"Obupana sem. Bremenijo me mož, ljubimec in še finančni dolgovi!"

V težki situaciji se je tokrat znašla bralka, ki je razpeta med možem in ljubimcem, povrh vsega pa jo pesti še težka finančna situacija. Zakonska in družinska terapevtka Alenka Lanz svetuje, kaj lahko stori.

"Obupana sem. Bremenijo me mož, ljubimec in še finančni dolgovi!" (foto: Profimedia) Profimedia
8. 1. 2016

"Pozdravljeni, ravno sem prebrala članek o stiski otrok ob ločitvi. Ker sta mi vaše delo in svetovanje zelo všeč, sem se odločila da vam pišem.

Stara sem 36 let, zaposlena. Imam hčerko, staro 6 let. Z možem sva skupaj 13 let, od tega 11 poročena. Bila sva zelo zaljubljena, skupaj sva tičala dan in noč.

Mogoče me je malo motil pogost seks, v katerem nisem tako uživala, drugo je bilo idealno - imela sva ista načela, iste cilje, ideje. Kmalu po nakupu nepremičnine so se začeli finančni problemi, saj je on veliko delal in veliko prispeval, jaz pa veliko porabljala.

Moja plača je bila vedno nižja od njegove, zasedal je boljši položaj in tudi honorarno delal. Jaz pa sem bila žalostna, ker ni imel časa zame in sem si kupovala materialne stvari. Poleg tega sem se več let trudila zanosit, pa ni šlo.

Padla sem v depresijo, saj se mož s tem ni obremenjeval, niti mi kakorkoli pomagal....na terapije me je vozila prijateljica. To sem mu smrtno zamerila, bolj kot prevare.

"Odločila" sem se, da ga zapustim in se vmes zaljubila v drugega. Spet isto. Vseskozi skupaj, uživanje, ljubezen. Odkrila sem seks in orgazem pri 28-ih. On je poročen in oče dveh otrok. Nato sem ugotovila, da me je mož varal kar nekaj mesecev.

Globok padec.....tudi on je hitro ugotovil, da se jaz tolažim drugje, a sva se odločila, da nama zakon več pomeni in da ga bova poskusila rešit.

Vpisala sem se na zdravljenje neplodnosti in rodila se nama je hčerka. Ves čas nosečnosti sem moža namenoma odbijala, saj nisem čutila bližine. Še več, gabil se mi je, ker je bil z drugo in ker mu na nek način ni bilo mar za moj trud v zvezi z zanositvijo.

V tem času sem z že omenjenim prijateljem hodila naokrog (kavice, izleti). Rojstvo hčerke ni spremenilo stvari. Po eni strani sem bila presrečna, saj je bila ona blagoslov zame in trudila sem se maximalno zanjo.

Tudi danes je tako, otrok mi največ pomeni in vsi me cenijo kot dobro mamo, ki spoštuje in vzgaja otroka. Moja hči je relativno srečen in zadovoljen otrok. Ko je bila stara eno leto, sem se odločila, da se ločim.

Tudi drugi moški mi je postavil ultimat, ali gremo živet ali kaj, tako se ne gre več. On se je pripravljal na ločitev. Finančno sem tonila še globlje, znašla sem se v breznu dolgov in izvršb. Mož je dvignil roke nad mano in plačeval kar je lahko.

Za ločitev nisva imela denarja, za otroka je maksimalno skrbel. Drugi je bil sit čakanja in me je pustil. Z njim sem še vedno dobra prijateljica, čeprav so stiki omejeni na minimum.

Vedno mi "jamra" nad svojim življenjem in čutim, da obžaluje, da se ni ločil. Misli, da sem se jaz ločila, jaz pa mu iz nekega "zadovoljstva" nočem priznati resnice. Moj mož je po nekaj letih farse " danes sva ok, jutri se ne pogovarjava" in ločenih dopustih odšel delat v tujino.

Zdaj ima dobro službo, stanovanje in nove prijatelje. Jaz sem ostala tu, sama, obremenjena psihično in drugače. Sama sem za vse, prave prijateljice nimam, da bi se ji zaupala.

Moj otrok mi pomeni vse. Če imam denar ga porabim zanjo...greva v muzej, kino, pač nekam kamor si želi. Starši me obtožujejo neumnosti, češ saj ti je bilo v zakonu dobro, lahko bi se drugače končalo. Ker mi finančno pomagajo, sem tiho, čeprav jim zamerim to, da se vmešavajo. Zelo me nadzirajo.

Po treh letih samote sem si privoščila avanturo z 28-letnikom. Totalno nasprotje mojega moža, športen in razgledan, zelo dober prijatelj.

Veliko smo skupaj in se družimo, zato se je navezal tudi na mojo hči, še bolj pa ona nanj. Pred kratkim sem to povedala tudi staršema in bila sta zgrožena!

Za praznike sva bili z otrokom pri očetu 1 teden, saj je premajhna, da bi jo pošiljala na pot samo. On je moral nekaj dni delati, zato sva kompenzirala.

Med pogovori o vsem mogočem mi je predlagal, da ker imava zelo korekten in prijateljski odnos (vendar brez zaupanja, kot recimo v zakonski zvezi), da bi prišli živet k njemu. Prepričan je, da se bo sčasoma tudi najin odnos uredil.

Glede na to, da je on sam in jaz "sama", misli, da je ljubezen še mogoča. Ta drugi me je čakal doma, pisal dolga romantična sporočila. Vidim, da me zares ljubi in to je že davno preraslo avanture.

Veliko mi tudi finančno pomaga, otroka pelje v glasbeno šolo ipd. Sama sem kot zmešana: en dan dajem prednost hčerki, ker vidim, da je ob očetu res srečna in si jo ne predstavljam, da bi celo življenje potovala od enega k drugemu staršu. Vem, da bo on poskrbel za obe. Ljubezen - ne čutim do njega skoraj nič.

Seks z možem se mi še vedno upira, če le pomislim nanj. Ta drugi - maksimalno se trudi, da mi pokaže da me ima rad in moram reči, da mi zelo ustreza, da poskrbi zame, mi skuha večerjo, ipd... tega prej nikoli nisem imela in mi je všeč.

Seks je fantastičen in si ga res želim ter v njem uživam..... Mislim si, saj to bo tudi minilo, važna je sreča ali pa stabilnost na dolgi rok, saj moram misliti na otroka.....pa vendar se mi misli vedno znova vračajo k mlajšemu.

Tudi on je preskrbljen, ima dobro službo, je v pravih letih za družino. Nisem mu še povedala, da nisem uradno ločena, ve pa, da mož živi in dela v tujini. Tudi za moje finančno stanje še ne ve, kako resno je.

Ne morem mu priznati ničesar, saj se bojim, da bom ubila ljubezen. Po drugi strani pa, neiskrenost me je pripeljala do sem, in če bom šla spet po tej poti ...

Spoštovana Alenka, ob današnji vsemogoči izbiri smo samo še bolj zbegani. Kaj upoštevati, na kaj gledati? Svojih vrednot že dolgo nimam več, saj živim od danes do jutri, pod pritiskom novih finančnih bremen. Smem upati, da me ljubezen še čaka? Kako naj se prepustim?

Zdaj, ko to pišem, razmišljam, da bi danes možu (ki je prišel na dopust v SLO), povedala vse v obraz. Po drugi strani pa bi mogoče kaj lahko rekla temu drugemu.

Prosim, pomagajte mi z vašim nasvetom, ki ga bom cenila bolj kot karkoli. Obupana sem in v situaciji, iz katere ne vidim izhoda. Trezen pogled je že zdavnaj zameglila potreba po preživetju (mož mi iz tujine pošilja nakazila za otroka pa tudi nekaj denarja zame).

Moja edina vera in tolažba je moj otrok, ki pa niti ne sluti, hvala bogu, mojih stisk. Vnaprej vam hvala za odgovor."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Pozdravljeni draga bralka! Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. V težki situaciji ste. Ne samo, da se zadnjih nekaj let ukvarjate s hudimi finančnimi težavami, ki vaš stres le še povečujejo, zapletli ste se tudi v velik čustveni vihar.

Ob branju vašega pisma mi ostaja predvsem občutek zmedenosti, hudega čustvenega nihanja in pravega hlastanja po ljubezni.Alenka

Verjamem tudi, da vas vse skupaj spravlja v obup, nemoč, žalost in osramočenost. Najlažje bi bilo, če bi vam rekla, da od danes naprej pričnite živeti bolj iskreno življenje ter povejte svojemu možu in ljubimcu vse, kar jima prekrivate. To bi bilo do njiju vsekakor pošteno.

Pa je vendar vaša težava veliko večja in kompleksnejša ter vam kaj takega sploh ne bi pomagalo. Vse to že veste, pa vendar ne morete prekiniti s tem, kar počnete. Ker vse skupaj traja že toliko let, se vam občutek nemoči, ujetosti in osamljenosti le še povečuje in utrjuje.

Prepričana sem, da so vam ta čutenja zelo poznana in domača, da ste se kot majhna punčka pogosto tako počutili, ker se drugače sedaj kot odrasla ženska ne bi tako kronično zapletali v odnose, ki vam prebujajo ravno to; nemoč, ujetost in osamljenost.

Ali vas je sploh že kdaj kdo v tem začutil? Je kdo ob vas s tem zdržal, vam povedal, da niste sami s tem? Vam pomagal, da se telesno umirite ob nekom? Vse to in še več lahko v polnosti dajo samo starši.

Če ste bili kot majhni prikrajšani za ljubezen, stabilnost, pozornost in občutek, da ste vredni in posebni, boste to iskali celo življenje oz. dokler ne najdete nekega varnega pristana v odraslem intimnem odnosu.

V njem se lahko nekaj teh otroških ran zaceli, ali, kot v vašem primeru, le še poglobi. Čutim vas, kako globoko hrepenite po ljubezni, kako zelo si želite, da bi bili nekomu dragoceni in edinstveni, pa tudi koliko ranjenosti, razočaranosti in žalosti se skriva za tem.

Verjamem, da vas je bolelo, ko ste bili ob moževi službi veliko sami in ob napornem delovniku za vas ni našel časa. Občutek osamljenosti in bolečine se je le še povečal v času prizadevanja za naraščaj. Veliko vaših čustvenih potreb je takrat ostalo neizraženih in nezadovoljenih.

Drugače ne bi pod vprašaj postavili svoje zvestobe do moža in izhoda našli v prevari. Bivši in sedanji ljubimec sta predvsem odgovorila na vaše potrebe in hrepenenja, saj ste ob njiju dobili občutek, da ste pomembni, ljubljeni in na varnem.

Vaše čustvene potrebe se torej niso več izražale v odnosu do moža, ampak vam je energija odtekala drugam, drugje ste dobili zadovoljitev, tudi telesno. Pa če se malo ustaviva pri vašem telesu.

Nezvestoba razvrednoti, poniža in osramoti telo v samem jedru. Ne glede na to, ali varate ali ste prevarani, vaše telo vse čuti in nikoli ne laže.

Upam, da vas ne ranim s temi besedami, vendar s tem, ko niste zvesti ne enemu ne drugemu, najbolj prizadenete in razvrednotite prav sebe in svoje telo.

Vprašanje, ali sploh še zaznavate, koliko sramu in gnusa gre čez vas. Verjetno so to čutenja, ki jih po vseh letih ne zaznavate več tako intenzivno, kot ste jih na začetku. Vendar so tam, v vašem telesu, in tudi če jih ne zaznavate več v polnosti, še ne pomeni, da jih ni.

Resnično vam želim, da bi pričeli dograjevati spoštovanje in ljubezen do sebe, do svojega telesa, da bi ga pričeli ščititi pred čustveno in fizično nezvestobo.

Iskrena in ljubezniva drža do sebe je prvi korak na poti okrevanja in razreševanja vaše situacije. S tem se vse prične. Ko nihate od moža do ljubimca in nazaj, v prvi vrsti povozite sebe. Pa si ne zaslužite tega.

Pravite, da ne veste več, kaj so vaše vrednote. Pomislite le na to, katere vrednote bi radi predali vaši hčeri. V kakšno mlado damo in žensko bi želeli, da odraste? Kaj bi si želeli zanjo?

Vse to so vrednote, ki so tudi vaše! Le občutek je tak, kot da ste izgubili stik z njimi, pa vendar še ni prepozno, da tudi sami začnete aktivno živeti po teh vrednotah.

Verjemite, počutili se boste bolje, čeprav bo to nujno pomenilo, da zberete pogum in potegnete nekaj zelo pomembnih odločitev. Upam, da se vam kmalu uspe tudi finančno postaviti na svoje noge, ker vam denarna korist do takrat megli sposobnost odločanja glede na to, kaj vam govori telo in srce.

Če vas vleče k ljubimcu, potem mu bo prej ali slej potrebno povedati vse, kar prekrivate. Vajin odnos se ne more razvijati, če se pred ljubimcem dobesedno skrivate in s tem zavračate, da bi vas v polnosti spoznal. Kaj ni to krivično?

Najprej do vas, ker si od vsega najbolj želite, da bi vas nekdo končno sprejel tako kot ste, pa tudi do njega, ker je to, kar on doživlja, zgrajeno na neiskrenosti in nespoštovanju do njega in njegovega telesa.

Urediti bo potrebno tudi odnos do moža. Še vedno vas ima rad. Vendar za vas ni tako pomembno, kaj on čuti do vas, ampak kaj vi čutite do njega.

To, da se vam spolnost z njim gnusi, je dovolj močno sporočilo, ki vam ga pošilja vaše telo. Vajina hči vaju bo kot starša povezovala do konca življenja.

Neskončno krivično bi bilo, če bi njo uporabila kot lepilo vajinega odnosa. To je prevelika teža, prevelika odgovornost, in jo noben otrok ne bi smel nositi!

Najslabše bi bilo, če bi v zakonu vztrajala zaradi nje, da ji ne bi bilo potrebno hoditi od enega starša do drugega.

Verjemite, da ona to veliko lažje prenaša in se bo hitreje prilagodila na to, kot pa vi. Draga bralka, verjetno od mene niste dobili tega, kar ste želeli slišati. V veliki stiski in zmedi ste, to je res, vendar vam to ne jemlje odgovornosti za to, da vzamete nazaj vajeti in poskrbite zase in za svoje življenje.

Ne morete se večno vrteti v tem krogu, enkrat bo potrebno iz njega izstopiti. Čisto normalno je, da vas je tega strah, ker ne veste, kaj vse vam bo to prineslo. Lahko se zgodi, da bo nekaj časa vaša stiska še večja, osamljenost še hujša.

Povsem verjamem, da ste dovolj močni, da boste to zdržali. Ni potrebno, da ste v tem sami, verjetno je vendarle kdo ob vas, ki vam je pripravljen pomagati. Pomoč bližnjega ali terapevta lahko veliko bolečine omili.

Seveda še smete upati na ljubezen! Ljubezen je večna in brezmejna! Želim vam, da pričnete to ljubezen najprej gojiti v sebi in do sebe. Verjamem, da se vam bo čustveno nihanje počasi umirilo.

Resnično si zaslužite, da tudi vi zadihate s polnimi pljuči in čez svoje telo spustite ljubezen, ki je čista, nežna in celi rane. Sem v mislih z vami. Vse dobro vam in vaši mali, dragoceni hčerki vam želim!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje za spletno stran Cosmopolitan pošlji na naš naslov cosmopolitan.si@adriamedia.si ali pa piši kar Alenki (alenka.lanz@toplina.net).

Z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali!

Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.

...

Preberi še: "Prosim za pomoč, pri bivšemu pred otroci govorijo, da sem gnoj, pijanka ... " ali pa iskreno izpoved novinarke Katje: Zakaj bi moralo biti pri 40-ih drugače?

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri