Pozabi nanj! Zaljubi se vase

Ali bi bila lahko samska bolj srečna, kot če imaš partnerja? Francozinja Claire Gerber, avtorica knjige Ljubezen je tat, meni, da imaš vse možnosti za to. Zakaj? Beri dalje!

Pozabi nanj! Zaljubi se vase (foto: shutterstock) shutterstock
11. 12. 2013

Kaj bi naredila, če bi vedela, da boš do konca življenja samska, da se morda nikoli več ne boš zaljubila, da ne boš imela stalnega partnerja ali otrok? Kaj bi te v tem primeru osrečilo? Kako bi zapolnila svoj čas, svoje srce, svojo dušo do konca svojih dni?

To vprašanje sem si zastavila pred svojim tridesetim rojstnim dnem, ko mi je Julien, Francoz, ki je bil podoben manekenu in je dišal kot velika čokolada, raztreščil srce na milijon koščkov. Skupaj sva bila štiri leta. Naslednjih šest mesecev sem uničena preživela tako, da sem se potrta vlekla okrog v Julienovi neoprani majici.

Ugotovila sem, da sem pri tridesetih jaz tista ženska. Saj veš, katera. Tista, ki - kdo ve, zakaj že - ne najde svojega partnerja za srečo do konca svojih dni. In da sem sploh lahko preživela, sem naredila načrt.

Začela sem premišljevati o tem, kaj me osrečuje. Kaj sem rada počela? Česa nisem mogla početi v svojih prejšnjih zvezah? Še pomembnejše je bilo vprašanje, kaj bi z veseljem počela do konca življenja, tudi če se moja ljubezen ne bi nikoli več prikazala. Moj bivši je bil smučarski učitelj, ki je govoril dva jezika, in ko v mojem življenju ni bilo več hribov in Francozov, sem dojela, da sem svoje življenje živela skozi njega. Zdaj sem imela popolno svobodo in neodvisnost, zato sem lahko sprejela vsako priložnost, ki sem jo želela zase.

In to sem tudi naredila. To, da bi sebe postavila na prvo mesto, se mi je zdelo sebično in ni mi šlo dobro od rok, v zvezah pa moraš sprejemati kompromise. To zahteva čas; tisti čas, ki ga ne moreš posvečati osebnim željam. Odkar pa sem sebe postavila na prvo mesto, se je moje življenje spremenilo na bolje. Najprej sem napisala knjigo, kar sem si želela že dolgo. S tem sem si zapolnila čas, kar je bilo sploh super.

Potem sem isto vprašanje zastavila svojim babicam, tetam, prijateljicam, sestričnam, tistim, ki so zaljubljeni, tistim, ki so končali svoje ljubezni, tistim, ki prebolevajo ljubezen, in tistim, ki se pravkar zaljubljajo: "Kaj bi naredili, če bi vedeli, da boste do konca življenja sami?" Večini se je ideja večne samote zdela žalostna. Parčkanje je sprejeto kot univerzalen zakon, tako kot gravitacija ali celulit po tridesetem. Moja teta je bila osupla: "Toda le zakaj se ne bi želela ustaliti?" Drugim je misel o življenju zunaj dvojine pomenila vzburljive priložnosti. "Odločitev, ki ne vključuje mojega moža in otrok? Temu se reče – privoščiti si!"

Kmalu sem postala jaz. In nisem sama v tem. Nova generacija samic se namenoma izmika Kupidovim puščicam, ker bi se morale odpovedati priljubljenemu konjičku, času ali ciljem, da bi naredile prostor za partnerja. Bila sem noro zaljubljena. Tako, da sva si vohala vratove in se gledala, medtem ko sva spala. Toda brez tega imam takšno raven stabilnosti, varnosti in sreče v svojem življenju, kakršnih nisem doživela nikoli prej. Odkrila sem, da če ne najdeš Pravega, to morda pomeni, da si ves ta čas iskala le sebe.

Prevedla in priredila: Petra Arula

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri