"Prepričana sem, da nimam ničesar, s čemer bi moškega lahko obdržala"

11. 2. 2016
Fotografija je simbolična.  (foto: Profimedia)
Profimedia

Ena od naših bralk je iskreno spregovorila o svojem nezaupljivem odnosu do moških. Sprašuje se, kako to, da je tako nesamozavestna. Na njeno stistko je odgovorila zakonska in družinska terapevtka Alenka Lanz iz centra Toplina.

"Pozdravljeni! Nekaj časa nazaj sem na strani Cosmopolitan prebrala enega izmed člankov v katerem sem zasledila vaš mail in se odločila, da vas za mnenje povprašam tudi jaz.

Sem študentka, stara 20 let. Zavedam se, da sem še zelo mlada, zato se mi zdijo moje težave tudi tako nenavadne. S tem namenom da raziščem ta problem, se obračam na vas. Gre se namreč za moj odnos do nasprotnega spola.

Na začetku, ko moškega spoznam, poteka še vse dokaj normalno. Zalomi pa se takrat, ko mi fant postane zares všeč. Tega se navadno prestrašim, prepričana sem, da je zanimanje enostransko, zato spremenim svoj odnos, kar moški opazijo in se s časoma umaknejo.

S tem da spremenim svoj odnos mislim na to, da postanem zelo nezaupljiva, nesamozavestna, moja odločnost izgine. Prepričana sem, da nimam ničesar, s čemer bi moškega lahko obdržala, zato takoj obupam.

Večkrat sem se tudi spustila v odnos ''prijatelja samo za sex'', ampak sčasoma sem ugotovila, da me takšen odnos ne osrečuje.

Takšni odnosi so se navadno končali, takoj ko sem začela gojiti kakšna čustva. Zavrnitev fanta me je zelo bolela.

Takšni odnosi so me ubijali, moja samozavest je padala navzdol, samospoštovanje je bilo na dnu, ko sem se pogledala v ogledalu, mi ni bilo všeč nič od tega kar sem videla. Zanima me, če bi vzrok moje nesamozavesti in nezaupanja lahko bilo moje dogajanje iz otroštva.

Kot najstnica sem se zdravila zaradi adolescenčne krize; ta je bila vzrok nesprejetosti med vrstnike, s poudarkom na nasprotnem spolu.

Vse se je začelo z nedolžnim otroškim posmehovanjem. Nisem bila ravno velika lepotica, zato so se fantje na moj račun posmehovali. Dobivala sem pripombe kot ''nikoli ne boš imela fanta'', ''grda si'' in temu podobne.

To se je v moj spomin zelo zasidralo, še zdaj tudi po večih letih se spomnim na te besede, ki sem jih kot otrok poslušala iz dneva v dan. Te besede mi odmevajo v glavi največkrat po prvem zmenku s fantom.

Ko sem nazadnje zaključila ''razmerje'' sem prenehala jesti, do sedaj sem izgubila že več kilogramov, zaradi tega sem opustila tudi moje obiskovanje fitnesa in občasnega teka, saj preprosto nimam več moči za športne aktivnosti.

Prišla sem tudi do spoznanja, da moje mnenje o sebi določajo fantje. Ker nikoli nisem prejela s strani fantov nobene ljubezni, sem prepričana da si je ne zaslužim.

Ne razumem, zakaj pri nobenem moškem ne vzbudim zanimanja. Res sem obupana, moja samozavest samo pada. Kljub temu, da mi večkrat ljudje okrog mene govorijo da sem prava lepotica, tega ne morem dejansko verjeti.

Sedaj, ko sem starejša, mi pozornosti fantov ne manjka, o tem, da sem grda več noben ne spregovori, a nesigurnost ostaja.

Rada bi bila kot nekoč, pred vsemi posmehovanji. Deklica, ki je verjela vase in v svoje sanje. Nočem svojega življenja zapraviti za solze, razočaranja in vsa ostala negativna čustva. Že v naprej se vam zahvaljujem za vaš odgovor in vas lepo pozdravljam."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Pozdravljeni draga bralka! Najprej hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Za vami so dolga leta čustvenega nasilja, ki je v samem jedru ranilo vašo podobo o sebi, drugih in o svetu. Čeprav so le besede, skelijo in bolijo še dolgo po tem, ko so bile izrečene. Lažje se zacelijo rane na telesu, kot na duši.Alenka

Žal mi je, da veste, kako globoko se lahko zasidra sramotenje in poniževanje, kako zelo je to vplivalo na razvoj ter s kakšnimi posledicami živite še danes. Globoko vaš čutim v tem, neverjetno težko vam je moralo biti.

Verjamem tudi, da ste zmedeni; čeprav vam pravijo, da ste lepotica, vi tega ne vidite ko se pogledate v ogledalo, in čeprav vam pozornosti fantov ne manjka, se zdi, kot da nihče ne ohrani zanimanja za vas.

Dobro je, da prepoznate, kako se ob fantih vedete, sedaj pa vas povabim, da si pogledava to še preko čustvenega doživljanja.

Ob branju vaše zgodbe se zdi, da se vam ob spoznavanju fantov najbolj prepletata strah in sram.

To sta dve čustvi, ki imata kar nekaj dobrih lastnosti, ker pa ste jih doživljali vsakodnevno in večletno, sta se pričeli nabirati v vašem telesu. Na ta čustva so se vam nato vezala še katastrofalna, izrojena prepričanja (da si ne zaslužite ljubezni, ker nimate kaj dati, da ste grdi).

Po vsem tem času se zdi, kot da sta to čustvi, ki bosta tam ostali za vedno, da ju je nemogoče uravnati, sprocesirati in dati ven iz telesa. Pa temu ni tako. Poglejva si strah in sram natančneje.

Strah nas opozori na nevarnost, naredi nas bolj pazljive, z njegovo pomočjo se v ogrožujočih situacijah hitreje zaščitimo, v samem jedru pa je namenjen našemu preživetju.

Kot vsako čustvo ima tudi strah različne intenzitete in na najbolj skrajnem doživljanju nas lahko strah preplavi do te mere, da imamo občutek izgube kontrole nad seboj ali situacijo.

Najverjetneje je prav izguba kontrole nekaj, česar se vi v odnosu do fantov zelo ustrašite. Nekaj podobnega ste doživljali kot majhna punčka in kasneje najstnica, ko ste bili izpostavljeni čustvenem nasilju.

Nikoli niste vedeli, kdaj vas bo spet nekdo sramotil, kritiziral, poniževal in kdaj bo spet nekdo ranil že tako ranjeno dušo. Prav nobenega nadzora niste imeli nad tem, kaj se bo zgodilo, kdaj bo spet nekdo žalil vašo zunanjost in notranjost. Zelo ste morali trpeti. Verjetno ste se v strahu pričeli izogibati ljudem in prostorom, kjer bi se vam lahko nasilje ponovilo. Bili ste prestrašeni in verjetno tudi zelo osamljeni.

Čez čas ste lahko povsem nezavedno povezali fante s strahom pred tem, da vas bodo spet ranili, vse to pa se je počasi zapisovalo v vaše telo. Če ste bili izpostavljeni situacijam, kjer niste mogli pobegniti (v kakšnem razredu, na avtobusu in drugje), ste lahko dobili občutek ujetosti, popolne nezaščitenosti in izpostavljenosti.

Verjetno ste velikokrat jokali dolgo v noč, ker vas je bilo tako strah, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Žalost vam je takrat pomagala telo vsaj malo očistiti vseh teh bolečin. Vprašanje pa je, koliko žalosti doživljate danes, ker če jo še vedno čutite preveliko, vas lahko vleče navzdol, v pasivno stanje in vam preprečuje, da bi zaživeli življenje, ki si ga zaslužite.

Poleg strahu ste doživljali še ogromno sramu. Sram je zelo nelagodno čutenje. Ker ste mu bili kronično izpostavljeni, ste pričeli sebe (pa tudi fante nasploh) doživljati zelo negativno, razvil se vam je globok občutek, da je z vami nekaj narobe, da ste grdi, manjvredni, da se nihče ne želi družiti z vami.

Če niste imeli ob sebi nikogar, ki bi vam pomagal to uravnati na način, ki bi vas pomiril, ste čez čas te občutke ponotranjili do te mere, da so postali del vaše identitete. Torej se vam je občutek sramu zagrizel tako globoko, da je preoblikoval vašo podobo o sebi. Pa si tega ne zaslužite, to niste vi!

To je le sram; čustvo ki pride, gre čez telo in mine, s to razliko, da pri vas občutki sramu niso minili, ostali so v telesu. Skrajno krivično je, da ste vsa ta leta živeli, kot da je to del vas. Resnično vam želim, da pričnete razmejevati posledice kroničnega sramu od tega, kaj vi dejansko ste. To je lahko dolgotrajna in naporna pot in če imate občutek, da ne boste zmogli sami, poiščite strokovno pomoč. Niti dneva več si ne zaslužite živeti v teh bolečinah!

Še nekaj pri vas pogrešam. Jezo! Zanimalo bi me, kako jo doživljate? Je jeza nekaj, kar smete čutiti, kar ljudje okoli vas sprejmejo?

Kako pogosto in močno jo doživljate v primerjavi z drugimi čustvi? Ima jeza za vas tudi kakšne pozitivne lastnosti in katere? V procesu okrevanja bo iskanje jeze ključno, saj vas bo potegnila ven iz vloge večne žrtve. Z njo boste lažje pričeli spoštovati vaše telesne meje, se zaščitili, predvsem pa pričeli spoznavati, kdo vi dejansko ste.

Želim vam, da bi našli neko zdravo odločnost, ki vam bi pomagala pretopiti občutke sramu in vam ob enem dala energijo za osebno rast. Energijo pa vaše telo še kako potrebuje, zato bi za začetek pomagalo že to, da uredite svoje prehranjevanje in se okrepite do te mere, da boste lahko pričeli početi stvari, ki vas veselijo. Brez tega se boste zavrteli v krog še večje žalosti, obupa, nemoči in sramu.

Ne zaslužite si tega, ne zaslužite si, da vaše telo tako trpi, saj ni nič krivo, kot niste krivi vi. Glede na vsa travmatična doživetja je povsem logično, da vam bo prav vstopanje in vzdrževanje odraslih intimnih odnosov prebujalo dvome in strahove. Dejansko ob fantih podoživite to, kar ste prestajali vsa ta leta in povsem naravno je, da vas je tega strah.

Takoj, ko začutite, da bi vas lahko nekdo pričel zares spoznavati, se ustrašite, da bo videl to, kar vidite vi, ko se pogledate v ogledalo. V njem lahko še vedno vidite to malo, prestrašeno, nesamozavestno punčko, ki se je naučila, da naj ne zaupa nikomur, ker bo le še bolj ranjena. Zanjo so odnosi nevarni, nekje na poti pa je izgubila tudi sebe, svoje sanje, občutek za to, kdo sploh je.

To malo punčko še vedno nosite v sebi in tudi če ste danes med povsem drugimi ljudmi, vaše telo še vedno zavibrira vsakič, ko naletite na situacijo, ko bi vas lahko nekdo zares spoznal ali prizadel. Takrat vaše telo enostavno zablokira in se umakne. Ko se zaprete vi, se zdi, da izgubijo zanimanje tudi fantje.

Proces zdravega okrevanja za vas ne bo v smeri iskanja fanta, ki bi vam pomagal premagati vsa ta slaba občutja, ki jih nosite v sebi. Pot se bo pričela pri vas.

Dokler se vaše notranje stanje ne umiri, boste po vsej verjetnosti in povsem nehote privlačili v svoje življenje ljudi, ki vam bodo te rane ponovili. Ko pa boste pričeli zdraviti sebe, bodo to fantje tudi povsem nezavedno začutili in si bodo bolj želeli vaše družbe. Upam, da vas slednje na zaboli preveč, vendar imate šele po tem, ko pričnete okrevati, večjo možnost, da spoznate koga, ki bo z vami lepo ravnal.

Zanimalo bi me tudi, kaj se vam je dogajalo doma. Kakšen odnos ste imeli z mamo in očetom? Ste tam dobili dovolj pozornosti, ljubezni, ste se čutili sprejeti, slišani, vredni? Bi lahko našli kakšno povezavo med občutji v vaši družini in vsem, kar se vam je dogajalo med vrstniki in sedaj s fanti? Prepričana sem, da boste našli neko rdečo nit, ker je drugače težko smiselno razložiti to, kar se vam je dogajalo.

Naj za konec povzamem: bistveno na vaši poti okrevanja bo uravnati občutke sramu in pričeti iskati vas.

Občutki sramu so nekaj povsem drugega kot vaša identiteta, čeprav se lahko zdi, da je to že povsem prepleteno. Če bi dali sram iz sebe, kaj bi vam ostalo? Kaj bi našli pod tem? Kdo ste vi?

Draga bralka. Naporna in dolgotrajna pot je pred vami, vendar če ste imeli toliko moči, da ste preživeli vso to nasilje, vem in povsem verjamem, da boste prehodili tudi to, kar vas še čaka. Močni ste, pogumni, lepi in dragoceni. Tako kot je čudovita in enkratna deklica, ki jo nosite v sebi in ki še živi; ranjena je, to je res, vendar živa in potrpežljivo čaka, da skupaj nalepita obliž na njene rane. Veliko ljubezni do nje vam želim, veliko ljubezni do sebe, draga bralka! Sem v mislih z vami. Pa srečno!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje za spletno stran Cosmopolitan pošlji na naš naslov cosmopolitan.si@adriamedia.si ali pa piši kar Alenki (alenka.lanz@toplina.net).

Z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali!

Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.

...

Preberi še: "Ne vem, kako naj pridobim nazaj svoj libido" ali pa "Zakaj vedno najdem moške, ki so že zasedeni in sem potem ljubica?"