"Moti me. Fant, s katerim živiva skupaj, vsak dan hodi domov k staršem!"

Eno od naših bralk zelo moti, da njen fant, s katerim skupaj živita, vsak dan obiskuje svoje starše. Zakonska in družinska terapevtka Alenka Lanz iz centra Toplina ima zanimivo razlago, zakaj je tako in zakaj je toliko odhodov od doma, ki se nikoli zares ne zgodijo.

"Moti me. Fant, s katerim živiva skupaj, vsak dan hodi domov k staršem!" (foto: Profimedia) Profimedia
14. 3. 2016

"Pozdravljeni, drugi teden bo natanko en mesec odkar se je moj fant preselil k meni, skupaj sva dve leti. On je prej živel en kilometer stran od mene.

Odkar sva skupaj, še zmeraj vsak dan hodi domov in me to kar precej moti. S starši so zelo povezani, občutek imam, da na čase kar preveč. To mi gre kar malce na živce, ker jaz doma takega odnosa nimam, čeprav se on z mojimi starši razume. Moji starši živijo v hiši zraven.

Ko sem mu zaupala svoje občutke, pravi, da ko je pr meni, je to samo stanovanje, da domov bo hodil, ker je to njegov dom, tam ima družino, psa, da bo pomagal pri opravilih in da bo tudi pri nas doma pomagal. Tudi, ko sva se pogovarjala, pravi, da sem mu na prvem mestu.

Kaj naj naredim, da ne bi vsak dan hodil domov? Ali je mogoče potrebno več potrpežljivosti iz moje strani? Hvala in lep pozdrav."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Pozdravljeni, draga bralka. Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Najprej vam iz srca čestitam za skupno selitev in samostojno življenje. To je velik, pomemben korak in veseli me, da ste ga naredili skupaj s fantom.Lanz

Povsem naravno je, da bo skupno življenje prineslo nekatere spremembe, zahtevalo določene prilagoditve ter da se bodo razkrile stvari, ki so do sedaj ostale malo prekrite.

Verjamem, da fantovo pogosto odhajanje domov v vas prebuja strah in jezo, lahko tudi občutek odrinjenosti in nepomembnosti.

Mogoče tudi dvomite, ali bo v prihodnosti sposoben vajin odnos (in družino, če si jo bosta ustvarila) postaviti na prvo mesto.

Vse kar čutite je pravilno in je tam z razlogom. Zaupajte si.

Vse kar doživljate je normalno. Za vas je bil odhod od doma lažji in zato težje razumete, zakaj ni tako tudi pri vašem fantu. Mogoče vas bo pomirilo, če na širši način pogledava, kaj vse se dogaja, ko odrasel otrok zapusti svojo primarno družino.

Otrokov odhod od doma je izrazito naraven proces in omogoča družini, da se še naprej razvija. Hkrati je tudi zelo kompleksen pojav, saj se takrat še izraziteje aktivirajo vedenjski in čustveni vzorci ter nenapisana pravila, po katerih delujejo odnosi v družini.

To pomeni, da takrat vsi člani še močneje začutijo stisko in posledično vsa težka čutenja, ki jih odhod povzroči, prevrednotiti pa morajo tudi medsebojno povezanost in pripadnost.

Tako, kot je kvaliteta zakonskega odnosa ključna pri tem, v kakšnem vzdušju bo živela cela družina, tako je tudi od kvalitete odnosa med fantovima staršema odvisno, kako uspešno se bo njun otrok osamosvojil ter na kakšen način bo odšel od doma.

Če sta njegova starša med seboj povezana, če lahko stisko ubesedita, si jo drug drugemu pomagata lajšati ter če imata občutek, da je njun odnos dovolj močan, da zdrži tudi to, potem bo njun sin povsem nezavedno začutil, da lahko odide ter hkrati še vedno ohrani stik z njima.

Če starša spoštujeta in podpirata njegovo odločitev, vaš fant s seboj ne bo odnesel le občutka sposobnosti in zaupanja vase, ampak bo njegov odhod tudi bolj tekoč. Dobesedno bo dobil dovoljenje oz. sporočilo, da je z njim vse v redu in lahko odide.

Starši se bodo njegovega dosežka veselili skupaj z njim, sprejeli ga bodo v tem, da postaja moški, ponosni bodo na njegovo odgovornost in samostojnost. Prav zaradi teh njegovih kvalitet bodo lahko pozitivno ovrednotili trud, ki so ga vložili v njegovo vzgojo. Ovrednotili bodo sebe kot dobre starše.

Kje se potem zatakne? Zakaj je toliko odhodov od doma, ki se nikoli zares ne zgodijo ali pa se medsebojni stiki drastično zmanjšaj, celo prekinejo?

Ponovno je razlago potrebno poiskati v zakonskem odnosu med staršema. Kadar je zakonca strah, da bosta ostala sama, le drug z drugim, to lahko v njiju prebudi izrazito stisko.

S strahom ni nič narobe in je ob dejstvu, da njuno gnezdo postaja prazno, povsem naraven in razumljiv. Kadar pa je zakonski odnos eno samo pogorišče in sta se partnerja povezovala le preko starševstva in otrok, bosta drug drugemu težko pomagala pri predelavi nastale stiske.

Če je zakonski odnos šibek in prazen, odhod otroka v njiju povzroči izrazit občutek ogroženosti. Kadar je njun občutek za sebe ogrožen, lahko v družino vneseta svoja čutenja, ki ostajajo zaradi njunega slabega odnosa nepredelana in nerazmejena, torej se prenesejo na otroke. Slednji so bili verjetno že do sedaj navajeni, da uravnavajo težja čutenja pri starših, jim nudijo družbo, oporo in pomoč.

Otrok, ki ravno odhaja ali je že na svojem, lahko povsem nezavedno nosi ta čutenja. Čuti se dolžnega, da uravna nastalo žalost, strah, občutek nepomembnosti, zapostavljenost in zavrženost. Tako na svojih ramenih nosi njuno tesnobo, kar v njem poveča občutek sramu in krivde. Lahko ga postane strah, ali se bodo starši znašli brez njega, zato jim ostane povsem na razpolago

Še globlje gre občutek pripadnosti. Strah pred tem, da ne bo več pripadal, če odide, da je nehvaležen in sebičen, če poskrbi najprej zase, lahko povzroči, da prepogosto hodi nazaj domov.

Na ta način skrbi za to, da se starša ne počutita ogroženo, posledično pa se tako slednjima ni potrebno pričeti ukvarjati sama s sabo in drug z drugim.

S tem, ko odrasel otrok žrtvuje pripadnost sebi, ohrani pripadnost primarni družini! To gre vedno na njegov račun, na njegovo škodo in globoko vpliva na njegov razvoj in sposobnost, da svoj partnerski odnos in družino postavi na prvo mesto.

Vse to so izrazite krivice, ki se jih zaradi občutka lojalnosti odrasel otrok le redko v polnosti zaveda. Odgovornost, ki bi jo kot mlad človek moral izkazovati na svoji življenjski poti, se prenese nazaj v primarno družino s tem, ko prevzame skrb za starše in na ta način regulira težka čutenja. Ta zavezanost je lahko še močnejša, če je primarna družina prepojena z nefunkcionalnostjo, zlorabami, odvisnostmi in travmami.

Pri vsem skupaj je vredno omeniti tudi to, da se rdeča nit odhodov od doma lahko prenaša iz generacije v generacijo.

To pomeni, da lahko staršem odhod otroka prebudi spomine in nepredelane vsebine na to, kako je bilo, ko so sami odhajali od doma. Če imajo pogum, da se s tem soočijo, lahko lažje spremenijo način ravnanja in čustvovanja, ko odhaja njihov otrok.

Če povzamem: odhod od doma je kompleksen pojav, ki vključuje veliko odnosov, na zelo širok način govori tudi o tem, kako posamezniki in družina kot celota uravnavajo težka čutenja. Na globok način nagovarja pripadnost sebi in drugim, pa tudi sposobnost ohranjanja stika ne glede na vse.

Lahko kaj od naštetega prenesete na primer fantove družine? Je kaj od tega smiselno? Kaj opažate in čutite? Vam fant lahko pove, kako se počuti in kaj so tiste čustvene vsebine, zaradi katerih svojih staršev ne more pustiti pri miru niti dneva?

Saj ne rabi on njih, starši rabijo njega! Vprašanje pa je, zaradi česa se on počuti dolžnega, da tako pogosto odhaja nazaj domov.

Verjamem, da fantovo odhajanje v vas prebuja veliko čustev, še posebej, ker sami niste vajeni takih odnosov. Mogoče vam napisano pomaga, da boste lažje razumeli, kaj fant preživlja in tako do njega poglobili sočutje, razumevanje in potrpežljivost.

Vas fant se šele navaja na spremembe in povsem verjetno še nima dodelanega občutka za to, komu sedaj najbolj pripada. Lahko čuti zmedenost, nemoč, ujetost. Lahko doživlja, kot da ga vsak želi povleči na svoj konec, da vsi od njega nekaj hočejo, on pa ne ve, kako ustreči vsem.

Za tako prilagoditev je potreben čas in verjamem, da bo v vas našel oporo in sočutje, ki ga potrebuje. Z vašo nežnostjo mu lahko pomagate, da vam prične slediti in brez občutka krivde prične skupaj z vami ustvarjati dom, ki bo varen in samo vajin.

Če čez čas ugotovite, da se stvari ne sprostijo in da je njegovo odhajanje nazaj domov resen problem, si poiščita strokovno pomoč.

Za enkrat pa le mirno, vse kar se vama dogaja je razumljivo in naravno. Veliko prijetnih, skupnih trenutkov in povezanosti vama želim, draga bralka. Lahko ste ponosni, da vam je uspel tako velik in pomemben korak, kot je odločitev za samostojno življenje. Vse dobro na vaši poti vam želim! Pa srečno!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje pošlji na alenka.lanz@toplina.net, z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali.

Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.

...

Preberi še: "Odkrila sem, da mi je lagal o svojih bivših puncah! Naj mu povem? Kako?"

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri