Lili je bila prepričana, da je srečala moškega svojega življenja, dokler se v njem ni zgodila sprememba, ki je njuno razmerje pretresla do temeljev in še globlje.
"Ko sem spoznala Bena, sem takoj vedela, da je pravi zame. Oba sva študirala filozofijo, oba sva se našla v isti filozofski misli, počutila sva se povezana duhovno in kulturno, rada sva potovala in nihče od naju si ni želel preveč ustaljenega življenja.
Ob njem sem se počutila, kot da sem po dolgem izgubljanju končno prišla domov, zato sem mu že na drugem zmenku povedala, da bi si z njim želela ostati za vedno. Samo z njim, brez otrok. Ben se je strinjal.
Da si ne želim postati mama, sem vedela od nekdaj ali vsaj od dne, ko sem dobila prvo menstruacijo, ki je govorila o tem, da to lahko postanem.
Če bi me kdo vprašal, ali se želim poročiti, bi mu takoj navdušeno prikimala, glede otrok pa sem ostala neomajna tudi po tem, ko so moje prijateljice začele rojevati po tekočem traku.
Dražile so me, da bom naslednja, jaz pa sem jim mirno odgovarjala, da je na svetu že dovolj otrok in da bom svoje življenje raje posvetila partnerju in delu.
Z Benom sva se k sreči strinjala v tej zame izjemno pomembni točki in uživala brezskrbno življenje. Preselila sva se skupaj, prepotovala pol sveta in bila vzorna teta in stric najinim nečakom.
Po dveh letih sva se začela pogovarjati o poroki – bila sem presrečna, saj sem imela vse, kar sem si želela, dokler ni v najinem razmerju nekega dne eksplodiralo:
Ben si je premislil glede otrok!
Eno je bilo, ko so rojevale moje prijateljice, to Bena ni premaknilo, ko pa je otroka dobil njegov najboljši prijatelj, si je Ben premislil.
Videl je, kako se je prijatelju, za katerega ne bi nihče stavil, da bo nekoč oče, z otrokom življenje uredilo in spremenilo na bolje. Opazil je, da se je prijatelj spremenil.
Zavidal mu je njegov ponos – oplodil je svojo žensko in postal 'pravi moški'! In Ben je hotel isto.
Vedno so mi vsi govorili, da si bom premislila, ko bom spoznala pravega moškega, pa se to ni zgodilo. Spoznala sem ga, a premislil si je on, ne jaz!
Več let sem mislila, da sem edina ženska na planetu, ki nima niti trohice materinskega nagona. Spomnim se, da je George Clooney nekoč izjavil, da ga očetovstvo ne zanima, a če to reče moški, ga za to izjavo ne bo nihče obsojal.
Ko so moje misli glasno izrazile tudi Ellen Degeneres, Cameron Diaz in druge, pa sem se jim v srcu zahvalila. Imela sem dokaz, da nisem edina in da z mano ni popolnoma nič narobe.
V svoji neposredni okolici sem zaznala, da se veliko otrok rodi iz napačnih razlogov.
Prijateljica na primer je rodila, ker sta imela z možem krizo – ločila se nista, ker se le redko kdo loči, ko je na poti otrok, razumeta se pa še vedno ne.
Sestrična je rodila, ker se je pri 35 letih zbala, da bo ostala sama na svetu, in pograbila prvega, ki je prišel mimo – skupaj sta ostala do otrokovega tretjega leta in se nato prijateljsko poslovila.
Teta mi je nekoč zaupala, da je zanosila, ker je ob sebi hotela zadržati moškega, ki se ni hotel vezati. In to so samo zgodbe iz moje neposredne okolice!
Ko sem razmišljala o ženskah, ki so bile pomembne za moje odraščanje in imajo zasluge za to, da sem danes takšna, ko sem, sem se spomnila prijateljice moje babice, ki je bila brez otrok, a se je nesebično razdajala vsem otrokom v ulici.
Pri njej doma smo jedli, se igrali, ona me je naučila brati in pisati, še preden sem šla v šolo, in mi ponudila zatočišče, ko sem ga potrebovala.
Tudi sama sem si sebe že kot otrok predstavljala podobno njej – kot nekakšno zaščitnico otrok, ki ima dovolj ljubezni za vse.
Kakorkoli, če potegnem črto, sem del vedno večje skupine žensk. Leta 1970 se je samo ena ženska od desetih odločila za življenje brez otrok, medtem ko danes takšno odločitev sprejme ena od petih, 46 odstotkov vseh vprašanih pa je prepričanih, da je v resnici vseeno, ali ženska ima oziroma nima otrok (vir: Pew Research Center).
Številka je še večja v Zahodni Evropi in Skandinaviji, sploh pa je trenutno na svetu dobrih sedem milijard ljudi, kar se ne bere premalo, ampak kvečjemu kot preveč! Res ne bom imela slabe vesti, če v to zmešnjavo ne rodim še enega bitja.
Ben pa si ni premislil. Vztrajal je pri svoji odločitvi in znašla sem se pred težko dilemo: naj rodim otroka, da bi ohranila odnos z moškim, ki mi je bil pisan na kožo, naj otroka posvojiva, da mi ne bi bilo treba roditi, ali naj se ... razideva?
Ljudje so mi rekli vse mogoče: da sem sebična, čudna in celo lena. S težkim srcem sem se odločila, da bom ostala zvesta sebi, in Benu sporočila, da ga zapuščam.
Ko sem v škatle spravljala svoje stvari, mi je Ben s solzami v očeh rekel, da sem najpogumnejša ženska, kar jih pozna. In to me je odrešilo.
Ni mi bilo lahko preboleti. Ni bilo lahko odgovarjati na vprašanja, zakaj sem to storila, in zakaj ne poskusim, saj če tega ne storiš, nikoli ne veš.
Res je, a pojasnjevanje, zakaj nočem otrok, je zame kot razlaganje, zakaj imam rjave oči in zakaj sem desničarka. Z Benom sva imela vse: denar, dovolj podpore, urejeno življenje. Manjkala je samo moja želja.
Nisem pa nehala verjeti, da tam nekje zunaj obstaja moški, ki bo o otrocih razmišljal enako kot jaz, da ga bom prej ko slej našla in da bom z njim preživela čudovito življenje, ki mi je bilo dano."
Prevedla in priredila: Anja Osojnik
