"Na zmenek sem šla z 10 let mlajšim moškim in pomagal mi je SPOZNATI ..." (resnična zgodba)

Bil je veliko bližje starosti mojih hčera, a z njegovo pomočjo sem spoznala nekaj zelo pomembnega o sebi!

"Na zmenek sem šla z 10 let mlajšim moškim in pomagal mi je SPOZNATI ..." (resnična zgodba) (foto: Profimedia) Profimedia
7. 10. 2019

"Torej si plenilka (ang. 'cougar', ženska, ki lovi mlajše moške)!" mi je rekla prijateljica zatem, ko sem ji povedala, da sem šla na zmenek z moškim, ki je dovolj mlad, da bi mi lahko bil sin. Kljub temu da se je šalila, sem se naježila ob besedi, ki jo imam za ponižujočo do žensk, ki počnejo nekaj, k čemur se moške že nekaj časa spodbuja.

Po 20. letih zakona sem šla skozi grozljivo ločitev. Do trenutka, ko sem bila spet pripravljena na aktivno zmenkovanje, sem ugotovila, da primernih moških mojih let (tj. v srednjih 50-ih) pravzaprav primanjkuje. Ponudbe nekaj moških, ki sem jih spoznala preko prijateljev in so zajemale pripravo testenin pri njih doma ali pa obisk pri meni s steklenico vina, zame niso veljale kot pravi zmenek. Da ne govorim o premožnih bogatunih, ki so po eni večerji vztrajali, da naj bi obljubila, da jim skuham večerjo – in počnem še kaj – naslednji večer.

Moški, s katerimi sem stopila v stik preko spletnih zmenkov, so bili še hujši. Nekateri so očitno lagali o svojih ljubezenskih statusih in otrocih. Večina jih je iskala osebo, mlajšo od mene. In da ne govorim o sovražnikih žensk – tipu moškega, ki je še isti trenutek, ko sva se usedla na pijačo, začel grdo govoriti o svoji šefinji.

Iskren, prijazen in dobrodušen – sem res zahtevala preveč?

No, tukaj nastopi mladi pilot, ki ga bom poimenovala Alen* in ki sem ga spoznala na letališču, ko sva oba čakala na zakasnjen let. Po tem, ko sem šla do pulta preveriti, kakšno je stanje leta, je Alen – visok, temen in čeden – pristopil do mene in me vprašal, kaj so mi povedali.

"Mehanske težave," sem odgovorila.

"Po novih informacijah, ki so jih meni poslali, je krivo vreme," je rekel in mi pokazal besedilo.

"Lagali so," sem mu odgovorila.

Alen se je nasmejal in odpravila sva se do sedežev. Star je bil okoli 30 – po starosti veliko bližje letom mojih hčera, ki sta jih je imeli nekaj čez 20.
Bilo je zgodaj zvečer in moj dan je bil poln družinskih obveznosti, ki sta jim sledili dve uri vožnje do letališča v močnem dežju in prometni konici. Nisem si imela časa umiti las ali nanesti ličil, oblečene pa sem imela pajkice in raztegnjeno tuniko – značilno modno opravo, ki sem jo nosila od takrat, ko sem v zadnjih dveh letih pridobila skoraj 10 kilogramov. Zdelo se mi je, da še nisem nikoli izgledala tako slabo.

Alen je po drugi strani bil pod svojimi oprijetimi džinskami in majici s kratkimi rokavi vidno dobro natreniran, videti je bil svež kljub številu letal, s katerimi je, tako mi je rekel, letel tisti dan. Trudila sem se ne buljiti v njegove mišičaste roke, medtem ko sem zgrožena razmišljala o svojih mlahavih. A vendar sem opazila, kako pogleduje proti mojemu ramenskemu tatuju in prikimava v odobravanju.

Da bi ga odvrnila od mojih rok, sem ga vprašala, ali v mestu, kamor se odpravljava, živi. Ko mi je povedal, da se tja odpravlja na letni letalski trening, sem mu odvrnila, da se sama vračam domov, saj sem bila na obisku pri svoji mami.

"Rad bi te peljal na večerjo," mi je še rekel, preden so naju poklicali na letalo. Bila sem sicer presenečena nad njegovo ponudbo, ampak sem privolila.

Izmenjala sva si telefonski številki, a vendar sem povabilo čednega moškega, desetletje mlajšega od mene, v eno najbolj prestižnih in romantičnih restavracij vzela z rezervo. Glede na slabe izkušnje z moškimi, ki bi lahko vedeli (in me obravnavali) bolje – kakšna je verjetnost, da je desetletje mlajši tujec mislil resno?

Zdelo se mi je nekoliko nenavadno, da me je Alen sploh povabil na večerjo. Prepričana sem bila, da njegovi vrstniki preskočijo zmenek, začnejo večer s seksom in le v redkih primerih pridejo do točke sobivanja.

No, kljub temu da me je ločitev uničila, moja vera v ljubezen ni izginila in mislila sem si: "Zakaj pa ne?"

Vkrcala sva se in se odpravila do svojih sedežev, ki sta bila vsak na svojem koncu. Šele po pristanku sem pravzaprav dojela, kaj sem naredila, zato sem pohitela do svojega avta.

Kaj sem sploh razmišljala, da sem dala temu mlademu moškemu svojo številko?! Sodeč po moji starosti in neurejeni zunanjosti me zagotovo nikoli ne bo poklical.

Zakaj bi še naprej sanjala o tem, ko pa na koncu vedno izpadem tepka? Ampak pozneje tisto večer mi je napisal sporočilo, da bi se prepričal, če sem varno prispela domov.

Naslednje jutro si še vedno nisem upala sanjati, da se bo moja fantazija resnično uresničila, zato sem se usedla v avto in se skladno z mojim predhodnim načrtom odpeljala ven iz mesta na oddih.

"Kako si? Upam, da je vse v redu," mi je med mojim oddihom napisal Alen. "Čakam te, da prideš nazaj, da se lahko vidiva."

Prav tako me je vprašal, če mu lahko pošljem svojo fotografijo (o-ou!) in mi poslal nekaj svojih. Počasi sem jih pregledala boječ se, na kaj bi lahko naletela, ampak na srečo so bile vse spodobne.

Ko sem se vrnila s svojega oddiha, je Alen predlagal, da se dogovoriva za večerjo. Tisto večer sva se dolgo pogovarjala po telefonu – to je bila še ena stvar, za katero sem bila prepričana, da je nihče, kaj šele mladi, ne počne več.

"Ko si mi povedala, da si se šla pogovoriti z zaposlenim na letališču, sem si rekel: 'Ta ženska ima načela, kar mi je zelo všeč.'"

Samo sebe imam za močno, proaktivno žensko, ki ne bo sprejela laži od zaposlenega na letališču, potencialnega partnerja ali kogarkoli – zato sem mu v mislih dodelila 1000 točk za to, kako hitro me je, očitno, prebral.

Dva večera kasneje sva se dobila. Alen je rezerviral mizo v fini restavraciji in me vprašal, če imam kaj proti, če prestaviva zmenek na malo kasneje, saj bi se želel po službi stuširati. Kako osvežujoče je bilo dejstvo, da se je očitno želel resnično potruditi, zato sem si mislila: "Zakaj bi imela kaj proti?"

Nato sem naslednjih nekaj ur preživela v kopalnici, si urejala lase, nanašala ličila ter izbirala pravo obleko in uhane. Alen je bil v restavraciji točen. S svojo mehko dlanjo je prijel mojo, medtem ko sva se sprehodila od preddverja do prostora za večerjo, kjer naju je natakar napotil do najine mize. Počakal je, da sem se usedla, nato se je usedel še on. Natakar se je pri nama ustavil kar nekajkrat, da bi vzel naročilo, a bila sva tako zatopljena v pogovor, da sva ves čas pozabljala odpreti meni.

Pogovarjala sva se o najinih službah – mojemu pisanju in njegovi karieri kot medicinskem pilotu, ki je po vsem svetu prevažal bolnike do specializiranih bolnišnic. Povedal mi je, da je star 36.

Jaz mu svojih let nisem povedala, a bilo je jasno, da sem veliko starejša. Bilo je očitno, da mu je vseeno.

Povedal mi je, da pogosto potuje in da je na svoji poti srečal že veliko "nezrelih" žensk, ki so ga osvajale – označil jih je kot naporne.

Oba sva bila ločena in sva imela otroke. Pripovedovala sem mu o svoji starajoči se mami, on pa meni o svoji. Povedal mi je, da se je pred kratkim, po tem, ko sta umrla njegov oče in brat, preselil k njej. Čutil je, da potrebuje njegovo pomoč in čustveno podporo. O njej je govoril na način, na katerega še nikoli nisem slišala govoriti, natančneje častiti, nobenega moškega – razen morda svojega pokojnega očeta in dedka.

"Restavracija se zapira," naju je po nekaj urah opozoril natakar. Bila sva tako zatopljena v pogovor in sploh nisva opazila, da se je prostor postopoma izpraznil.

"Hvala," sem mu rekla, medtem ko je plačeval. "Seveda," je odgovoril z nekoliko zmedenim pogledom. Običajno mi je neprijetno, ko sem na zmenku z moškim mojih let in pride čas za plačilo. V tem današnjem svetu po-ločitvenega zmenkovanja nisem nikoli prepričana, kaj bi morala narediti.

Glede na napredek v samostojnosti žensk in obdobje, v katerem živimo, ima del mene zmeraj občutek, da bi morala poseči po računu, del mene pa vztraja, naj ostanem pri miru in neham iskati izgovore, zakaj dovoliti moškemu, s katerim sem na zmenku, da plača.

Da smo si na jasnem: ne potrebujem moškega, da skrbi zame, hkrati pa se ne bom opravičevala za to, ker sta mi ljubša staromodna romantika in moški, ki da pobudo.

Z Alenom sva nato zunaj sedla na klop in se poljubila.

Nekaj minut pred polnočjo me je prijel za roko in me pospremil do mojega avta. Domov sem se peljala v tišini, prijetno omotična od dejstva, da so sanje, ki sem jih pravkar doživela, resnične.

Naslednji dan sva si izmenjala nekaj sporočil o tem, kako lepo nama je bilo. Kako nepričakovano, da je moški, desetletje mlajši od mene, tako dober do mene, medtem ko so mnogi – no, če sem popolnoma iskrena, vsi – moški mojih let, s katerimi sem bila (vključno z mojim možem), takšno razočaranje.

Ločitev je na meni pustila posledice. Od močne, samozavestne odvetnice in zelo spodobne matere dveh otrok sem se spremenila v izmučeno, bledo različico same sebe – žensko, ki jo preganjata strah in dvom vase.

Leta in leta se nisem mogla niti pogledati naravnost v ogledalo, ko sem si nanašala ličila, saj je bilo nezadovoljstvo tako močno.

Postarala sem se. Moja otroci so odrasli. Po ločitvi sem 'razstavila' svoj dom, ki si ga nisem več mogla privoščiti.

In v tem procesu, pod vso navlako in obupom, ki sem ga preživela, sem presenečena odkrila žensko, ki je enkrat obstajala in ki so jo prijatelji pozivali, naj se vrne. Toliko let sem se obremenjevala s podobo, ki si jo je moj bivši mož ustvaril o meni, da sem zanemarila svoje resnično mnenje o sebi.

A zdaj mi je ta zmenek z mladim pilotom ponudil celo večjo priložnost, da vidim sebe takšno, kot sem. Da vidim tisto, kar sem predolgo ignorirala: nekoga, ki je privlačen, zanimiv in s katerim je vredno preživljati čas.

Nekaj dni za najinim zmenkom je Alen odletel domov. Nikoli več ga nisem videla ne slišala. In to mi je popolnoma okej. Vedela sem, da čarobna večerja z desetletje mlajšim moškim, ki živi praktično na drugi strani sveta, verjetno ne bi vodila nikamor. Ampak to ne pomeni, da tista noč ni nič pomenila.

Prav nasprotno; ne glede na to, ali Alen to ve ali ne, mi je dal čudovito darilo. Prepoznal je mojo vrednost in mi pomagal, da sem jo prepoznala tudi sama.

Danes grem le redko na kakšen zmenek. Vse uporabniške račune na spletnih zmenkih sem izbrisala. Le redko spoznam kakšnega primernega moškega mojih let, kaj šele, da bi me kateri prepričal, da je vreden mojega časa in energije.

In spoznala sem, da ne potrebujem moškega, da bi bila srečna.

A kljub temu sem še vedno odprta za možnost dolgotrajnega razmerja z nekom, ki je kot Alen (no, s to razliko, da ne živi na tisoče kilometrov vstran) – ne glede na leta.

In za konec: ne bi rekla, da sem "plenilka", vseeno pa sprejemam duh in odnos, ki ga predstavlja ta izraz. V svetu, v katerem moramo ženske poslušati, da je enkrat, ko dosežemo določeno starost, za nas konec, je pomembno, da cenimo to, kdo smo in kaj imamo za dati ter da se moški, s katerim smo se odločile preživljati svoj čas, tega zaveda. Ne glede na našo starost in dejstvo, kdo nas povabi na večerjo in kdo ne.

*Ime je spremenjeno.

Po predlogi Beverly Willett pripravila N. Š.

Preberi še: Kako čudovite ženske nehote odganjajo potencialne partnerje? ali pa Sumiš, da te tvoj dragi vara? TO so zgodbe naših bralk o tem, KAKO so spoznale (kruto) resnico!

Priporočamo tudi: Teja in Jani priznala, da to 👇 ni bila PRAVA poroka - na skrivaj sta se poročila že PREJ, in to je VSE, kar vemo!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri