja, kajti zdaj se ti ne more zgoditi padec na realna tla, saj si že ves čas na realnih tleh.

Ne se slepo zaljubiti v neko namišljeno podobo, zaljubi se v resnično osebo in tako se bo lahko razvila ljubezen v odnosu med dvema zrelima osebama.

Napisala: Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose
zdraviodnosi.blogspot.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri