"Ljubica, dobrodošla v klubu HIV pozitivnih” (kruta zgodba 23-letne Nastje iz Maribora)

Mnogi so še vedno prepričani, da se s tem smrtonosnim virusom HIV lahko okužijo le narkomani in homoseksualci. 23-letna Nastja iz Maribora je dokaz, da ni tako. Zanjo je bil usoden maturantski izlet.

"Ljubica, dobrodošla v klubu HIV pozitivnih” (kruta zgodba 23-letne Nastje iz Maribora) (foto: Profimedia) Profimedia
30. 11. 2016

“Španija; morje, sonce, sproščene zabave, ples in zrak, ki diši po ljubezni. Celo šolsko leto sem sanjala o njej. Če izvzamem nekaj koncev tedna, ki sva jih s sestrično preživeli v naši počitniški prikolici, je bil to moj prvi pravi dopust brez nadzora staršev.

Da ne bo pomote; z njima sem se vedno odlično razumela in pogovorila prav o vsem, vendar sta me vedno ‘držala bolj na kratko’.

Ko sem imela v drugem letniku gimnazije nekaj mesecev fanta, jima ni bilo všeč, da sem tako malo doma (tudi nad tem, da jaz – pridna in vzorna učenka, hodim z nekom, ki mu v šoli ne gre tako dobro, nista bila navdušena.)

No, maturantski izlet sem tako željno pričakovala prav zaradi zagotovljene prostosti; pa tudi zaslužila sem si ga, saj sem letnik končala z odličnim uspehom.

In potem je prišel težko dočakani avgust in dan odhoda.

Že ob prihodu v hotel sem zagledala njega: postavnega domačina z mandljevimi očmi in bleščeče belimi zobmi, ki jih je neprestano kazal.

Seveda nisem spregledala, da je vsa dekleta v naši skupini premeril s pogledom, a že takoj se mi je zdelo, da so se njegove oči najdlje ustavile na meni.

Neznansko mi je ugajalo, da me sanjski receptor občuduje – predvsem v množici sošolk, ki so bile veliko bolj ljubke od mene.

Že prvi večer sva se srečala v diskoteki, takoj sem začutila metuljčke v trebuhu.

Približal se mi je in mi v popolni angleščini začel šepetati v uho, kako sem lepa, čudovita, simpatična.

Plesala sva, se pogovarjala, pila koktajle in se smejala. Razen nežnih dotikov in pogledov se ni zgodilo nič, a sem bila vseeno v devetih nebesih. Naslednji dan sem mu, namesto da bi šla na plažo, delala družbo v hotelu.

Povedal mi je vse o sebi, svoji družini, študiju, o tem, da varčuje denar za najemniško stanovanje, ker se ne razume z očimom ...

Bil je zelo razgledan, odličen in pozoren sogovornik; z zanimanjem me je poslušal, me spraševal vse mogoče stvari – skratka zdel se mi je res iskren in čudovit.

Bila sem njegova boginja ...

Naslednja dva dneva sva bila neprestano skupaj, pridružil se nam je na kopanju (punce so mi neznansko zavidale), zvečer sva tesno objeta plesala in se nežno poljubljala.

Četrto noč sem ga odpeljala v svojo sobo, moja ‘sostanovalka’ si je našla nekega Ljubljančana, že dvakrat zapored je prespala pri njem v hotelu.

Iskrice so se kar kresale, noro sem si ga želela, a me je bilo vseeno strah, da ga bom razočarala, saj sem bila v spolnosti praktično neizkušena (z bivšim fantom sva le trikrat spala skupaj).

Šepetal mi je, da sem popolna, da imam telo boginje; takšnih komplimentov in romantike nisem bila vajena. Tako so mi ugajali!

O zaščiti se sploh nisva pogovarjala, on ni ničesar vprašal, jaz pa sem tako ali tako zaradi težav s kožo jemala kontracepcijske tabletke – tako da me res ni skrbelo, da bom zanosila.

Zgodilo se je – in bilo je še lepše, kot sem si predstavljala.

Tudi naslednji dve noči sva preživela skupaj, malo sva šla plesat in se družit s sošolci (sicer pa je nastalo ogromno novih parčkov), največ sva bila v hotelski sobi in se predajala užitkom.

Iluzija se je razblinila

Potem je prišel najin zadnji skupni dan; že od jutra sem jokala kot dež.

On me je tolažil, da bova ostala v stiku, se še videvala, me objemal ...

Pospremil me je do avtobusa, me vroče poljubil, marsikaj obljubil, nato mi je podal zaprto kuverto.

Rekel mi je, da je to njegovo darilo zame; da naj ga odprem, šele ko bom doma. Tako sem jokala, da nisem ničesar videla, oči so me pekle, vse me je bolelo. Celo pot do Slovenije so me sošolke tolažile in me mirile.

Čeprav sem pismo nameravala odpreti že na avtobusu, nekako ni bilo priložnosti, da bi ga v miru prebrala; prepričana sem bila, da gre za čustven ljubezenski izliv. Ko sem prišla domov, sem se zaprla v sobo in s hrepenenjem odprla kuverto.

Z velikimi črkami in z debelim črnim flomastrom je bilo napisano: “Honey, welcome to the club, HIV pozitive.”

Je to šala? Kaj je to? Sprva sploh nisem dojela. Začela sem se tresti in kot uročena gledala v list. Sesedla sem se. Kaj se dogaja? Kaj je mislil Jose s tem?

Moj romantični, lepi, pozorni Jose – iluzija se mi je v trenutku razblinila. Kaj si mi storil? Prva misel, ki se je nato spomnim, je bila:

“Nastja, umrla boš. Kmalu boš truplo. Konec je s tabo!”

Nisem mogla spati, nisem mogla jokati, nisem mogla dihati. Čeprav sem se tolažila, da gre najverjetneje za neslano šalo (naivno sem pomislila, da gre celo za pomoto!), da sploh ni nujno, da sem se okužila, me je najbolj skrbelo, kako bom povedala staršem, starejši sestri, prijateljicam.

Premišljevala sem, kakšna bo moja prihodnost, da ne bom več dolgo živela, da se je najbolje ubiti, namesto da mučim sebe in svojo okolico; ves čas sem podoživljala najine skupne noči, najin seks.

Kako sem bila neumna! Na bruhanje mi je šlo.

Doma so seveda opazili, da se nekaj dogaja z mano, da sem bleda, objokana, da nimam apetita – a so predvidevali, da je to le posledica nesrečne zaljubljenosti in niso silili vame.

Ko so domači šli konec avgusta na morje (jaz sem se izgovorila, da se moram pripravljati na novo šolsko leto), sem prvič poklicala svetovalno linijo Aids fundacije Robert.

Številko sem imela že doma, saj sem prejšnje leto za govorno vajo iz angle- ščine naredila referat o tej nevarni bolezni – kakšna ironija!!!

Rezultat je bil pozitiven

Zagotovo bi eksplodirala, če se ne bi takrat z nekom pogovorila; nikomur od bližnjih si nisem upala povedati, kakšna bolezen mi morda grozi.

Kako lepo je bilo slišati prijazne in spodbudne besede in končno nekomu zaupati, kaj me teži.

Svetovali so mi testiranje ter mi povedali, da ni nujno, da sem se okužila. A jaz sem se ga tako zelo bala.

Zdelo se mi je, da bo ta grozota morda izginila, če jo bom ignorirala. A mojo notranjost je vse bolj razjedalo, živela sem kot mesečnik.

Konec septembra sem prvič poizkusila narediti samomor, a mi ni uspelo.

Mama je mislila, da sem zbolela za anoreksijo, da imam psihične težave, zdravnica mi je predpisala antidepresive.

Najmanj dvakrat na dan sem klicala na Aids Fundacijo Robert, tudi ob polnoči in še kasneje.

Novembra sem se končno opogumila in nekega deževnega ponedeljka odšla na zaupno testiranje na Ljubljansko Infekcijsko kliniko.

Čez tri dni, v četrtek dopoldne, sem dobila rezultate. Bilo je tako, kot je pisalo v pismu.

Bila sem kot okamenela, popolnoma brez čustev. Zdravnik mi je predlagal ponovitveni test – tega vedno opravijo, ko je rezultat pozitiven. Ta test potem 1000 odstotno potrdi ali ovrže okuženost. Meni jo je potrdil.

Niti umivala se nisem

Ko sem se kasneje pogovarjala z dr. Evito Leskovšek, ki mi je bila (in mi je še vedno) vseskozi v veliko pomoč ter se dolge ure z mano pogovarjala po telefonu, sem ugotovila, da sem tudi sama šla skozi vse psihosocialne vidike okuženosti.

Prva je faza negiranja; prepričan si, da gre za pomoto, da je test pokazal napačne rezultate, da se to tebi ne more zgoditi.

Potem sledi faza hude depresije, ki se je pri meni vlekla kar nekaj časa. Nisem imela volje do življenja, ponovno mi je spodletel poizkus samomora, zanemarila sem se, nisem se ne umivala ne urejala.

Spraševala sem se, zakaj se je ta grozota zgodila meni. Premišljevala sem o tem, da nikoli ne bom mogla imeti otrok. Vsaj dvakrat dnevno sem imela napade histerije, nisem mogla dihati, srce mi je razbijalo ...

Potem sledi faza neskončne jeze. Kričala sem, kakšna krivica se mi je zgodila, kako je svet nepravičen. (V tej fazi določeni ljudje namenoma okužijo nekoga drugega.

Nočejo biti samo oni žrtve, želijo si, da jih je še več. Verjetno je bil v tej fazi tudi Jose, ko me je okužil. Še danes se sprašujem, koliko dekletom se je zgodilo isto?!)

Potem pa sledi faza soočenja z boleznijo, upoštevanja zdravljenja in zdravega načina življenja. Ja, jaz sem zdaj v tej fazi.

Sestra me ne želi več videti

Tudi sama sem se soočila z vprašanjem, komu sploh povedati. V Sloveniji je ta bolezen še zelo stigmatizirana in je velik tabu.

Povezujejo jo le z narkomani in s homoseksualci in se ne zavedajo, kako drugačna in kruta je realnost.

Virus HIV je pravzaprav pravi fenomen, saj je inkubacijska doba dolga deset let.

Večina ljudi niti ne ve, da je okuženih (tudi ogromno monogamnih žensk, ki so prepričane, da so jim možje zvesti – in obratno, seveda), saj nimajo nobenih bolezenskih znakov in so popolnoma zdravi.

Virus pa ‘veselo’ širijo naprej.

Že en spolni odnos pred trinajstimi leti je lahko povzročil okužbo in če nekdo v tem času zamenja npr. le tri partnerje in ti trije tri ter tako naprej, so številke katastrofalne!

Odločila sem se, da bom o svoji bolezni zaupala le staršem in sestri.

Za mamo se je seveda podrl svet in jo je ‘novica’ popolnoma strla, a mi stoji ob strani ter se veliko izobražuje o tej problematiki. Skrbi tudi, da jem čim bolj zdravo – res je čudovita, tudi oče je sprejel moje stanje.

Na žalost je s sestro drugače, tega ni mogla sprejeti, čeprav upam in molim, da bova nekega dne spet tako povezani, kot sva bili pred boleznijo.

Najbolj me boli, da mi je prepovedala stike z nečaki, ta fantka sta bila moja sončka, a ju že več kot dve leti nisem videla.

Skušam razumeti njen strah, hkrati pa ju neskončno pogrešam. Ne pusti si dopovedati, da se nikakor ne morejo nalesti od mene ter da rokovanje ter pitje iz istih kozarcev ni usodno.

Bojim se, da bi se zaljubila

Kako živim zdaj? Minilo je že skoraj pet let. To so bila res težka leta, a vse postaja čedalje lažje. No ja, nočem pretiravati.

Živim pač, prebijam se, kaj naj rečem? Sprijaznila sem se. Hkrati pa sem v nenehnem strahu, da bo kdo izvedel; pred ljudmi nisem sproščena, prijatelje lahko preštejem na prste ene roke.

Že dve leti študiram (zadnji letnik gimnazije sem končala z izpiti, uradna razlaga: anoreksija). Seveda sem označena s to boleznijo.

Od takrat naprej še nisem imela tesnih stikov s fanti; močno se jih izogibam, bojim se, da bi se kdaj zaljubila.

V parku pogosto opazim mamice z vozički, na sprehodih srečne družinice – in ja, takrat me stisne pri srcu.

Tega najverjetneje ne bom nikoli doživela (obstaja cepivo za otroke HIV-pozitivnih nosečnic, ki zmanjša možnost prenosa virusa na plod).

Le kje bi našla partnerja, ki bi sprejel moje stanje in bi bil pripravljen imeti razmerje z menoj?

Seveda resno jemljem svojo bolezen in nikakor ne bi pristala na spolni odnos brez uporabe kondoma in tako, da ne bi povedala partnerju resnice!

Po Nastjinih besedah napisala Savina* 

Če tudi sama misliš, da obstaja možnost, da si okužena z virusom HIV, se čim prej testiraj! Anonimno lahko test opraviš na Kliniki za infekcijske bolezni v Ljubljani.

Obvezno preberi še: To je najbolj enostavnen način, s katerim preprečiš okužbo z virusom HIV!

*Opomba uredništva: Članek je bil prvič objavljen pred nekaj leti, a ker nosi močno sporočilo, smo sklenili, da ob svetovnem dnevu boja proti aidsu nanj znova opozorimo, in morda dosežemo še koga, ki je članek prvič spregledal.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri