Spolnost kot igra užitka in bolečine - kje so meje?

Partnerjev si že dolgo ne izbiramo več zgolj v imenu čustvene ali ekonomske varnosti. Naj si priznamo ali ne, radi imamo tudi nevarnost. Prav tako tudi zakon že dolgo ni več inštitucija, ki bi pripadnike človeške vrste držala na vrvici. Zakon je izgubil svojo prvotno funkcijo in, vsaj delno, svoj namen, odklenkalo pa je tudi romantičnim predstavam o ljubezni. Ne verjamemo več, da je ljubezen le med in mleko, rožice in poezija. Danes, bolj ali manj zaljubljeni, bolj ali manj srečni, raje ostanemo s tistim, ob katerem se nam šibijo kolena.

In čustva?

S čustvi ni nič narobe, a zdaj šteje predvsem čutnost. Kar je še nekaj časa nazaj veljalo za prepovedano, je zdaj zapovedano.

Skupinski seks, istospolne izkušnje, virtualni seks. In če pustimo vsa moralna vprašanja ob strani, nam ostane le eno samo, ki pa je morda tudi edino pravo: Je to ... zdravo?

Je nenehno eksperimentiranje, neprestano iskanje novih spolnih izkušenj zdravo?

Italijanski psihiater in seksolog Willy Pasini odgovarja:

“To je odvisno od tega, kako dobro poznamo sebe in svoja čustva. So pari, ki so okusili vse mogoče, in preživeli. Še več, skupne izkušnje so jih še bolj povezale. Žal so številčnejši tisti pari, za katere je bilo eksperimentiranje usodno.”

Vprašanje svobode

Da, v resnici gre prav za to, za vprašanje svobode. Kar je ‘hard’, je suženjstvo, kar je ‘soft’, svoboda. Eno je obsedenost, drugo sproščenost. Mejo je težko začrtati, ne pa nemogoče.

Če nekatere, pa čeprav nedolžnejše prakse spolnosti postanejo edini način ljubljenja, pomeni, da smo prestopili mejo.

Takrat naša dejanja niso več svobodna in naši odzivi postanejo bolj podobni pogojnim refleksom.

Če se lahko vzburimo samo še na nek določen način, sicer pa sploh ne, pomeni, da smo zabredli v težave.

Enako velja za izvajanje nekaterih ekstremnih oblik spolnosti. Čeprav vemo, da nas vsakršno pretiravanje lahko pripelje v odvisnost, radi izzivamo meje.

Še več, postavljamo si jih sami. Pokrovke so poletele, predvsem v glavah žensk. Ženske so tudi najbolj zaslužne, da se je zakon kot inštitucija tako zelo spremenil. Hočemo vedno več, prenesemo vedno manj.

A svoboda skriva tudi svoje skrite pasti; na njenih skrajnih mejah se namreč prične nesvoboda.

Seks na praznem stadionu

Na začetku so bile fantazije. O čem fantaziramo ženske?

Da bi nas kdo dal čez kolena in našeškal, da bi šle ven brez hlačk v kratkem krilcu v vetrovnem popoldnevu, da bi se ljubile na praznem stadionu, na letalu, na šefovi pisalni mizi, da bi se spustile v seks z neznancem, da bi poljubljale drugo žensko, se dotaknile njenih prsi in morda mednožja, ne pa nujno.

Fantazije so čarovnije; nič ni nemogoče. Lahko jih s kom delimo, lahko pa tudi ne. Lahko delimo samo nekatere. In kar nas vzburja in plaši hkrati: mnoge fantazije so uresničljive.

Sprašujemo se: “In če???” Tabuji so padli in uresničevanje fantazij že dolgo ni več ekstremni šport. Zdi se, da sta seks in transgresija postala dopolnjujoča pojma. Tudi meja med transgresivnim in perverznim se vztrajno briše.

Ostal nam je le še kazenski zakonik. Lahko si postrežemo z vsem, razen s seksom na javnih mestih in z mladoletnimi osebami. Zadnji pogoj je, da nikogar v nič ne prisilimo, potem pa: ‘prosto po Prešernu’.

Igra užitka in bolečine

Da bi prav razumeli, kaj pomeni ‘soft’, moramo najprej razumeti, kaj pomeni ‘hard’. Gre za neustavljivo privlačnost, ki jo oseba čuti do določenega odklonskega ali nenavadnega tipa obnašanja.

Najbolj znana in tudi najbolj razširjena praksa v tem pomenu je sadomazohizem, ki vključuje podrejanje, biče, maske, lateks in škornje.

Pravi navdušenci športa sadomazohizem, na internetu označenim s kratico S/M, strogo ločujejo od skrajšanke BSDM. ‘Bondage’, ‘discipline’, ‘domination’, ‘submission’ in ‘sadomasochism’ so različne kategorije, od katerih vsaka predstavlja različne vidike in različne pristope k igri užitka in bolečine.

Njeni privrženci poudarjajo, da mora igra nujno spoštovati tri pridevnike: ‘sane’ (zdrav), kar pomeni, da igra ni namenjena sproščanju jeze in frustracij, ‘safe’ (varen), igra naj se konča brez telesnih poškodb, in ‘consensual’ (soglasen).

• ‘BONDAGE’ in ‘DISCIPLINE’. Umetnost ‘vezanja in discipline’. Lisice, vrv, verige, svileni trakovi. Omejitev? Domišljija. Nekam statično, zato pa toliko bolj estetsko. Priljubljen motiv najboljših svetovnih fotografov (Helmut Newton) in amaterjev.
• ‘DOMINATION‘ in ‘SUBMISSION‘. Umetnost ‘dominacije in uklanjanja’. Rabelj nas ukloni in poniža, fizično in verbalno. Vsekakor najbolj možganska in scenografska igrica.
• ‘SADOMASOCHISM‘. Sadizem, mazohizem. Kaznovati in biti kaznovan. Širok razpon uporabe telesnih kazni različne narave in moči. Tveganje telesnih poškodb.

Slaba stran teh spolnih poslastic je pomanjkanje osebne svobode; perverznež se zateka v svoj lasten zapor.

Po letu 1968 lahko vsi ljudje seks izkusijo tudi izven čustvenih okvirov. Tako se je rodilo tisto, čemur pravimo ‘soft’.

Beseda ne označuje psihičnih patologij, pač pa predstavlja priložnost svobodnega preizkušanja novih situacij.

Mnogi se za skupinski seks ali homoseksualen odnos odločijo iz radovednosti, da bi tako na podlagi lastne izkušnje ocenili, ali jim je bilo všeč ali ne.

V tem primeru se pri posamezniku občutek svobode in kontrole nad lastno seksualnostjo celo poveča.

Bodi mlad, obdarjen in brez predsodkov

Mark je star 24 let. S punco preživljata prvo večjo krizo. Njuna vez je globoka, zatakne pa se nekje drugje. Ona bi se z njim rada videla vsak dan, on pa potrebuje več prostora zase.

V trenutku večjega konflikta med njima spozna Mark na ‘chatu’ par srednjih let, ki išče moškega za seks v troje. Mark sprejme in se z njima sestane. Prvič, in nato še drugič.

Zanj je to najrazburljivejša izkušnja, odkar je spolno aktiven, poleg tega pa mu je ženska zelo všeč.

Toda potem odneha; zanj je bila le izkušnja. Vrne se k dekletu, s katerim znova rešujeta staro dilemo o primernem obsegu njunega skupnega časa in prostora.

Ivana je stara 32 let in je ločenka. Je izjemno čutna ženska, ki sanja o tem, kako bi se bilo ljubiti z drugo žensko ali v troje.

Priložnost se pojavi, ko jo nova sodelavka pod pretvezo povabi k sebi domov, kjer Ivana polno izživi svojo fantazijo.

Preplavi jo občutek močne evforije, počuti se kot najstnica, ki je izzvala (in premagala) lastne meje.

Vsega je kriv Helmut Newton

Kriteriji, ki erotičen svet delijo na mehko in trdo, ‘soft’ in ‘hard’, so nam zdaj bolj ali manj jasni.

Kakor koli pa največja težava ni identifikacija ene ali druge strani, pač pa obvladovanje prve. Kako na individualni in partnerski ravni ostati pri perju, kokoš pa pustiti pri miru?

Res je, da je določeno nagnjenost k odklonskem vedenju razmeroma težko nadzorovati, razumeti in razčleniti celo na osebni, kaj šele na partnerski ravni.

Navadno prvi korak storimo sami in šele nato premišljujemo, ali bi vključili tudi partnerja ali ne.

Sara je študentka. O sebi pravi, da je ‘normalna’ tako v življenju kot v seksu, že kakšno leto pa jo preganja vedno ista nenavadna fantazija.

Odkar je videla knjigo fotografij Helmuta Newtona, jo vzburjajo stezniki, korzeti in povoji. Celo gips in opornice. Zdaj Sara ne ve, ali naj bi to povedala fantu ali raje zadržala zase. Slednje bi bilo najbrž bolj modro, lahko pa naredi neke vrste kompromis in mu pove le pol resnice.

Ravnotežje v odnosu ni vedno enako trdno in vse, kar v naši zavesti deluje kot odklonsko, ravnotežju odvzame še nekaj trdnosti. Znajdemo se na spolzkih tleh.

Prestopiti mejo

Klara ima razmerje s poročenim moškim, s katerim je odkrila čarovnijo šeškanja. Sprva presenečena sama nad sabo je kasneje odkrila, da so udarci po njeni zadnji plati pravi afrodiziak in bližnjica do orgazma. Istočasno je on odkril, da ga vzburja, kadar mu nagajivo pove, da ni bila pridna.

Zdaj pa bi Klara rada nekaj več; rada bi njegovo ločitev. On obljublja, zgodi pa se nič. Ona trpi in bi ga sicer rada zapustila, a se za nobeno ceno več noče odreči igri, ki jo je nedavno odkrila.

Klarin primer kaže, da Klara počasi izgublja občutek svobodnega odločanja in nadzora nad svojim spolnim in čustvenim življenjem. Od mehkega k trdemu – to pa se pogosto zgodi tudi pri parih, ki so se podali v eksperimentiranje.

Rešitev v tem primeru je vsaj začasna ločitev, do katere pogosto pride spontano. Manj odvisni partner zapusti bolj odvisnega.

Tudi Daniela, 30, ima resnega fanta. Na neki večerji sreča Aleksandra. Tudi on ima dekle, toda ... Dovolj je, da si z Danielo pogledata v oči, in energija steče. Daniela z noge frcne salonar in iztegne nogo v Aleksandrovo naročje.

Vmes jesta, se smejita in klepetata z drugimi. A to je šele začetek. Še vedno se videvata, vendar se Aleksander ne more več odreči svojemu fetišu.

Njega, ki je v življenju in delu dominanten moški, vzburja le še klečanje pred Danielo in ljubkovanje njenih stopal, sicer ne funkcionira. Daniela ima počasi dovolj in le še vprašanje časa je, kdaj ga bo zapustila.

Fetišizem, mazohizem

Tradicionalno je ženska tista, ki ima v zvezi podrejen položaj. Marija je žena pomembnega zdravnika. Ta od svoje žene zahteva, da ga spremlja na vseh konferencah v tujini.

V Parizu, Amsterdamu in Hamburgu je Marija prisiljena presedeti noči na ‘peep šovih’. Seveda ni edina, mnogo žensk se iz strahu, da bi jih partner zapustil, na tak način odpove lastni volji. In ne gre le za prepad med generacijami!

Tudi mlade ženske pogosto ‘ljubijo preveč’ (več o tem Robin Norwood: Ženske, ki preveč ljubijo), to pa je dokaz več, da ženske bolj kot spolne perverzije obvladajo tiste čustvene.

Pogosto se jim zgodi, da se počutijo prisiljene izpolniti vsakršno fantazijsko kaprico svojega partnerja.

Mazohizem je domena žensk. Marcel na primer obožuje usnjene škornje z vrtoglavo peto. Svojo ženo sili, da jih nosi tudi poleti, in skoraj ni omembe vredno, da je en par vedno pod zakonsko posteljo.

Fetišizem je premik spolne želje od osebe na predmet, seznam takšnih predmetov pa je neskončen. Že Freud je menil, da je določena stopnja fetišizma normalna.

Vsi imamo v sebi nagnjenje do kakšnega predmeta, a patološki fetišizem je nekaj povsem drugega. Pri slednjem predmet ali celo sama misel nanj postaneta edini vir vzburjenja.

Udarci po zadnji plati ali svoboden odnos

Mnogo parov dandanes doživlja erotično strast izven odnosa. Tako sta zvozila skupaj vse življenje tudi Jean-Paul Sartre in Simone de Beavoir, filozof in intelektualka iz časa eksistencializma.

Svoj odnos sta si zamislila kot planet, okrog katerega krožijo (manj pomembni) sateliti. Kenneth Tynan, avtor muzikala Oh! Calcutta, je s svojo ženo Kathleen sklenil podobno pogodbo.

Kenneth je v zameno za to, da bi lahko občasno v viktorijanskih cotah našeškal Nicole, Kathleen spregledal občasne ljubimce, in tako so vsi zadovoljno živeli do konca svojih dni ... Šeškanje (po internetni terminologiji spanking) je v bistvu blažja različica bičanja in ne teži k sadomazohističnemu izidu.

Je kot gledališka scena: on mora biti avtoritativen, očetovski in obvladan, ona kapriciozna in razvajena upornica.

Prva hvalnica šeškanju prihaja izpod peresa ženske. Lady Henriette Montague je daljnega leta 1786 v svoj dnevnik zapisala, kako naj bi se obnašal idealni ljubimec, še posebej natančna pa je bila glede kaznovanja.

On naj ne bi bil pregrob, ona pa naj bi se delala, da vse skupaj jemlje smrtno resno. Popolna golota seveda ni zaželena, odkrit naj bo samo del telesa, namenjen kaznovanju.

Vizitka travestitskega kluba v pisalni mizi

Eden med učinkovitejšimi načini, kako grešiti in preživeti, je skrivnost. Odnos lahko ohranimo tako, da partnerju zamolčimo našo razvadico.

Klasičen primer je mož, ki si tu ali tam privošči homoseksualno aferico. Karel, 56, eleganten in možat odvetnik, se je do ušes zaljubil v mlajšega moškega. Seks z njim je živalski; ne govorita in se ne gledata. Pa čustva? Varno spravljena v družini.

Aleš, 32, je tik pred poroko in poln dvomov. Razume, da je gej, a nima poguma, da bi se razkril. V manjšem kraju, kjer živi, se mora vsak odrasel moški slej ali prej poročiti.

Je pod strahovitim pritiskom družine, zaročenke in ne nazadnje širše okolice, zato bo verjetno popustil in se obsodil na dvojno življenje. Odkritje skrivne zveze je tvegano in mnoge ženske se do moževih skrivnosti dokopljejo šele po njihovi smrti.

To se je zgodilo Ani, 68, ki je v moževi pisalni mizi dan po njegovem pogrebu našla vizitko travestitskega kluba. Ana je v krizi in rešila se bo lahko samo tako, da bo poskušala razumeti, da smo ljudje večinoma zelo zapletena bitja.

V nas so številni, včasih nasprotujoči si impulzi. Nekateri v sebi ne čutijo nikakršne zmede, drugi takšno stanje doživljajo kot naravno (biseksualci), tretji impulze, ki jih zaradi vzgoje občutijo kot prepovedane, v sebi potlačijo in se prilagodijo mehaniki meščanskega življenja, četrti pa imajo to srečo, da jih lahko izživijo skupaj s partnerjem.

“Pazite nase in drug na drugega”(Jerry Springer)

Prepovedi so v našem bivanju nujno potrebne. Je že tako, da živimo v družbi in zato moramo vsaj delno svoje potrebe uskladiti s potrebami drugih ljudi.

Seveda danes seksualno svobodo čutimo skorajda kot dolžnost. Greh je postal bolj domena gastronomije in dietologije kot spolnosti. Spolno svobodo smo si priborili, a verjemite, nobenega razloga ni za zmagoslavje.

Čustvena svoboda je namreč nekaj povsem drugega. Na tem področju ne bomo nikoli tako svobodni. Čista utopija. Bodite radodarne s čustvi, pazite nase in drug na drugega! Resno ...

Napisala: Tina Torelli

Preberite še: "Večina porničev je posnetih tako, da kažejo njegov užitek - in ne njen!" (ženske o XXX filmih)

Priporočamo tudi: Osebe, rojene s temi 4 lastnostmi, najhitreje najdejo svojo sorodno dušo

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord