"Nisem tvoja mama!" (Resnične punce priznale, kaj vse so delale za svoje fante)

Ob poslušanju pesmi Jennifer Lopez z naslovom Ain’t your mama sem se sladko-grenko nasmehnila. Spomnila sem se namreč na nedorasle fante, ki so mi glavo zmešali tako močno, da sem brez razmisleka igrala vlogo njihove mame.

"Nisem tvoja mama!" (Resnične punce priznale, kaj vse so delale za svoje fante) (foto: Profimedia) Profimedia
6. 11. 2016

Na žalost nisem edina, ki se je kdaj znašla v situaciji in se poistovetila z verzi: “Ne bom kuhala zate ves dan in prala tvojega perila, ker nisem tvoja mama.”

Svoje izkušnje so mi zaupale prijateljice in znanke, ki so pobrskale po spominu in razkrile svoje tragikomične zgodbice o tem, kaj vse so fantje od njih pričakovali in kaj vse so bile pripravljene narediti zanje.

“Začelo se je s selitvijo v tujino. Njegova mama je napisala recepte, kaj ima njen sin najraje, in mi jih izročila pred selitvijo.

Ko je prišla na obisk, je v 1500 kilometrov oddaljen kraj s sabo prinesla slovenska jajca, ptujskega piščanca in njegovo najljubše pecivo. Mama je bila očitno zanj tudi najbolje oblečena ženska, saj mi je večkrat rekel: Daj, kupi si to, moja mama ima podobno.” – Natalija

"Moj bivši je imel globoko strahospoštovanje do svoje mame. V kuhinji so imeli omarico, ki je bila vedno polna sladkarij, in vsakič, ko sem ga obiskala, sva iz nje jedla sladkarije.

Enkrat pa jo je mama pozabila napolniti in v njej sva našla le škatlo čokoladnih piškotov. Ko je bivši odprl škatlo, je bil v njej le en čokoladni piškot. Jaz sem že načrtovala, kako ga bom snedla, on pa mi pred nosom zapre škatlo in reče: Zadnji je od mame.”– Nina

“Moj dragi je sicer zelo zlat fant in ga ne bi menjala za nobenega drugega, je pa odraščal s tremi ženskami, in to se zelo pozna. Ne v dobrem smislu.

Pričakovala bi, da so ga babica, mama in sestra naučile, kako pomagati v gospodinjstvu, ampak očitno ni imel druge naloge kot košnjo trave. Dejansko so naredile vse zanj in na začetku je to pričakoval tudi od mene.

Prepričan je, da vse obvlada, ampak jaz perem perilo, ker on ne zna uporabljati pralnega stroja in ne ve, kaj je pralni prašek in kaj mehčalec. Posode ne pomiva rad in prepričan je, da prahu ni treba brisati, ker se tako ali tako ne vidi.

Kuha le, ko je nujno. Njegova 'specialiteta' so testenine s sirom in pol kilograma masla. Edino hišno opravilo, ki se ga 'prostovoljno' loti, je sesanje.

In potem seveda ves teden poslušam, kako je vse posesal, in da naj ne govorim, da nič ne dela. Ko ima prost dan, seveda ne more pospravljati in pred službo ali po njej tudi ne. Se res sprašujem, kdaj točno vse to opravim jaz.” ‒ Ela

“Moj dragi ima navado, da se na poti od kavča do spalnice sleče na način, kamor pač padejo oblačila. In ker je 20 let za njim pospravljala mama, mu je logično, da bom jaz po stanovanju pobirala nogavice, boksarice in majice. Ker nisem njegova mama, že nekaj časa uspešno perilo meče v koš za perilo.” – Anja

“Mojega fanta je bilo treba naučiti, da je treba pospraviti kuhinjo za sabo, če kuhaš, in pospraviti še druge prostore, ne samo svojo sobo. Ko sem to počela, sem se počutila kot kakšna mama.” ‒ Lea

“Imam prijatelja, starega 32 let, nad katerim vsi obupujemo. Beseda fantek je zanj morda še premila. Ko se je pred tremi leti preselil na svoje (beri: v zgornje nadstropje očkove hiše), smo vsi upali, da se bo končno postavil na svoje noge in začel skrbeti zase. Toda upanje se je kmalu razblinilo.

Čeprav je preteklo že precej časa, še vedno spi na tleh, še vedno nima svojega pralnega stroja, še nikoli ni skuhal kosila (čeprav se je pohvalil, da si je naredil večerjo, kar pa je pomenilo, da je odprl konzervo rib) in nikoli še ni sam odšel na kakšno pot.

Potem pa kot strela iz jasnega udari novica, da ima že pol leta punco. Ko sem ugotovila, da gre za deset let starejšo žensko, mi je postalo jasno: Našel je mamico, ona pa otroka, za katerega lahko skrbi.”‒ Sanja

"Kadar svojega fanta vprašam: Ali lahko popraviš to?, dobim običajno odgovor: Ne znam, nimam pravega orodja, to ni moje področje! Druga najpogostejša reakcija pa je: Bom, bom. Kar seveda pomeni, da bo zelo dolgo odlašal s popravilom.

Ko se zelo razjezim in postanem zaradi tega slabe volje, sledi njegov odgovor: Nisi definirala točno, kdaj naj popravim. Nedavno pa sem našla rešitev. Popravil se lotim kar sama! Popravim hitro brez pomoči ali vprašanj. Rezultat? Jaz sem vesela, njegova moškost pa trpi! Na srečo sem tehnični tip in so mi takšna opravila v užitek.” – Tjaša

"Vsi vemo, kako je, ko fantje zbolijo: veliko huje kot takrat, ko zbolimo ženske. Moj bivši je vedno najprej poklical svojo mamo, da ji pove, kako resno je njegovo stanje, in jo prosil, ali ga lahko pride obiskat.

Meni se je zdelo super, ker je potem dobil popolno oskrbo v času, ko sama nisem imela časa: pozornost, kosilo in posladek, občutek, da bo s povišano temperaturo 37,9 kmalu ozdravel. Na srečo moj zdajšnji fant s tem nima težav.”– Manja

“Moj bivši je izhajal iz družine, kjer je bila mama zelo čista in natančna. Pri njih je bilo vse pospravljeno in urejeno.

Sam ni ničesar prispeval k temu, razen da je občasno pospravil za sabo. Zanj je bilo vse samoumevno, ker je vse namesto njega naredila mama. Za vse je bila strokovnjakinja. No, in lepega dne sva začela živeti skupaj. Prvi mesec se ni ničesar dotaknil. Niti posode ni pomil!

Namenoma sem mu dala en mesec časa, da vidim, kako bodo stvari potekale, in potem sem uvedla pravila: en dan jaz pomivam posodo, naslednji dan on. Pozneje sva se dogovorila za tedensko čistilno akcijo, vendar sem velikokrat slišala besede, na katere sem alergična: Saj bom! Kar je pomenilo, da bo pospravil naslednji dan.

Brisanje prahu in čiščenje kopalnice je bilo zanj neznano področje. Pogosto sem mu težila, se jezila in bila tista, ki vedno sitnari. Nisem želela vpletati njegove mame in mu povedati, da je to dejansko njena krivda, ker je vse naredila namesto njega.

Toda nisem se šolala, da bi bila hišna pomočnica in služkinja! Ko je bila zveza končana, sem si obljubila, da takšnega packa ne bom več imela.”‒ Sara

“Moj bivši je odraščal z očetom in bratom, zato je v puncah iskal mamo. Morala sem mu kuhati, on pa je nadzoroval, kako kuham.

Če ni bilo kaj po njegovem okusu, sem morala pripraviti drugo jed. Nikoli ni jedel, če nisem jedla skupaj z njim. Ponoči me je iz čistega miru zbudil, me trepljal po ramenu in mi govoril: Objemi me, objemi me!

Če me ni bilo ob njem, je sledilo zasliševanje, s kom grem ven, zakaj grem in kdaj pridem. Na dopustu me je zbudil vsakič, ko sva imela komarja v sobi, češ naj ga ubijem.” ‒ Mateja

Moj bivši me je za vsako najmanjšo odločitev vprašal, kaj naj naredi. Ko je šel v trgovino, me je vsakič poklical, kaj naj kupi. Včasih sem namesto njega klicala v kakšen urad in spraševala namesto njega ali pa sem mu napisala prošnjo za službo, ker je sam ni znal.”– Jasna

Kot je razvidno iz zgodb, niso vsi moški enaki. Tako kot nismo vse ženske enake in nimamo podobnih izkušenj. Nekatere prijateljice so mi namreč sporočile, da mi ne morejo pomagati pri ustvarjanju tega članka, ker se ne morejo pritoževati nad svojim moškim.

Cosmo novinarka Alja Maček pa je namesto pritoževanja in kritiziranja moških podala zelo zanimivo razmišljanje:

“Tako kot moški od nas pričakujejo, da bomo popolne ljubice, popolne partnerice in tudi popolne mame, tudi me do njih pogosto gojimo nerealno visoka pričakovanja.

Dejstvo je, da smo si zelo različni! Zamerimo jim, ker nam ne berejo misli (jih pač ne), ker niso dovolj romantični (pač niso ali pa le občasno), ker nam ne dajo dovolj komplimentov (zakaj bi govorili, saj so vendar z nami, a ne?).

Pričakujemo, da bodo na dolgo poslušali, zakaj smo se sprle s prijateljico, nam dvigovali samozavest, v trenutku odgovorili na SMS, si izborili dopust v službi, ker imamo v sosed­njem kraju rutinski pregled pri ginekologu in se raje tja ne bi peljale same (resničen primer moje prijateljice – tipu je zagrozila z ločitvijo, ker zanjo nič ne naredi).

Fant, ki je zares zaljubljen v svojo punco, ne bo nikoli od nje pričakoval, da žrtvuje ves svoj prosti čas, da bo skrbela zanj.

Moj fant rad kuha, jaz pa rada zlagam perilo. Skupaj sva v kuhinji, jaz pred likalno desko, on pa za štedilnikom, in se pogovarjava o tem in onem, še raje pa skupaj kuhava (čeprav on v kuhinji res hoče biti glavni).

Kar se tiče pospravljanja, je popoln analfabet. Pravi, da nereda sploh ne vidi, in jaz sem tako zatreskana, da mu verjamem. Zakaj mi ni pomembno, da ne pospravi postelje? Ker zame naredi veliko drugih stvari.

Ko se mu napove migrena, pa jaz v sebi začutim divji zaščitniški (materinski) instinkt in zanj skrbim, kot da bi imel super nadstandardno deluks zdravstveno zavarovanje.

Ko včasih potrebuje mamo, pa mame ni, jo odigram jaz. Ker je to v meni. Čeprav on tega ne potrebuje in tudi ne pričakuje. Tako kot jaz ne pričakujem, da bo občasno zame odigral odvetnika, kot da se sama ne znam nič dogovoriti.

On se, kot da bi bil moj foter, postavi zame in se bori za moje pravice!

Problem po mojem nastane, ko te nekdo ne ljubi dovolj oziroma ni spoštljiv do tebe. Nekdo, ki te obravnava kot pomočnico, je pri tebi iz golega udobja, lastne sebičnosti.

Roko dam v ogenj, da skrivaj fantazira o sodelavki, ki se do njega obnaša zelo grdo! Iskreno se vprašaj, kaj se skriva za njegovo lenobo. Ga je mama res tako zelo razvadila ali mu ti pač prideš prav?

Če ga je mama razvadila, bo nekaj časa gledal kot tele v nova vrata, ker ne bo vsak dan na mizi kosila, potem pa bo sam prijel kuhalnico v roke (če te ima rad). Če pa si zanj samoumevna, pa pobrskaj po sebi in ugotovi, zakaj te privlači tipček, ki te ne spoštuje. Reši uganko in ga postavi pred vrata.”

Ob Aljinih besedah sem se spomnila na situacije, ko sem igrala mamo fantu, ki sem mu bila samoumevna, in zanj ni bilo nič dovolj dobro.

Z njim sem ostala, dokler se nisem vprašala, zakaj sem z nekom, ki me ne spoštuje. Kmalu sem odkrila, da nisem spoštovala sebe.

Danes je zgodba povsem drugačna. Preden sem končala članek, se je namreč pokvaril kotliček v stranišču. Običajno sem bila za takšne stvari zadolžena jaz. Ne glede na to, ali sem živela s fantom ali s prijateljicami.

Toda še preden sem lahko pomislila, 'namesto da bom končala članek, se bom morala ukvarjati s popravilom stranišča', je moj moški zadevo uredil.

Brez besed. Takrat me je spreletelo: razlika je v tem, da sem prej hodila s fanti, in ne z moškim. In zagotovo sem bila za to kriva tudi sama, ker sem bila dolgo časa punca, ki je pričakovala, da fantje poskrbijo za mojo srečo.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri