Ljubezen v študentskih letih

Ljubezensko življenje v študentskih letih nikoli ni bilo lahko, danes pa se zdi skoraj nemogoče.

Ljubezen v študentskih letih (foto: profimedia) profimedia
14. 4. 2014

Počasi imam dovolj obupa prijateljic nad neodločnimi fanti, pogovorov o tem, kako je spet šlo nekaj narobe in kako naj sploh definirava to, kar imava. Včasih se s prijateljicami zarečemo s čim podobnim, kot je: "Sovražim moške!" Ni res, ne sovražimo moških, sovražimo sodobno kulturo spoznavanja ter čustvenega in telesnega približevanja nasprotnemu spolu. Zapleteno je, in to verjetno tako zapleteno, kot ni bilo še nikoli do zdaj.

Smo generacija milenijcev ali bolje rečeno jaz, jaz in jaz generacija. Naše zavračanje zadnjih ostankov kavalirstva in zatekanje k seksu za eno noč sta odlična temelja za propad iskanja partnerjev. Označujejo nas moralna izprijenost, narcizem in odpor do prave ljubezni. Možnost čustvene ranljivosti nas straši, odvisni smo od komunikacije prek kratkih sporočil, to pa se izraža v vedno manjšem spoštovanju drugega do drugega.

Lažje nikoli ni boljše

Seks brez obveznosti ni nekaj novega. Mladi to počnejo že dolgo in verjetno bo tako tudi ostalo.  Takšen odnos je prinesel alternativo resnični in pravi spolnosti. Je veliko lažja izbira in pogosto veliko bolj privlačna. Seks brez obveznosti terja manj investicij in se zdi veliko 'cenejši' od resnih zvez. Ženskam omogoča več časa in prostora, da se osredotočajo na svoje ambicije in cilje ter hkrati uživajo ugodnosti spolnih izkušenj. Argument 'nimam časa za zvezo' je navadno sranje. Občasni zmenki in spolni eksperimenti so veliko bolj utrujajoči in čustveno izčrpavajoči od ustaljenega razmerja.

Ni mi mar

Preplavlja nas kultura, kjer ne smemo izražati skrbi, dvomov in šibkih točk. Ko na kosilu dan po seksu za eno noč srečaš svojega posteljnega prijateljčka, se igra začne. Nikakor ne smeš pokazati navdušenja, še bolje je, če pogledaš stran. Zdi se, da zmaga tisti, ki mu je bolj vseeno. Prijateljica mi je nekoč dejala: "Bojim se biti čustveno preveč zagreta in odkrita." Ironično je, da se v resnici nikomur ne ljubi igrati te igre. Vsi se tako trudimo, a nihče ne profitira.

Kdo ima moč?

Kljub spremembam, ki jih prinaša čas, imajo večino moči v nastajanju novih razmerij še vedno fantje. Delno zato, ker so zelo dobri v igranju igre briga me, delno pa zato, ker dominirajo na krajih, kamor ženske hodijo spoznavat hetero tipe. Punce se počutijo, da se lahko postavijo v vrsto moškega, le če so dovolj hude zanje. To ustvarja tekmovanje, ki nas punce sili, da gremo seksualno dlje, kot bi sicer želele iti, in to zgolj zato, ker se zdi, da ima on lahko vsako.

Digitalizacija privlačnosti

Vključenost kratkih sporočil  v vsakdanje življenje ustvarja nov hendikep naše generacije: odpor do komunikacije s popolnoma razvitimi mislimi in emocijami. Z nepopolnim izražanjem zmanjšamo stopnjo obveznosti do drugega in pozabimo na kakršnokoli spoštovanje.

Morali bi se truditi končati igro, kjer zmaga tisti, ki mu je najbolj vseeno. Seveda nam manjša čustvena navezanost omogoča neke vrste varnost pred zavrnitvijo, a ta vrsta varnosti ni nič več kot poveličana osamljenost. Zapiramo si vrata, ki vodijo k čudovitim izkušnjam in čustvom, ki jih lahko sprožata globoka skrb in naklonjenost do neke osebe. Čas je, da začnemo govoriti v celih stavkih, in ne v spletnem slengu. Čas je, da zahtevamo, da z nami ravnajo spoštljivo, in čas je, da končamo igro Briga me, ker ne bo nihče nikoli zmagal.

Pripravila: Anamarija Lukovac

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri