"Vse dneve kar naprej doživljam orgazme" (resnična zgodba)

Morda se sliši kot uresničenje vseh spolnih fantazij, a za to 35-letnico je bilo nenehno vzburjenje prava nočna mora.

"Vse dneve kar naprej doživljam orgazme" (resnična zgodba) (foto: Alexa Miller) Alexa Miller
11. 3. 2017

Pred dvema letoma sem sedela za svojo mizo v odvetniški pisarni, kjer sem zaposlena, ko me je začela cela leva stran telesa ščemeti: od dlani in nohtov do prstov na nogi in stopala.

V nekaj minutah je ta občutek pripotoval do mojih genitalij, kjer je ščemenje postalo neznosno. Bilo je, kot bi imela pod kožo nekaj, kar bi sililo ven.

Najprej sem mislila, da je ščemenje povezano s stresom, saj sem bila takrat v pisarni pod velikimi pritiski, ampak vse skupaj se je, ko sem tisti večer prišla domov, le še poslabšalo.

Čeprav nisem bila spolno vzburjena, moje genitalije niso nehale utripati.

Orgazma si nisem želela, a imela sem občutek, kot da ga preprosto moram doživeti.

Ko sem ga, sem olajšano ugotovila, da je ščemenje izginilo, a se je nekaj ur pozneje, sredi noči, vrnilo v prav tako intenzivni obliki.

Ker sem pomislila, da je šlo za kakšno alergijsko reakcijo, sem takoj kupila antihistaminike, ampak mi niso pomagali.

Enako kot prej se je ščemenje začelo v levi roki in se preselilo do noge, nato pa v sramne ustnice in klitoris.

Le orgazem mi je začasno pomagal.

V treh tednih, ki so sledili, me je ta občutek vedno znova zbujal sredi noči, tako da nisem mogla spati.

V službi sem se skušala osredotočiti, a sem nenehno bežala na stranišče ali pa sem se, kar je bilo še huje, olajšala kar za svojo mizo.

To sem lahko naredila v zgolj nekaj minutah, a bilo je grozno stresno. Ves čas me je bilo strah, da me bo kdo zalotil!

Ko je bilo najhuje, sem doživela 24 orgazmov v eni uri. Od vsega tega sem bila tako izčrpana, da sem od doma odhajala samo še zaradi službe ali nujnih opravkov.

Kmalu zatem, ko so se ti simptomi začeli pojavljati, sem se med odmorom za kosilo zaupala svojim najbližjim prijateljicam.

Sprva so se šalile v slogu: Ko bi se to vsaj dogajalo meni!, ko pa sem jim razložila, da nisem nikoli zares vzburjena, ampak me le neznosno ščemi, so se strinjale, da mora biti z menoj nekaj hudo narobe.

Ob njihovi spodbudi sem svoje simptome poiskala na spletu in ugotovila, da gre za motnjo nenehne vzburjenosti, redko obliko spolne disfunkcije, za katero naj bi trpelo le nekaj tisoč žensk.

Naročila sem se pri svoji osebni zdravnici, ki pa za to motnjo še ni slišala in me je, ko sem opisovala svoje simptome, poslušala z enim ušesom.

Moj ginekolog ni bil dosti boljši. Čeprav je o motnji že bral, o njej ni vedel dovolj, da bi lahko postavil diagnozo ali mi predpisal način zdravljenja.

Na srečo sem pri naslednjem brskanju po spletu naletela na dr. Irwina Goldsteina iz bolnišnice v San Diegu. Takoj sem se naročila na pregled.

Potem ko sem mu morala povedati vse o svojih preteklih boleznih in opravila kup testiranj, me je dr. Goldstein prosil, naj doživim orgazem v njegovi ordinaciji.

Najprej sem pomislila 'Kaj? Se hecate?'. Toda zelo sem si želela odgovorov in upala sem, da se bodo moje težave rešile.

Ugasnil je luči in mi dal vibrator s kondomom, nato pa je uporabil posebno povečevalno kamero, s katero je spremljal spremembe v genitalijah, ki so se dogajale, ko sem dosegala vrhunec.

Prijateljica, ki je bila z menoj, je stala zraven in me držala za roko. Dr. Goldstein je na velikem zaslonu pokazal, kaj ga je zanimalo.

Medtem ko so mi možgani sporočali, da sem nenehno vzburjena, ti simptomi telesno dejansko sploh niso bili prisotni.

Moja samodiagnoza se je potrdila.

Dr. Goldstein je pojasnil, da ne more s prstom pokazati na krivca, da pa se pri mnogo ženskah simptomi motnje nenehnega vzburjenja pojavijo kmalu po tem, ko nehajo uporabljati določene antidepresive, tako kot sem jih kakšen mesec, preden se je začelo ščemenje, tudi jaz.

Obtičala sem v stanju nenehne spolne vzburjenosti.

Končno rešitev!

Takoj sem začela jemati zdravila, med katerimi so bile tudi blage protibolečinske tablete, da bi simptome omilila.

Ker lahko stres simptome motnje nenehnega vzburjenja še potencira, mi je dr. Goldstein svetoval, naj redno telovadim, dovolj spim in se pogovorim s terapevtom.

Po nekaj mesecih se je ščemenje dovolj umirilo, da sem začela spet hoditi v družbo. Začela sem se celo dobivati s super fantom, ki sem ga spoznala prek spleta.

Tako kot svojim prijateljem sem tudi njemu odkrito povedala, kakšne težave imam.

Seveda je bil zelo presenečen, a se me je potrudil razumeti, kar me je nadvse razveselilo in pomirilo.

Kljub temu je bilo najino spolno življenje nekaj časa zapleteno.

Kadar nisem imela težav z motnjo, sem čutila takšno olajšanje, da je bil seks zadnje, kar mi je prišlo na misel.

Ko so bile moje težave z motnjo na višku, se po drugi strani nisem počutila prav nič seksi in hotela sem samo, da me pusti pri miru.

Bala sem se, da se bom, če se me bo dotikal, spet znašla v začaranem krogu tistega občutka, da moram doživeti orgazem.

Na srečo je najino razmerje nevihto previharilo. Zdaj sva skupaj že leto in pol, mene pa vedno manj pogosto ščemi.

Zadnje čase si z orgazmom lajšam simptome samo enkrat ali dvakrat na mesec. Preostali čas seksam zato, ker si to dejansko želim.

Nekatere ženske so se motnje povsem znebile in upam, da bom tudi jaz ena izmed njih.

P. S.

Tudi moški lahko trpijo za motnjo nenehnega vzburjenja, ko napačno zaznavajo, da so vzburjeni, ta spolna napetost pa lahko privede do nehotnih orgazmov.

Preberi še: To vodi k odličnemu seksu (a dlje kot sta skupaj, manj pogosto to počneta!)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri