Ljubosumje: Kdaj je lahko normalno, primerno in celo potrebno?

Nekateri mu odrekajo vsakršno vrednost, spet drugi ga razumejo kot test 'resnične' ljubezni. A tako prisotnost kot tudi popolno pomanjkanje ljubosumja je lahko zelo moteče.

Naraven čustveni odziv

Ko se ljubljena oseba zaplete v afero, je povsem naravno, da se bojimo, da bomo to osebo izgubili, in si želimo odnos zaščititi.

Ljubosumje je definirano kot misli in čustva, ki se vzbudijo oziroma pridejo na dan, ko je odnos ogrožen. Je reakcija na sum ali pa vedenje, da je partner vpleten v afero. Ljubosumje deluje tudi kot opozorilni znak, da mora biti partnerski odnos vzet pod drobnogled.

Nekateri ljudje so nezmožni dopuščati celo najmanjši namig ljubosumja.

Tisti, ki resnično nameravajo biti zvesti in si želijo močne intimnosti, lahko dojemajo partnerjevo ljubosumje kot dokaz nezaupanja in zato kot zelo žaljivo. Sporočilo, ki ga prejemajo, je, da si kljub svoji dokazani zanesljivosti še vedno niso pridobili primernega zaupanja.

Drugi ljudje so zvesti, vendar čutijo, da potrebujejo svojo neodvisnost. Partnerjevo ljubosumje dojemajo kot posesivnost, ki jim uničuje njihovo osebno svobodo. Ti ljudje se čutijo privezane in onemogočene. Ne želijo si, da morajo ali bi morali drugo osebo neprestano imeti v mislih.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki v monogamijo in spolno zavezanost ne verjamejo in menijo, da so njihove zunajzakonske dejavnosti povsem normalne in niso stvar nikogar drugega. Njim se zdi ljubosumje nevarno in bolno nadlegovanje. Ko je nezvestoba razkrita, naredijo zelo majhno razliko med partnerjevim očitajočim mrkim pogledom in strelnim napadom – bistvo je, da si nihče ne more lastiti njihove spolnosti, zato ne zmorejo dopuščati niti malo ljubosumja.

Takšna opredelitev spolne neodvisnosti je v nasprotju z naravo človeka. Človek se po naravi pari in zavaruje svoj odnos prek mehanizma, ki mu pravimo ljubosumje.

Vrste ljubosumja

a) Normalno ljubosumje

Ljubosumje je lahko normalno, primerno in celo potrebno oziroma nujno čustvo.

Pomeni zavedanje razdalje in vmešavanja v zavezan odnos. Vsi ga občutimo. Razvije se, ko začutimo, da naš partner ni več tako tesno povezan z nami, kot bi si želeli. Lahko kaže na to, da je nekaj ali nekdo prišel med nas in partnerja, zaradi česar izgubljamo povezanost in je zato znak zdrave reakcije na utemeljene domneve.

Ljubosumje je uporabno, če nastopi v zavezanih odnosih in je namenjeno temu, da privede par bližje skupaj. Ko sicer neljubosumni partner nenadoma postane sumničav, je ljubosumnost po navadi odraz resnične grožnje.

Opreznost je lahko preudarna reakcija, ki pomaga zaskrbljenemu partnerju zbrati več informacij, preden se odloči, kako bo v nastalem položaju ravnal. Prav tako deluje kot opozorilo opotekajočemu se partnerju, ki se ziba na robu meje in preloma zakonske zaveze.

Večina ljudi vidi afere kot resno grožnjo zakonu. Povsem razumljivo je, da reagirajo ne samo z občutki ljubosumja, ampak tudi z obnašanjem, ki se zdi povsem v nasprotju z njihovim značajem.

Tudi med zelo predanimi pari je lahko eden od partnerjev občutljiv za subtilne manipulacije osebe, ki ga privlači. Nič neobičajnega ni, da eden od partnerjev prvi opazi zainteresiranost drugega partnerja za tretjo osebo ali pa, da se nekdo drug želi splaziti skozi steno, ki varuje zakon.

Kako to deluje, je težko razložiti, vendar pa je treba na ljubosumje odgovoriti z bližino, ki zmanjša ljubosumno reakcijo. Morda ste kdaj občutili, da se nekdo vrti in igra okrog vašega partnerja, četudi vaš parter to povsem zanika. Pogosto zaskrbljeni partnerji izrazijo svoj težaven položaj, ko rečejo, da njihov partner "neprestano govori o tem prijatelju oziroma prijateljici" ali pa nasprotno, da je prav čudno, da partner sploh ne omenja več prijateljičinega oziroma prijateljevega imena. Vpleteni partner lahko vztrajno duši vsak namig nespodobnosti z užaljenim tonom in lahko celo očrni zaskrbljenega partnerja kot neumnega ali norega, ker je na to sploh pomislil.

Ko se oseba, ki jo ljubite, zaplete v zunajzakonsko zvezo, je povsem normalno, da se bojite, da jo boste izgubili, in si želite zaščititi svoj zakon. Ljubosumje lahko opredelimo kot misli in občutke, ki nastanejo, ko je vaš zakon v nevarnosti. Je vaša reakcija, ko sumite ali veste, da je vaš partner romantično vpleten z nekom drugim.

Ljubosumje lahko deluje kot opozorilo, da morajo biti vaše domneve o vajinem zakonu vzete pod drobnogled.

Malo ljubosumja lahko zlepi odnos in prepreči vsakršno naravno pot h kopičenju neprijetnega. Če je ljubosumje izraženo v obliki jeze ali kot poizkus kaznovanja, potem ne deluje pravilno. Tako ljubosumje bo veliko prej povzročilo umik kot pa bližino.

Ljubosumje je lahko tudi zavedanje, da vam partner laže. Ljudje, ki so resnično globoko intimni, preprosto vedo, kdaj se jim je partner zlagal, čeprav ne morejo natančno identificirati, zakaj in o čem je lagal.

Ljubosumje torej vsebuje hkrati element navezanosti in strahu pred zapustitvijo. Je enakovredno strahu vsakega otroka, da bi ga starši zapustili. Ko odrastemo, postanemo bolj zaup­ljivi, manj navezani oziroma odvisni, kot smo bili kot otroci, vendar – če ne postanemo ravno puščavniki – še vedno ostanemo odvisni od našega osrednjega odnosa. S strahom, da bi nas lahko partner zapustil, lahko živimo dokaj normalno. Če pa nastopi resnična grožnja, se nanjo odzovemo.

b) Problematično ljubosumje

Ljubosumje je seveda lahko tudi povsem zmotno. Lahko je zabloda v smeri jakosti ali primernosti.

Ljubosumni zakonec lahko zazna privlačnost partnerja do nekoga drugega, vendar stopnjo te privlačnosti močno poveča in začne tako imenovano protikampanjo, da zaščiti zakon pred nekom, ki dejansko sploh ni nevaren. Včasih je privlačnost resnično prisotna in je morda bilo prisotnega tudi nekaj spogledovanja, vendar ničesar bolj konkretnega.

Potemtakem je ljubosumje upravičeno, vendar obsojano od partnerja, ker se pričakovani prestopek še ni zgodil in tako do nezvestobe ni prišlo. Ljubosumna oseba čuti ljubosumje, ki je pravilno, vendar obtoženi vztraja, da ni ničesar kriv in govori: "Nič se ni zgodilo."

Čeprav je to glede fizičnega stika resnično, pa je lahko neresnično na čustveni ravni. Če obtoženi pokaže na krivdo, jo zanika in se postavi v obrambno držo, se bo ljubosumni partner verjetno odzval s sovražnim in nadzorovalnim vedenjem.

Ljubosumje je napačno tudi takrat, ko se pojavi, ne da bi bilo v odnosu karkoli narobe.

Ljubosumni partner se lahko dokaj občutljivo odzove na partnerjevo oddaljitev, čeprav je razlog oddaljitve lahko karkoli drugega in ne neka domnevna druga oseba. Ljudje, ki jih ljubosumni partnerji obtožujejo, po pravici ali ne, postanejo samoobrambni, kar v zakonu še poveča odtujenost.

Ko eden od partnerjev čuti ljubosumje brez utemeljenega razloga, lahko par združi moči in poišče bolj točno razlago, zakaj je do odtujenosti prišlo. To je lahko zelo ustvarjalno iskanje. Eno od najbolj pomembnih dejstev o ljubosumju je, da ga z bližino in odkritostjo zlahka omehčate, z odtujenostjo pa močno povečate.

Ljubosumni ljudje so hitro ljubosumni na partnerjeve relativno spolno privlačne prijatelje oziroma prijateljice. Večina te ljubosumnosti pa izgine takoj, ko da zakonec ljubosumnemu partnerju pozitivno zagotovilo in s tem varnost.

c) Neprimerno ljubosumje

Ljubosumje je lahko skrb vzbujajoče, neprimerno in vsiljivo, ko ena oseba čuti, da je z drugo osebo v resnem odnosu, druga oseba pa tega ne čuti.

Takšen neuravnotežen vzorec se pogosto dogaja in neizbežno uniči odnos. Primer bi lahko bil nekdo, ki hodi na zmenke in postane ljubosumen na partnerja, ki o njiju še ne razmišlja kot o paru. Medtem ko je partner, ki je nekako negotov in nevajen biti ljubljen, lahko prepojen z ljubosumjem, se v sebi bolj varni ljudje prestrašijo ljubosumja, ki se pojavi prezgodaj.

Ljubosumje se lahko zdi bizarno in skrb vzbujajoče v odnosih, ki so že končani. Na primer bivši zakonci lahko na vse načine opravičujejo svojo zainteresiranost za drugega.

Za iracionalno ljubosumnost je značilno, da stvari niso take, kot se zdijo. Normalne interakcije se zdijo strateške poteze v igri zapeljevanja; vsak trenutek vsebuje grožnjo izgube.

Čustveno ljubosumni ljudje se velikokrat čutijo nevredne in vidijo le sence barv, in ne odtenkov, ki obarvajo normalen pogled na življenje.

Mož postane na primer ljubosumen, ko vidi svojo ženo na kosilu z moškim klientom, ali pa se žena pritožuje, ko mož pelje privlačno sosedo na skupni občinski sestanek. Ljubosumje lahko občutite tudi glede partnerjeve službe, hobijev ali udejstvovanj, ki terjajo čas, katerega bi vi raje preživeli s partnerjem.

Ne traja dolgo, ko nihče več ne verjame nobenim trditvam iracionalno ljubosumnega partnerja. Celo ko ima prav, ga zaradi njegovih dolgo trajajočih zgrešenih zaznav nihče več ne jemlje resno.

Obstajajo tudi ljudje, ki se tako bojijo, da bi bili prevarani, da si želijo nadzorovati partnerjeve misli in fantazije.

Ti ljudje postanejo ljubosumni ob partnerjevih seksualnih sanjah ali mislih, ob spogledovanju s privlačno osebo ali ob masturbacijskih fantazijah ali celo ob spominih na pretekle zveze.

Osebne fantazije so za normalno spolno in čustveno funkcioniranje potrebne in jih ni treba deliti z drugim. Situacije v spolnosti niso vedno spolno stimulativne in da bi dosegli spolno vzburjenje, se moramo včasih zateči v svoje spomine in fantazije. Te fantazije lahko zadržijo več svoje nujno potrebne aure neresničnosti, če so ohranjene kot skrivnosti. Neuspeh prepoznanja potrebe po zasebnosti fantazij lahko ogrozi partnerski odnos.

Samo fantaziranje ne ogroža odnosa, lahko pa povzroči preokupacijo ljubosumnega partnerja z zasebnimi mislimi drugega partnerja, in ta preokupacija lahko naznanja, da v zvezi ni dovolj odprtosti za ljubosumnega partnerja, da bi vedel, kako zadovoljiti drugega.

Takšno ljubosumje lahko namiguje, da je bil ljubosumni partner v mnogih smereh onemogočen.

Dogaja se tudi, da ima v odnosih veliko moških in žensk raje solistično masturbiranje, kar pomeni, da so takrat sami s svojimi fantazijami. Nekaj privlačnosti te dejavnosti je v samozadostnosti in njeni skrajno čudoviti naravi. Takšno masturbiranje pa ne dopolni ali stimulira zakonskega odnosa, ampak ga lahko nadomesti in tako povzroči močno in tudi primerno ljubosumje.

d) Blazno oziroma nezdravo ljubosumje

Nekateri ljudje dobijo zagotovilo in občutek, da so ljubljeni, tako, da povečujejo partnerjevo ljubosumje.

Lahko se celo čutijo neljubljene, če njihov partner ob določenem namigu ne ponori. Večina ljudi zmore igrati njihovo igro ljubosumne ljubezni, ne da bi morali ob tem ponoreti. Vendar pa mora včasih ljubosumje doseči tako imenovano ubijalsko oziroma skrajno uničevalno stopnjo, preden je dosežen želeni rezultat dobrega vtisa pri nevarnem vzorcu vedenja neke osebe. Ljudje, ki podležejo tej destruktivni zakonski predigri, na primer uprizorijo različne scene v lokalih in celo ogrozijo življenja nedolžnih ljudi.

Resnično blazno ljubosumje je po Sigmundu Freudu (1922) ukoreninjeno v projekcijo oziroma odvračanje ali pa v tekmovalnost.

Ljubosumje, ki je ukoreninjeno v projekcijo, se pojavi, ko je tisti, ki je ljubosumen, zakon izdal ali pa bi ga rad in se zavaruje pred občutkom krivde tako, da začne verjeti, da je drugi tisti, ki je nezvest. Na splošno velja, da je to tisti mehanizem, ob katerem filanderji in drugi nezvesti trpijo za divjim, pogosto nasilnim ljubosumjem, ki je najbolj intenzivno ravno takrat, ko so sami najbolj nezvesti.

Patološko ljubosumje je označeno kot prekomerno sumničenje in posesivnost. Lahko se konča tudi z umorom. Stališče patološko ljubosumne osebe je lahko izraženo kot: “Ti pripadaš meni, in če me prevaraš, te bom ubil/a. Če te ne morem imeti jaz, te ne bo imel nihče.”

Nezvesti ljubosumneži lahko domnevajo, da so njihovi partnerji prav tako nezvesti, kot so sami, in lahko svoja dejanja celo opravičijo kot 'milo za drago'.

Tekmovalnost in zavist

Freudovo teorijo nadaljuje in dopolni Melanie Klein v Envy and Gratitude (1977). Kleinova je ugotovila, da je zavist močno prisotna pri otrocih, kjer je na dosegu zgolj eden od staršev. Izgube imajo skozi čas določene posledice in vsaka izguba v življenju naredi naslednjo še bolj bolečo.

Ljudje, ki so bili vzgojeni s samo enim staršem (ker drugi časovno ali čustveno ni bil na dosegu ali pa ga sploh ni bilo), avtomatično doživijo izgubo drugega starša in tako odrastejo z občutkom prikrajšanja, ki zlahka povzroči zavist.

Ljudje, ki so zavistni, po navadi ljubezen obrnejo v nekaj pretirano posesivnega. Verjamejo, da so bili drugi ljubljeni preveč, medtem ko so bili sami premalo, in to zavist uporabljajo v naporih, da bi svojo jezo zamenjali za ljubezen od nekoga drugega.

Ljubosumje in zavist sta velikokrat zamenjana. Medtem ko je ljubosumje pod določenimi pogoji normalno in potrebno, pa je zavist zelo neprijetno čustvo.

Zavistni ljudje (kar smo do neke mere vsi) si ne želijo samo tistega, kar imajo drugi, ampak si želijo, da drugi tega sploh ne bi imeli. Ti ljudje ne morejo nikoli biti dovolj ljubljeni, hkrati pa velike ljubezni tudi ne morejo dati.

Pravi zavistneži so po navadi zelo tekmovalni in domnevajo, da drugi z njimi tekmujejo prav na tistih področjih, kjer se sami čutijo najmanj varne. Prepričani so, da je njihovemu partnerju všeč ravno tisto, kar oni zavidajo drugim ljudem.

Raziskave o ljubosumju kažejo, da so moški in ženske ljubosumni zaradi različnih razlogov. Ženske so ljubosumne na fizično privlačnost drugih žensk in se zaradi tega tudi počutijo ogrožene. Moški pa so bolj zaskrbljeni predvsem glede tega, ali je drugi moški boljši ljubimec.

Ko je moški ljubosumen, se bolj osredotoči na spolni vidik afere oziroma na to, ali se njihova žena spolno zaplete z drugim moškim, medtem ko so ženske bolj ljubosumne, če se njihov mož zaplete z drugo žensko na čustveni ravni. Ko ima ženska afero, je bolj verjetno, da bo za to krivila sebe, moški pa bo krivil žensko, drugega moškega ali pa okoliščine.

Sredstvo za prestrašene in jezne

Močno ljubosumje, kadar zanj ni razloga, lahko namiguje na številne stvari, vendar pa je ljubezen povsem na dnu tega spiska.

Medtem ko pomanjkanje ljubosumja lahko kaže na izgubljeno zavezanost v odnosu, pa je lahko prisotnost močnega in odtujevalnega ljubosumja simptom bodisi nezdravega odnosa bodisi psihotičnega posameznika.

Če je bil objekt ljubosumja nezvest in je glede tega lagal, potem je močno ljubosumje popolnoma normalna in naravna reakcija, medtem ko bi povsem mirno sprejetje nezvestobe namigovalo na nepovezanost odnosa.

Ljudje, ki so bili sami nezvesti (in se tega sramujejo), največkrat izražajo neizzvano ljubosumje. Nekdo, ki je prestrašen in se počuti krivega, lahko z namenom, da zavaruje svojo skrivnost, povzroča med partnerjema oddaljenost in izkazuje nelogično in zmedeno ljubosumje tako, da si hkrati prizadeva za bližino in distanco. Vsakršna reakcija partnerja poveča strah v eno ali v drugo smer.

Zakoni, kjer je ljubosumje najbolj močno, so po navadi tisti, ki imajo največjo raven posesivnosti in najmanjšo intimnosti. V teh zakonih eden od partnerjev tako malo govori o osebnih stvareh, da mora drugi neprestano vohljati okoli njega in ga preizkušati. S tem poskuša brez jasnega zemljevida ali katerihkoli znakov ostati v odnosu pravilno orientiran.

Ljubosumje in samozavest

Pretirano ljubosumni ljudje se večinoma počutijo nevredne.

Njihov občutek nevrednosti prihaja iz njihove notranjosti in ima lahko izvor v otroških travmah ali preteklih aferah, kritiziranju, ki so ga bili deležni v primarni družini (biti manj pameten ali privlačen kot drugi otroci ali starši) ali pa v propadlem prejšnjem zakonu (le redki ljudje gredo prek ločitve, ne da bi si poškodovali samozavest).

Ljudje so lahko bolj ljubosumni v obdobju neuspehov ali izgub.

Tudi s staranjem lahko izgubimo določen občutek varnosti in si domišljamo, da smo tik pred tem, da nas partner zapusti. Ko ljudje trpijo zaradi izgube službe, smrti staršev ali ko otroci zapuščajo dom, se lahko počutijo povsem izgubljene in si želijo še več bližine svojega partnerja. Če potreba po večji bližini ravno takrat ne ustreza njihovemu partnerju, lahko nastopi ljubosumje.

Ljudje, ki se slabo počutijo v svoji koži, mislijo, da nikoli ne bodo našli nikogar, ki jih bo prenašal, in se zelo velikokrat zavežejo obupu.

Lahko poizkušajo celo zmanjšati partnerjevo samozavest v upanju, da bi jim partnerja z enako obupanostjo uspelo bolj navezati nase. Ta prizadevanja pa niso zgolj destruktivna, ampak se lahko predvsem hitro tudi izjalovijo. Pretirano navezani oziroma odvisni partnerji se valjajo v samopomilovanju, se velikokrat izogibajo bolj samozavestnim partnerjem in gredo tudi v bitko z viri zakončeve samozavesti.

Partnerji zlovoljnih ljubosumnežev morajo velikokrat pozabiti na svojo kariero, izobrazbo, konjičke, prijatelje, sorodnike in celo otroke, vse z namenom, da pomirijo in zagotovijo ljubosumnemu partnerju, da je on najvišje na listi prioritet.

Ljubosumni partner poizkuša drugega prisiliti, da žrtvuje samozavest in s tem izenači zakon. Negotovi oziroma v sebi nevarni možje so lahko močno prestrašeni, ko njihova žena najde zaposlitev, različne aktivnosti in prijateljstva, ki jo lahko naredijo samozavestnejšo in manj odvisno. Ta vrsta moških lahko žene prisili, da zapustijo službe, šole in celo prekinejo prijateljstva.

Ventil za jezo

Ljubosumje je odlično sredstvo za ljudi, ki so v sebi tako jezni in prestrašeni oziroma tako polni jeze in strahu, da morajo sami sebe zaščititi pred intimnostjo in ob tem ne spoznajo, da jeza, na katero so tako občutljivi, prihaja iz njihove notranjosti.

Če lahko sami nekako uredijo, da so njihovi zakonci nezvesti, s tem svojo jezo in oddaljenost v zakonu samoopravičijo, nato pa celo verjamejo, da oni za to niso popolnoma nič krivi.

Bilo pa bi zavajajoče domnevati, da je ljubosumje izraz nizke samozavesti.

Ljudje, ki v svoj zakon veliko investirajo, se bodo glede zakona čutili zaščitniške in bodo občutili ljubosumje, če v zakonu nastopi oddaljenost. Nihče naj ne bi bil ali ne bi smel biti v sebi dovolj varen, da bi bil imun proti ljubosumju!

Spoprijemanje z ljubosumjem

Clanton in Smith (1977) opisujeta nekaj problemov pri spoprijemanju z ljubosumjem.

Ko občutite ljubosumje, vas logika povsem zapusti in delate vse zlobne, grde, zastrašujoče, brezobzirne in včasih smešne stvari, ki jih ljudje delajo, ko se počutijo jezne ali prizadete.

• Prva reakcija, ki jo opisujeta, je tako imenovana 'okamnelo tiha tehnika', postopek, ki kaznuje partnerja, pri čemer pa prizadeti partner ohrani dostojanstvo.
• Druga tehnika za tiste, ki nimajo toliko samokontrole, da bi ohranili grobno tišino, je verbalno napadanje, "ki lahko sega od racionalne diskusije do sarkazma in popolne odpovedi, ki je velikokrat v družbi solz".
• Ko se racionalna diskusija izjalovi, lahko velikokrat nastopi nasilje. Lahko ste povsem prijazna in mirna oseba, pa vseeno pomislite na mesarski nož, ki bi ga zapičili partnerju v srce. To je stvar, ki naredi spoprijemanje z ljubosumjem težko. Vsebuje širok spekter občutkov, vključno z jezo, strahom in bolečino.

Ljubosumje je lahko torej povsem iracionalno, skorajda oblika paranoje, ali pa povsem upravičen in normalen odziv na zaznano grožnjo zakonu. Ključna beseda tukaj je 'zaznan'. Tudi ko vaš zakon v bistvu ni v nevarnosti, je še vedno možno, da ga zaznavate, kot da je v nevarnosti.

Vprašaj se:

"Kaj je pri nezvestobi tisto, kar zaznavate kot najbolj grozeče?"

Spoprijemanje z ljubosumjem zahteva, da se izogneš deljenju svojih občutkov s partnerjem na destruktiven način. Konstruktivno spoprijemanje z jezo in ljubosumjem pomaga znova vzpostaviti zaupanje v vajinem partnerstvu. To je postopen proces, ki zahteva skupni napor.

Veronika Seles
Fotografija: Unsplash.com/Joanna Nix

Preberi še: "Kako sem se zaljubil vate" (resnični zapis razkriva, kako se zaljubljajo moški)

Priporočamo tudi: Kdaj se moškim zdi ženska najbolj erotična in privlačna?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord