Misija prebolevanja: Ko medvedek postane vudu lutka

Sonja (20) je za zaklenjenimi vrati svoje sobe obsedeno gledala fotografijo svojega bivšega in jokala brez premora.

Jana (33) se je zvečer potikala okrog njegove hiše in poskušala ugotoviti, ali je sam ali ne – ko ga je skozi špranjo pod roleto videla, kako na kavču sam je kosmiče, se je počutila za odtenek bolje.

Jasmina (27) se je nehala tuširati in jesti ... z izjemo gumijastih medvedkov, ki sta jih vedno jedla skupaj med gledanjem televizije.

Celo leto po tistem, ko sta se razšla, Blanka (26) še vedno misli nanj. Slišala je, da se bo poročil, a globoko v sebi meni, da je zanju še nekaj upanja. Včasih fantazira, kako se pojavi na njegovi poroki, lepa kot iz pravljice, on se ozre nazaj, njune oči se srečajo, opraviči se svoji nevesti in pobegne z njo – pravzaprav je to njena najljubša fantazija.

Anja (24) si je omislila novo telefonsko številko, mu pisala in se pretvarjala, da je punca, ki ga je videla v mestu. Številko naj bi ji dal prijatelj od prijatelja, ker bi ga rada spoznala. Ko ji je veselo odgovoril, je vse v njej pobesnelo in skovala je peklenski načrt, kako se bo z njim zmenila za zmenek, nato pa na kraj dogajanja prišla z najlepših tipom v mestu. To bo v njem zbudilo noro ljubosumje in spoznal bo, da jo še vedno ljubi.

Žana (28) je shujšala do neprepoznavnosti, obiskala je plastičnega kirurga in si dala popraviti nekaj malenkosti. No ja, malenkosti: zdaj ima polnejše ustnice in večje prsi, ona, ki je vedno zagovarjala naravno lepoto.

Imenujmo ga sindrom strupenega bivšega, ki je kot predolgo trajajoča žalost na koki – živa, sitna, intenzivna!

To je stanje, ki ne zlomi le tvojega srca, ampak tudi duha in ... željo po tuširanju. Tvoji dnevi postanejo podobni kot jajce jajcu: razmišljaš, kako bi ga dobila nazaj ali se mu maščevala, na Facebooku si kuhana in pečena, prežiš na njegove objave, skrite pomene, bereš med vrsticami in čekiraš njegove nove prijateljice ter se primerjaš z njimi. Predvsem pa uničuješ samo sebe – ker so tvoje misli žalostne, je pod velikim stresom tudi tvoje telo.

Tvoji možgani so po razhodu zaradi srčne bolečine na prehitevalnem pasu, pravi dr. Helen Fisher, pionirka na področju raziskav na temo ljubezenske biologije.

Fisherjeva trdi, da je srčno bolečino treba jemati resno, saj ti na koncu izpije vso čustveno, mentalno in telesno energijo. Srčna bolečina potemtakem ni nobena pravljica. Dejansko gre za fizično bolečino, podobno vsem drugim, le da srčna bolečina po nekem čudnem ključu prizadene tudi dušo.

Fisherjeva je vodila raziskavo, kjer so sveže zapuščenim ljubimcem med gledanjem fotografij bivših partnerjev slikali možgane. Rezultati, ki jih je dobila, so presenetljivi: ob gledanju sta se osebam namreč aktivirali možganski središči za odvisnost in bolečino.

To dokazuje, da je za živčni sistem odsotnost ljubljene osebe isto kot želja po novem odmerku droge, možgani pa med obojim sploh ne ločijo.

Razhod je zato na las enak abstinenčnemu sindromu, ki ga dobro poznajo zasvojenci.

Toda ne gre le za občutek – da razhod prevzame nadzor nad življenjem zapuščene osebe, ni nekaj, kar zmoti le človekov čustveni sistem, temveč prizadene celo telo.

Prizadete osebe poročajo, da so po razhodu dejansko nesposobne normalno živeti in razi­skava dr. Fisherjeve to potrjuje, saj misel na bivšega partnerja napolnjuje kar 85 odstotkov njihovega budnega časa.

Foto: Profimedia

Ta izčrpavajoči odziv na ljubezensko zavrnitev je nekaj, česar se je človek naučil že v pradavnini. Nekateri znanstveniki celo verjamejo, da je ljubezen za preživetje človeka enako pomembna, kot sta hrana in voda.

Danes večkrat slišimo, da ljubezen zacveti le zato, da bi se človeška vrsta lahko nadaljevala, a to radikalno trditev izpodbija dejstvo, da so tudi v razmerjih, v katerih ni želje po otrocih, ljudje bolj zdravi in srečni.

Ko izgubiš partnerja, ne izgubiš le možnosti za nadaljevanje svoje DNA – izgubiš tudi dnevno rutino in stabilnost, ker se porušita tvoj socialni in ekonomski sistem.

Ko je toliko stvari na kupu, je normalno, da možgani razhod vidijo kot neuspeh in da človek želi razumeti, zakaj se je to zgodilo. Razmišljaš, kje si naredila napake, od tistih manjših do največjih, in se tolčeš po glavi, ker si prevečkrat hotela uveljaviti svoje ego.

On si je želel, da bi bila stena v dnevni sobi siva, ti pa si jo z veliko prerekanja pobarvala na roza. Po tistem, vsaj tako se spomniš, nista bila v dnevni sobi nikoli več povsem srečna. Takšno razmišljanje je seveda brezpredmetno, ker se nista razšla zaradi roza stene.

A naj je toksični sindrom strupenega bivšega še tako grozen – dobra novica je, da gre za akutno, in ne za kronično stanje. Čeprav trenutno razčesavaš njegov Facebook, Instagram in Twitter, se tvoji možgani pod površjem celijo in vsako sekundo si v resnici močnejša.

Ne spreglej: Kako sem ga prebolela? Tako! 4 resnične izpovedi ...

Dejstvo je, da ljudje poveličujemo bolečino, podcenjujemo pa svojo moč. Dobro je tudi vedeti, da bolečina vedno mine in da nič – na žalost in na srečo – ne traja večno. Edino, kar nam preostane, je, da to sprejmemo. Celjenje srca lahko nadalje močno pospešiš tako, da zavestno preusmerjaš svoje misli.

Osredotoči se na pozitivne stvari, začni se učiti kaj novega, ne glej vajinih fotografij in si vbij v glavo, da se vse zgodi z razlogom in tako, kot je zate najbolje.

Namesto da ga zamaskirana zasleduješ po mestu, raje s prijateljicami rezerviraj počitnice v zadnjem hipu in naj te po eksotičnih plažah zasledujejo totalni lepotci! Ključ je pre­usmeritev misli, dokler se nevihta ne umiri. In še nekaj: če hočeš svojega bivšega zares preboleti, z njim ne ostani prijateljica, ker bi se on tako počutil manj krivega.

"Bila sem obsedena z njegovo bivšo ženo."

Ko se znajdeš v vlogi druge žene, se hitro zaveš, da nič, kar bosta počela kot par, ne bo zanj popolnoma novo. Tvoj mož se je nekoč že noro zaljubil, nekoč je za roko že zaprosil drugo ženo, že je jokal od sreče na lastni poroki, šel je na medene tedne in se imel bajno in po vsej verjetnosti je z nekom že imel otroke – v mojem primeru sta skupaj z njim v najin zakon prišla tudi 12-letni fant in petletna punčka.

Preden sva se poročila, sva se videvala štiri leta in ves ta čas sem se borila z mislijo, da nisem njegova prva izbira, in to sem težko požrla. Bila sem noro ljubosumna na njegovo bivšo, rešitve pa ni bilo, ker so posredi otroci, s katerimi bosta onadva povezana na veke vekomaj. In kar je mogoče bolelo najbolj od vsega: dolgo časa ni bil prepričan, da se sploh še hoče poročiti, jaz pa sem se spraševala, zakaj sem slabša od nje, ki jo je romantično zasnubil in poročil.

Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, to vem, a jaz se s tem preprosto nisem sprijaznila in sem poroko skoraj izsilila. Vsa moja negotovost se je pokazala v obsedenosti z njo. Ko ga ni bilo doma, sem brskala po njegovih stvareh, knjigah in starih albumih fotografij. V njenih posvetilih v knjigah sem iskala nekaj, česar sama nisem imela, analizirala sem njeno pisavo, gledala, kako se je na fotografijah sonce ujelo v njene lepe lase. Bila je lepša in veliko bolj zanimiva, kot sem si želela, da bi bila.

Med nama sem celo našla veliko fizičnih podobnosti, le da sem bila jaz mlajša. Zaradi tega se nisem počutila nič bolj samozavestno, nasprotno: včasih sem razmišljala, da je pač našel mlajšo različico izvirnika, in se ob tem počutila tako slabo, da bi lahko bruhala. Moja radovednost me je navznoter nenehno razžirala. Ko sem kuhala večerjo, sem se spraševala, kako bi ona skuhala isto jed in ali je boljša kuharica od mene.

Ko je šla z otroki na počitnice in je možu pošiljala njune slike, na katerih je bila ona, sem skrivaj brskala po njegovem telefonu, da bi ugotovila, ali ima boljšo postavo kot jaz. Mislila pa sem tudi na njun seks. Kolikokrat tedensko sta se dala dol? Kakšna je bila v postelji? Umirala sem od želje, da bi mi mož enkrat rekel, da sem v postelji stokrat boljša kot ona, a mi ni.

To me je včasih delalo izumetničeno in večkrat sem zaigrala orgazem, da bi mu dokazala, da sem bolj pohotna in da si ga bolj želim, kot si ga je ona. Zanimalo me je, ali naju primerja, in še huje, bala sem se, da med najinim seksom misli nanjo. Da bi si utišala te misli, sem bila vedno zelo glasna, zaskrbelo pa me je vsakič, ko je zaprl oči. Živela sem v nenehni paniki – se bo nekoč naveličal tudi mene? Sem dovolj dobra, da bo obdržal zanimanje zame?

Namesto da bi uživala v najinem skupnem druženju, sem bila večino časa trda od strahu in od njega izsiljevala najrazličnejša priznanja. Nekaj časa me je prenašal, nato pa se je začel umikati mojim pritiskom. Znašla sem se v stiski in se obrnila na prijatelje. K sreči je moji prijateljici življenje dodelilo vlogo bivše in tako sem stvari lahko videla tudi z druge perspektive. Izkazalo se je, da je prva žena enako negotova kot druga, saj jo je mož zapustil zaradi ... mlajše, in to čeprav sta naredila otroka!

Kako hudo je lahko šele to? Počasi sem le začela drugače razmišljati. Včasih je biti druga žena kot spati v postelji, v kateri že leta niso preoblekli rjuh. Ko si je on končno premislil glede poroke in sva šla kupovat poročna prstana, sem hotela nekaj v retro stilu. Nato sem po naključju izvedela, da je imela ona enako željo, in počutila sem se grozno. Hotela sem, da prstane zamenjava, da so bili čim bolj moderni.

A ta trud, da bi bila drugačna od nje, je verjetno povezan s strahom, da bi me zapustil. Če jo je zapustil, mu očitno ni bila dovolj všeč, zato moram biti jaz drugačna, sem razmišljala. Mislila sem, da sem bom počutila drugače, ko bova poročena, a se nisem. Mislila sem, da bom dobila več statusa in več veljave – da ne bom več nepomembna ljubica, ampak oseba, ki ji ne bo nihče hodil po prstih.

A ne, to ni mogoče, saj so posredi otroci, ki ostanejo skrivno orožje bivše žene. Kar naprej so prehlajeni, potem jih je treba peljati na trening, treba se je usesti za mizo in se pogovoriti o vzgoji. Ko so ti otroci (skupaj z mamo) na počitnicah, je treba nekaj postoriti v njihovem stanovanju in podobno.

Ona ga bo ves čas označevala na fotkah njegovih otrok na Facebooku, tvoji prazniki bodo pa uničeni, saj bo najpomembnejše moral preživeti s svojo (bivšo) družino. Hotela sem se dobiti z njo, a je odklonila. Na srečo pa je čas stvari postavil na mesto, kot vedno.

Zdaj sva že tri leta poročena in veliko dvomov je odpadlo: vem, da v njegovem življenju nisem samo 'mlajši model'. Čutim, da me ima iskreno rad. Navezala sem se na njegove otroke, oni me sprejemajo, zato je vse lažje. Moja čustva do nje postajajo nevtralna in občasno v sebi celo zaznam nekaj simpatije. Ni pa bilo lahko, kot druga žena se boriš z resničnimi in namišljeni duhovi – k sreči pri meni niso zmagali zadnji.

Namesto obremenjevanja

Ne izgubljaj časa z načrtovanjem maščevanja, raje spremeni svet na bolje ...

V petih minutah

Kupi kapučino še za osebo v vrsti za tabo. In če bo tip s 'tvojim kapučinom' dvojnik Zaca Efrona? Bingo!

V eni uri

Skoči na Šmarko, se dobro prešvicaj, nato pa se obesi na zvonček želja tik po vrhom in si nekaj zaželi za vse ljudi.

V enem dnevu

Malo predelaj svoj življenjepis in mu dodaj osebno noto, nato pa ga z veliko dobre energije pošlji v svoje sanjsko podjetje.

V enem vikendu

Preberi dobro knjigo, počasi in z občutkom, zares beri in si podčrtaj pomembne stavke.

V enem tednu

Pojdi na poceni potovanje v deželo, kjer še nisi bila. Dobila boš novo energijo, nove zamisli in mogoče spoznala, koga, ki ti bo več kot samo simpatičen.

V enem mesecu

Malo preuredi stanovanje – vrzi stran kramo in podari stvari, ki jih ne potrebuješ. v šestih mesecih Pojdi na zmenek z novim kandidatom in mu vrni poljub.

V enem letu

Še vedno jokaš za njim? Če ne zmoreš sama, prosi za pomoč – dovolj je bilo vsake izgubljene minute!

Po predlogah Helin Jung, Anne Breslaw in Michelle Ruiz priredila Alja Maček

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord