Nevsakdanji pari

Ko izveš za njun življenjski slog, se vprašaš, kako sta se našla, kako jima uspeva, kaj ju druži ali kaj sploh počneta skupaj.

17. 2. 2011

A takoj ko ju srečaš, ti je vse jasno. Naklonjeni pogledi in smeh, ki ju druži. Dotiki in želja po tem, da bi si takoj podelila mnenje o tem, o čemer 'prav zdaj' govorita z novinarko Cosma. Ko ju začnem spraševati po razlikah med njima, po prvih treh obmolkneta. Ker vidita in čutita predvsem, kaj ju druži, v čem se dopolnjujeta, zakaj jima je lepo. Predstavljamo ti tri čudovite pare, zaradi katerih še vedno verjamemo v ljubezen.

Iva in Primož

Strastna beograjska mesojedka in ljubljanski vegi. Skupaj se plemenitita 14 let.

S svojo energijo, predanostjo in komunikacijo, ki se vije med njima, se tehtnica in ribak še kako ujameta! Starostna razlika: 13 let in pol, dva otroka, neporočena (ker ne poznata avtoritete, ki bi njunemu razmerju dala nekaj, česar še nima).

“On je bil kadilec, jaz nisem kadilka,” je z iskanjem razlik začela Iva in dodala:

“Pa je nehal kaditi, postajava torej precej enaka (smeh).”

Pa vseeno je Primož v času njune zveze 'opustil' tudi meso, ki ga Iva še vedno rada pospravi v svoj želodček. A Iva kuha tako dobro, da še sama ne pogreša mesa na družinski mizi. K sreči, saj Primož res, ampak res ne zna kuhati! A je tudi ta razlika dopolnjujoča, in ne razdirajoča, ker Iva v istem hipu, ko Primož to prizna, doda:

“Zato pa za mojim kuhanjem vse lepo pospravi. In pripravlja odlične sendviče!”

Se je pa že poskusil v kuhanju romantične večerje – po kakšnem tednu njune zveze je Ivo povabil k sebi na večerjo, za katero je pripravil fenomenalne špagete (prelil jih je z Barillino omako). Odločna 20-letna Iva je takoj pokazala svojo zgroženost.

“Ampak večerjo si pojedla,” je z nagajivim nasmehom pripomnil Primož o njuni špagetni zgodbi.

Pozimi jo je odpeljal smučat. S Krvavca se k sreči nista vrnila z zlomljeno nogo, a ko sta se povzpela z žičnico na vrh Krvavca (Iva je bila prepričana, da ne smuča nič slabše kot Primož, saj je do takrat 'že' dva tedna preživela na smučeh), je bila Iva šokirana! Do naslednje postaje se je spustila peš in končala skupno smučarsko kariero. On bi jo sicer z veseljem učil, a ona se ni hotela 'spustiti' v vlogo učenke.

“Da bi on meni pamet solil? To pa ne! Midva se o vsem pogovarjava, zelo sva si enakovredna, in ko bi bila v položaju, ko on ve vse, jaz pa ničesar, bi se počutila nekako ogroženo. Vseeno sem se od Primoža ogromno naučila. Ima neko globino, ki je jaz nimam. Sem veliko bolj površna, a sem začela na svet gledati drugače, odkar ga poznam.”

“V fajn partnerstvu oba partnerja nekaj dobita in mislim, da nama to dobro uspeva, da oplajava drug drugega. Tudi jaz sem se od Ive veliko naučil – spremenil sem pogled na svet, veliko pa sem delal tudi s samim seboj, s svojim značajem. Odkar sem z Ivo, gledam na življenje drugače. Po naravi sem bolj nagnjen k črnogledosti in radost, ki jo je prinesla Iva, je obsijala tudi mene, tako da sem veliko bolj radosten in se čudim ljudem, ki godrnjajo. Zdaj se mi zdi, da je dovolj le malo drugačen pogled, le en mali klik, da je popolnoma enako življenje, kot ga imaš, videti čisto drugače. Tega sem se naučil od Ive,” je pristavil Primož.

Srečala sta se, ko je bila Iva stara 20 let, on jih je imel takrat 34. Precejšnja razlika v letih, a Iva mi je v avtu, ko sva se peljali nazaj proti uredništvu, zaupala, da z 20-letnim Primožem ne bi imela kaj dosti početi. Zdaj je Iva stara toliko, kolikor je bil takrat Primož, in postajata si vedno bolj podobna. Za novo leto sta se presenetila z enakima dariloma, drug drugemu sta kupila dve letalski karti za evropske prestolnice.

“Iva je prinesla sonce v moje življenje. Ona je sonce. Sem pa moral dolgo čakati, da je zrasla.”

Tinka & Igor

Motoristka Tinka šminka in nežni kvantni fizik. Skupaj žurirata 5 let.

Tinka je po naravi praktik – ona je tista, ki doma in po motorju rada 'šravfa', čeprav ima rada tudi teorijo – študira sociologijo – in svojega teoretika – kvantnega fizika.

Tinka šminka, kot se je poimenovala na Facebooku, pa ne popravlja le malih nezgod v hiši, prevzela je tudi sestavljanje omar, in Tinka ne bi bila Tinka, če ne bi oboževala hitre vožnje in vozila svojega fizika na motorju (najprej na skuterju, zdaj pa si je izpolnila veliko željo in ga prevaža kar na pravi mrcini). Ona rada pelje in on se rad pusti zapeljati. In čeprav je Tinka jezična za pet Igorjev in na prvi vtis tista, ki nosi hlače pri hiši, je hitro jasno, da pri njiju ni niti ona šefinja niti on copata. Nenehno se smejeta drug ob drugem, se gledata z žarom ljubezni v očeh in se dopolnjujeta. Ko sem povrtala po njunih razlikah, je Tinka takoj odvrnila:

“Različna sva kot dan in noč. On ima raje bolj zaključeno družbo, poznane ljudi, jaz pa rada spoznavam nove ljudi, sem zelo živahna, družabna.”

“Ja, včasih je res malo preveč divja,” potrjuje Igor.

“Na žurki bi bila vedno do jutra, pa še zjutraj bi šla nekam.”

Pa vseeno sta se spoznala v hrupnem lokalu sredi še bolj hrupne zabave na prvo pomladno noč 2004. Igor je praznoval s prijatelji in tja je usoda pripeljala še Tinko. Potem je bilo vse kot iz reklame – 'zavohala in povohala' sta se zelo na hitro, kot pravita smeje. Pred tem sta se sicer poznala na videz, saj sta bila vse življenje skoraj soseda, spoznala sta se pa šele takrat.

Danes pravita, da sta umirjena zakonca (poročena sta leto in pol), in ker Igor ponoči raje opazuje zvezde kot veseljači, gresta po navadi 'ven' vsak na svojo vrsto 'žura'. Pravita, da sta skupaj zlata sredina.

“Če bi bil on tak razgrajač, kot sem jaz, bi bilo kar malo prehudo,” pravi Tinka in dodaja: »Tako pa se dopolnjujeva.«

Pa je taki žurerki, polni energije, kdaj dolgčas ob svojem teoretiku? Bi ga želela spremeniti?

“Ne, zavedam se, kakšen je, ne pričakujem od njega, da se bo spremenil, in si tega tudi ne želim. Je tak, kot je. In ni zadolžen za to, da me zabava. Če mi je dolgčas, je to le moj problem. In tak se mi zdi pravi zakon.”

Dobili smo se v biljardni hiši. Ju druži biljard? Včasih. En igra dobro in drugi slabo? Ne, sta si zelo enakovredna.

“Igrava slabo, nama je pa v veselje,” se smejita. Ja, res jima ni nikoli dolgčas, čeprav je eno od njunih priljubljenih druženj (le) crkljanje na kavču in gledanje TV-programa. Rada gresta tudi na sprehod s psi, povabita k sebi prijatelje, dobro jesta in poslušata rok.

“Zavedam se, kakšen je, ne pričakujem od njega, da se bo spremenil, in si tega tudi ne želim. Je tak, kot je. In ni zadolžen za to, da me zabava.”

Franci in Jasmina

Invalid na vozičku, hrom od prsnega koša navzdol, in njegova lepotička. Ljubita se 9 let, prijatelja sta 11 let.

Iskrica med njima je preskočila za maškare, predstavljali so skupino ciganov. Očitno je takrat ciganka dobro premešala karte in 'zmešala' tudi Jasmino in Francija. Že po nekaj mesecih se je Jasmina preselila k njemu.

Po petih letih zaljubljenosti, ko sta urejala novi dom, pa se žal ni zgodila poroka ali otrok, temveč huda nesreča z motorjem. Franci je komaj preživel:

“Če ne bi imel nje, bi vse skupaj zelo težko prebolel. Ona me je držala pokonci, ves čas mi je stala ob strani. Ko sem okreval v Soči, se je preselila k moji sestri v Ljubljano in bila vsak dan pri meni. Neskončno sem hvaležen, da jo imam. Ker prve tedne po nesreči nisem mogel govoriti, sem prve besede premišljeno izgovoril njej, čeprav sta me pred tem ogovarjala sestra in prijatelj.”

Ko je stopila skozi vrata Jasmina, pa je izgovoril: Ljubim te.

Pravita, da ju je nesreča še bolj povezala, ni pa bilo vedno lahko. Najtežja je bila vrnitev domov. Takrat se je začelo pravo življenje, tako drugačno od tistega, ki sta ga načrtovala pred nesrečo. Za njiju se je ustavil čas.

Naenkrat so se pri Franciju postavila vprašanja, kaj sploh početi, kaj delati, v službo se ni mogel več vrniti in ostal je doma. Naučiti sta se morala prav vsega − vstajanja s postelje, oblačenja, prhanja −, prijatelji pa so se medtem začeli poročati, dobivali otroke ... Po štirih letih jih začenjata dohitevati. Franci je zdaj zelo samostojen in sam poskrbi zase, začasen dom sta prilagodila tako, da mu je vse dostopno, avto preoblikovala, lahko se pelje tudi sam. Pri drugih invalidnih starših sta poizvedela, kako je, ko imaš otroke, in zdaj se že dogovarjata o umetni oploditvi. Današnja tehnologija – beri: modra tabletka – pa jima pomaga, da se lahko tudi ljubita, a je precej drugače kot prej, uživata pa vseeno oba.

Zaradi Francijeve poškodbe se ne odrečeta niti počitnicam, a morata paziti na to, da je hotel ali apartma dostopen, da ni različnih ovir in da gre Franci lahko v kopalnico. Po nesreči sta dobila veliko novih prijateljev, nekatere stare pa tudi izgubila. Pravi so seveda ostali in vedno so pripravljeni pomagati.

In prav tako kot pari brez vozička gresta rada na sprehod, k prijateljem na obisk, kaj pojest, na ogled dobre predstave, na kopanje, hodita celo na plesni tečaj z vozičkom in ne zamudita nobene priložnosti za zabavo. Veselijo pa ju tudi povsem različne stvari: Jasmina uživa v telovadbi in ustvarjanju nakita, Franci pa v igranju košarke na vozičku, streljanju s puško in računalniškem oblikovanju.

“Če ne bi imel nje, bi vse skupaj zelo težko prebolel. Ona me drži pokonci, ves čas mi stoji ob strani.”

Besedilo: Petra Arula, fotografije: Aleksander Štokelj, stilistka: Manca Čampa, ličenje: Katja Martinšek in Maja Drab

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri