O-o. Preveri 5 najpogostejših RAZLOGOV, zaradi katerih pari obiščejo zakonsko svetovanje

No, št. 1 in 2 si zagotovo (večkrat) občutila tudi sama. Imamo prav?

O-o. Preveri 5 najpogostejših RAZLOGOV, zaradi katerih pari obiščejo zakonsko svetovanje (foto: Shutterstock) Shutterstock
11. 7. 2019

Vse več milenijskih parčkov se crklja na terapevtskem kavču, in če misliš, da ima vajina zveza potencial za rok trajanja, ki nikoli ne poteče, je terapija verjetno najbistrejša poteza. Pomagala vama bo do pravljičnega 'in srečno sta živela do konca svojih dni'.

Če se soočata s spodnjimi težavami, je morda čas za terapijo:

1. Medtem ko si en želi spolnega odnosa, se mu drugi izogiba

Neskladnost želja je tegoba, ki pare spremlja že od nekdaj. Pri tem so pogosto prisotni sram, tesnoba in občutek neljubljenosti. Prav tako pogost vzrok za obisk terapije je težava pri doseganju orgazma. 

2. Obsedenost s tehnologijo

Vse večja uporaba prenosnih telefonov, tablic in računalnikov so vzroki za zastoj interakcij in komunikacije v realnem svetu. Postavljanje meja pri uporabi tehnologije je zato ključno pri zbliževanju med osebama. 

3. Nerazumevanje vlog

Zmotne predstave o tem, kdo je v zvezi za kaj odgovoren, pogosto vodijo do prepirov. Že na začetku zveze je zato priporočljivo, da se pogovorita, kako si zamišljata odnos, skupno življenje, razdelitev dela itd. 

4. Strah pred zakonom

Veliko milenijcev je odraščalo v družinah, v katerih so bili odnosi med starši močno načeti, zato dejstvo, da so mnogi razvili odkrit odpor do resne zveze in poroke, ki jo pogosto dojemajo kot začetek konca, ni niti malo presenetljivo. 

5. Strah pred izgubo svobode

Mnogi se v imenu svobode ne želijo spustiti v resno zvezo. Na eno stran tehtnice namreč postavijo potovanja, učenje novih stvari, spoznavanje ljudi idr., na drugo stran pa odrekanje, prilagajanje in vrsto kompromisov, ki jih prinaša odnos.

Preberi resnično zgodbo:

"S fantom Kristjanom sva vedela, da se bo drugim najino početje zdelo malce noro, predvsem pa nenormalno, nam je zaupala bralka. Bila sva neporočen par v zgodnjih dvajsetih, najina zveza je ravno upihnila prvo šestmesečno svečko in že sva bila na terapiji za pare.

Prav zato, ker sva se zavedala nerazumevajočih pogledov znancev in prijateljev, ki bi jih bila deležna, če bi izvedeli za najine obiske pri terapevtki, sva to raje zadržala zase. Že brez kritičnih pripomb drugih sva bila dovolj živčna – sama sem se med prvim srečanjem s terapevtom dobesedno tresla. Poleg tega nisva želela, da bi ljudje sklepali, da najina zveza razpada, še preden se je zares začela. Ker to prav zares ni bil začetek najinega konca.

S Kristjanom sva namreč naletela na oviro, ki je nisva znala preskočiti. Jaz sem si želela otroka, on pa ne. Upala sva, da nama bo izkušen terapevt pomagal najti kompromis, saj v nasprotnem primeru nisva videla smisla nadaljevanja najine zveze. Izkazalo se je, da nama ne bi bilo treba biti tako zelo skrivnostna glede najinih srečanj. Ne le, da je med dvajset- in tridesetletniki popolnoma sprejemljivo, da se odločijo za terapijo (individualno ali v paru), temveč je to celo v porastu.

Po nedavni ameriški študiji, ki jo je izvedla Univerza MidAmerica Nazarene med zaročenimi, poročenimi in ločenimi ljudmi, je kar 51 odstotkov milenijcev že obiskalo terapijo za pare in kar 23 odstotkov se je na terapijo odpravilo še pred izmenjavo poročnih zaobljub. Dr. Veronika Podgoršek, doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije ter avtorica številnih knjig, ena od njih je tudi uspešnica Ljubezen na terapiji, razlaga, da se v Sloveniji za terapijo v večji meri še vedno odločajo nekoliko starejši, da pa je vse več tudi mlajših parov.

Se sprašuješ, zakaj? Mogoče zato, ker mladi od svojih partnerjev pričakujemo vedno več (varnost, prijateljstvo, spoštovanje, dobro spolno življenje, finančno varnost ...). In generacija, ki točno ve, kaj si želi, je za dosego cilja pripravljena vložiti potreben trud in biti proaktivna. Nemogoče je zaobiti tudi dejstvo, da se večina milenijcev še predobro zaveda, kakšne posledice imajo na zvezo dolgi delavniki, stres in vsesplošna preobremenjenost.

"Mladi prihajajo v največji meri zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da jih psihologija osebnosti in partnerskih odnosov izredno zanima. Željni so dela na sebi. Prepoznavajo določene vzorce, ki jih nosijo s seboj ali imajo za seboj določene težke izkušnje, ki izvirajo iz primarne družine ali ožjega kroga ljudi iz otroštva ali dobe odraščanja. Drugi, ki prihajajo, so že v partnerskem odnosu, znotraj katerega se pojavljajo težave, ki jih želijo razumeti in na podlagi tega tudi reševati. Kar pa je naravnost odlično," razlaga dr. Podgoršek.

Pari se zavedajo, da njihove potrebe in problemi ne bodo ustrezno zadovoljeni oz. razrešeni, če jih ne bodo pravilno izrazili. Nenehno nezadovoljstvo in nepotešenost pa seveda vplivata na trdnost in ravnovesje zveze.

Dejstvu, da ima mladi par, ki se že na začetku zveze odloči za terapijo in razrešitev ključnih nesoglasij, večje možnosti za dolgoročni uspeh zveze, prikimava tudi dr. Podgoršek. "Vsekakor. Če bi ljudje bolje razumeli, zakaj delujejo, kot delujejo, zakaj se v resnici ne razumejo in v čem so si različni, bi se vsekakor lažje našli v dvojini. Lažje bi delovali v dobro drug drugega, kar je temelj dobrega odnosa.

Pri terapijah namreč pogosto opažam, da pari, ki so skupaj 5, 10, 20 ali več let, nosijo določene zamere že od samega začetka odnosa. Ko se sčasoma te zamere kopičijo, počasi uničujejo zaupanje in občutek ljubljenosti do drugega. In ko gre par narazen, pogosto noben od njiju ne pozna pravih vzrokov razhoda."

Revijam, družbenim omrežjem in zveznikom, ki razgaljajo svoja zasebna življenja, gre zahvala, da se je mnogo tem otreslo tabujev, med njimi tudi obiskovanje terapij, ki postaja vse bolje sprejeto. Kljub temu pa so stigme o partnerski terapiji oziroma terapiji nasploh še vedno prisotne in zagotovo to ni lahka odločitev niti za posameznika, še manj pa za par. Zate oz. za vaju smo zato pripravili nekaj nasvetov, ki jih skupaj premeljita, preden skočita na terapevtski kavč.

Vzajemna želja

Kar nekaj časa je trajalo, preden sta se Nataša (28) in njen partner Jan (30) strinjala, da obiščeta terapevta. Ideja se jima je zdela nenaravna: "Nisva bila poročena niti nisva bila izmozgana štiridesetletnika z dvema otrokoma, ki si ne vzameta več časa drug za drugega," pojasnjuje Nataša.

Ko sta se končno odločila za terapijo, sta bila oba precej zadržana. Vendar Nataša pove, da je bila že po prvih nekaj srečanjih navdušena in da terapijo priporoča prav vsem. "Izboljša namreč tvoje sposobnosti interakcije z drugimi osebami." Vendar je ključnega pomena, da se za terapijo prostovoljno odločita oba partnerja. Prevelik odklon lahko onemogoči uspeh terapije.

Tudi dr. Podgoršek opozarja, da je za uspešno terapijo predpogoj, da si je oseba sploh želi. Le tako bo posameznik pripravljen raziskovati, poslušati, slišati in predvsem delati spremembe.

Spremembe pri sebi in v odnosu. V prvi vrsti so torej želja, predanost, vztrajnost, ranljivost, zmožnost soočanja s frustracijami, vživljanje v čustva drugega in moč za spremembe. Slednje je pogosto najtežje. Ni namreč dovolj, da vse vesta in razumeta, če potem tudi ničesar ne naredita oziroma spremenita. No, je pa res, da je včasih zelo dobrodošlo vsaj razmeti tako sebe kot tudi okolico.

Ja, morala bosta seči globoko v žep

Terapija ni lahka pot niti s čustvene niti finančne plati. V povprečju lahko pričakuješ, da bosta zanjo odštela nekje med 30 in 60 € na uro (na osebo), cena je seveda odvisna od lokacije in izbire terapevta. Število terapij pa se seveda močno razlikuje od osebe do osebe oz. od para do para.

Kako dolgo bosta morala vlagati v odnos, preden bo terapija obrodila sadove, je nemogoče predvideti. Najbolj ugodna obrestna mera je seveda odvisna od vaju in vajinega vložka, tudi in predvsem izven uradnih ur terapije. Sta pripravljena na vnovične domače naloge?

Ne pričakujta hitrih rezultatov

"Ker sva bila oba s Kristjanom predana procesu krepitve zveze, sva z njim oba veliko pridobila," nam je še zaupala bralka. Prizna, da jo je na začetku spreletavalo veliko dvomov. V glavi si je zamišljala srečanja, med katerimi bi se njuna nestrinjanja le še poglobila in ju celo privedla do tega, da bi se drug pred drugim zaprla in uničila ves napredek, ki sta ga kot par že dosegla.

Pove, da so bile nekatere seanse tudi izjemno težke in boleče. Ena ji je še posebej ostala v spominu, saj je skoraj celo uro prejokala. "Pri tem je imel terapevt ključno vlogo, saj je strokovno nadziral situacijo in nama ni pustil, da bi stvari še dodatno zapletla. Pripravil naju je do tega, da sva se odprla, se pogovorila o otroštvu, preteklih zvezah in se kot par še tesneje zbližala in povezala."

Njun odnos je danes tik pred praznovanjem druge obletnice. Po uspešnih terapijah sta danes srečna v troje – vendar ne z dojenčkom, temveč s prikupnim kužkom, ki veselo laja. Na terapijo se odpravita le še vsakih nekaj mesecev, predvsem zato, da sproti razrešujeta nesporazume. Vendar sta danes popolnoma iskrena z drugimi glede obiskovanja terapij.

Dr. Podgoršek še sklene, da je izrednega pomena, da oseba ve, kdo je, kaj je, od kod prihaja in kam si želi iti. Kaj so njeni vzorci, strahovi na poti, ki ni prav zares njena in ali jo bo to na dolgi rok stalo depresije, nezadovoljstva, apatičnost ali paničnih napadov.

Dobro je vedeti in razumeti, zakaj delujemo, kot delujemo, kakšni ljudje nas privlačijo, kakšni nas motijo, plašijo in zakaj nekaterim zavidamo … Bolj kot poznamo same sebe in imamo vsaj nekaj znanja iz psihologije, lažje nam je.

Z razumevanjem prepoznamo, kaj je zares našega in kaj prihaja od zunaj ali kaj nam pripisujejo drugi. Od tega je nato odvisno, ali bomo stvari sprejeli ali se z njimi ne bomo niti malo poistovetili.

Kako poteka terapija? Dr. Veronika Podgoršek ti razkriva, kaj se dogaja na njenih urah.

Psihoterapija je zdravljenje s pogovorom. V mirnem in varnem okolju skupaj iščemo vzorce in določene vzroke za določena vedenja. Če želimo nekaj spremeniti, je namreč nujno razumeti, zakaj se nam nekaj dogaja, zakaj nekaj iščemo ali poustvarjamo, zakaj nekaj ohranjamo ali zakaj pri nečem tako vztrajamo ...

Vse to prinaša različne dinamike, tudi igro vlog. Je pa celoten proces odvisen od posameznika do posameznika in od para do para. Ljudje smo si namreč različni in prav tako so različni in prilagojeni terapevtski pristopi. Niti predstavljati si ne znam, kako bi bilo, če bi terapevt z vsemi delal po enakem vzorcu.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri